Search the digital library catalog

Abstract: Nedavno so se pojavile empirične raziskave trga ZDA, ki izkazujejo protikonkurenčne učinke skupnega lastništva s strani divergentnih institucionalnih vlagateljev. Predmet magistrske naloge je razmeroma novejši pojav skupnega lastništva, ki se nanaša na situacije, v katerih ima eden oz. več imetnikov deležev podjetja neposredno ali posredno delež v kapitalu enega ali več konkurenčnih podjetij na istem trgu. Skupno lastništvo torej opisuje strukturo, kjer ima določen institucionalni vlagatelj deleže v več horizontalnih konkurentih znotraj iste panoge. Raziskave kažejo, da skupno lastništvo vodi k potencialnim protikonkurenčnim učinkom, kljub relativno nizki ravni deležev, ki se kažejo v višjih cenah. Taki učinki se lahko dosežejo na podlagi številnih mehanizmov, kot so glasovanje, izražanje mnenja na neformalnih srečanjih in določanje nagrad za poslovno uspešnost. Teorija glede skupnega lastništva, navaja, da v kolikor ima posamezni vlagatelj lastniški kapital v več konkurenčnih podjetjih znotraj iste panoge, si bo venomer prizadeval za povečanje celotnega portfeljskega donosa, namesto da bi bil osredotočen na dobiček posameznega podjetja. Posledično skupno lastništvo povzroča, da se konkurenčna podjetja kolektivno obnašajo manj konkurenčno in bolj monopolno, kot bi se sicer, če ne bi imela skupnega lastnika. Na žalost pa koristi, ki jih imajo imetniki deležev na račun diverzifikacije predstavljajo strošek za potrošnike in družbo kot celoto, učinkoviti kapitalski trgi s popolno diverzifikacijo pa posledično pomenijo mrtve izgube za proizvodnjo. Sporna točka priljubljenih razprav glede skupnega lastništva je, ali trenutna zakonodaja omogoča omejitev ravni skupnega lastništva oz. ali so potrebne regulativne prilagoditve, s pomočjo katerih bi zajezili protikonkurenčne učinke skupnega lastništva in s tem tveganja za učinkovito konkurenco. V zvezi z manjšinskimi deleži, se pravo EU o združitvah podjetij opira na test nadzora, ki pa ni nujno skladen z ekonomskim nadzorom, ki pokriva nižje ravni in druge oblike nadzora ali z učinki konkurence, ki izhajajo iz kombinacije sredstev ali interesov konkurentov. Komisija ima izključno pristojnost za pregled koncentracij, ki pomenijo trajno spremembo nadzora pod pogojem presežka določenega praga prometa, neobvladujoči manjšinski deleži pa v ta domet ne sodijo. Druga možnost, ki jo nudi pravo EU, sta člena 101 in 102 PDEU, na podlagi katerih so prepovedani sporazumi, ki omejujejo konkurenco in zlorabe prevladujočega položaja. Vendar pa tako člen 101 kot 102 morda nista najbolj primerna za učinkovito obravnavo pridobitve manjšinskih deležev. V zvezi s členom 101 je sporno, ali bi zgolj pridobitev deležev konstituirala sporazum, katerega cilj ali učinek je omejevanje konkurence. Nadalje, člen 102 zajema zgolj primere, kjer podjetje, ki pridobi manjšinski delež v določenem podjetju, že ima prevladujoč položaj na trgu in bi taka pridobitev deležev v drugem podjetju predstavljala zlorabo. Zdi se, da zakonodaji EU manjka praktično orožje za bodisi ex ante prevencijo bodisi ex post sankcioniranje protikonkurenčnih učinkov horizontalnih lastništev institucionalnih vlagateljev. Na evropskih tleh na žalost še ni vidnih razprav glede konkurenčnopravnega vidika skupnega lastništva. Medtem ko so se posvetovanja Komisije osredotočila na možne reforme nadzora združevanja podjetij, s čimer bi odpravili pravno praznino glede nadzora nad pridobitvami manjšinskih deležev, odgovora na vprašanje glede skupnega lastništva institucionalnih vlagateljev še ni na vidiku. Med vsemi državami članicami je zgolj Nemčija dosledno opozorila na predmetno problematiko.
Keywords: skupno lastništvo, omejevalna ravnanja, neobvladujoči manjšinski deleži
Published in DKUM: 28.06.2019; Views: 863; Downloads: 83
Full text (1,19 MB)