Search the digital library catalog

Abstract: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Keywords: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 7012; Downloads: 522
Full text (1,10 MB)

Abstract: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Published in DKUM: 22.01.2019; Views: 2568; Downloads: 319
Full text (771,72 KB)

Abstract: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Keywords: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Published in DKUM: 15.10.2018; Views: 1895; Downloads: 342
Full text (1,06 MB)

Abstract: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1897; Downloads: 300
Full text (776,67 KB)

Abstract: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Published in DKUM: 06.07.2015; Views: 2601; Downloads: 524
Full text (976,46 KB)