Search the digital library catalog

Abstract: V diplomskem delu smo želeli raziskati povezanost redne telesne aktivnosti s psihološko odpornostjo pri vzgojiteljih in pomočnikih vzgojiteljev predšolskih otrok. S pomočjo deskriptivne metode raziskovanja smo raziskali vzorec 79 anketirancev in podatke kvantitativno obdelali. Tako smo pridobili pomembne ugotovitve o količini telesne aktivnosti in psihološke odpornosti, ki odlikuje anketirane vzgojitelje. Do ugotovitev smo prišli prek Mednarodnega vprašalnika telesne aktivnosti (International psysical activity questionnaire), ki nam nudi standardno kategorizacijo telesne aktivnosti na nizko, zmerno in visoko telesno aktivne posameznike, ter prek Lestvice psihološke odpornosti (Brief Resilience Scale), prek katere pridemo do standardnih kategorij psihološke odpornosti (nizka, normalna in visoka). Na podlagi razvrstitve anketirancev v kategorije in dobljenih rezultatov smo ugotovili, da sta telesna aktivnost in psihološka odpornost zmerno povezani, kar smo podkrepili tudi z izsledki iz literature. Z raziskavo smo posledično ob preverjanju količine in intenzivnosti telesne aktivnosti prišli tudi do zaključka, da se pedagoški delavci v vrtcih gibljejo v skladu z veljavnimi smernicami. Kar zadeva psihološko odpornost, pa lahko po obdelavi podatkov izpeljemo sklep, da med različno starimi vzgojitelji oziroma vzgojitelji, ki poučujejo v različnih starostnih skupinah, ni razlik.
Keywords: čuječnost, psihološka odpornost, stres, stresor, telesna aktivnost
Published in DKUM: 20.11.2020; Views: 1164; Downloads: 201
Full text (648,13 KB)

Abstract: V okviru magistrske naloge smo pri 34 izbranih sevih ocetnokislinskih baterij iz rodov Komagataeibacter in Acetobacter preučevali odpornost proti naslednjim antibiotikom: ampicilinu, kloramfenikolu, ciprofloksacinu, eritromicinu, gentamicinu in trimetoprimu. Odpornost smo ocenili s pregledovanjem rasti okrog diskov, prepojenih z znanimi koncentracijami antibiotikov. Šest sevov je bilo odpornih proti vsem testiranim antibiotikom, 16 sevov proti petim antibiotikom, 11 sevov proti štirim antibiotikom in en sev proti trem antibiotikom. V nadaljevanju smo v genomskih sekvencah preiskanih referenčnih sevov poiskali gene, ki potencialno kodirajo proteine za odpornost proti testiranim antibiotikom. Pri tem smo uporabili bazo CARD s poznanimi geni za odpornost proti antibiotikom. Najpogostejša funkcija genov, ki smo jih identificirali, je bila črpalka za transport antibiotikov iz celice. Poleg odpornosti proti antibiotikom smo pri štirih sevih iz rodu Komagataeibacter in štirih sevih iz rodu Acetobacter preiskali tudi odpornost proti ocetni in citronski kislini s testiranjem sposobnosti rasti v tekočem gojišču v prisotnosti 1% etanola in različnih koncentracij ene izmed obeh kislin. Najvišjo odpornost proti ocetni kislini (4,5%) smo ugotovili pri sevu Acetobacter pomorum LMG 18848T in Acetobacter pasteurianus T6K1, najmanjšo (1,5%) pa za sev Acetobacter aceti LMG 1504T. Največjo odpornost proti citronski kislini (3,5%) smo ugotovili za sev Komagataeibacter sp. AV429, najmanjšo (0,69%) pa za seve Acetobacter pomorum LMG 18848T, Acetobacter pasteurianus LMG 1262T in Acetobacter pasteurianus T6K1. Z namenom, da bi ugotovili stabilnost genoma seva Komagataeibacter sp. AV382 po precepljanju na gojišču RAE v prisotnosti 1% etanola in 1% ocetne kisline, smo po šestih mesecih precepljanja (dvakrat tedensko) posekvencirali genom in ga primerjali z genomsko sekvenco tega seva pred precepljanjem. Z bioinformatskim orodjem MAUVE smo identificirali regijo, za katero se je zdelo, da se je prestavila, a z uporabljenimi začetnimi oligonukleotidi v reakciji PCR tega nismo uspeli dokazati.
Keywords: ocetnokislinske bakterije, odpornost proti antibiotikom, odpornost proti šibkim organskim kislinam, stabilnost genoma
Published in DKUM: 13.08.2020; Views: 1679; Downloads: 147
Full text (1,60 MB)

Abstract: V diplomskem delu se ukvarjamo z reševanjem problema odpovedi v enojni točki v virtualiziranih strežniških sistemih. Ta problem rešujemo po teoretičnih priporočilih snovanja sistemov, odpornih na napake. Za implementacijo smo izbrali sistem VMware vSphere SMP-FT. V praktičnem delu diplomske naloge ta sistem vzpostavimo in implementiramo v testno okolje. Vzpostavljeno rešitev preizkusimo s simuliranjem okvare primarnega hipervizorja, pri čemer preverjamo, da ni prišlo do izpada virtualnega stroja. Prav tako natančno analiziramo vpliv mehanizma, ki zagotavlja odpornost na napake, na zmogljivost delovanja virtualnih strojev. Ugotovimo, da se pri uporabi mehanizma vSphere SMP-FT, ki uporablja priporočeno pasovno širino 10 Gbps za dnevnik, zmogljivost delovanja zmanjša 10–30 % glede na zmogljivost virtualnega stroja, ki takšnega mehanizma ne uporablja. Če uporabimo dnevnik s pasovno širino 1 Gbps, izmerimo drastično poslabšanje zmogljivosti delovanja (tudi do 90 %). Z množico eksperimentov potrdimo, da je mehanizem odpornosti na napake ustrezna rešitev za najbolj kritične dele strežniške infrastrukture. Pogoj je, da uspešno zadostimo vsem predpisanim zahtevam za implementacijo sistema, odpornega na napake, in da ni večjih omejitev pri dodeljevanju strojnih virov.
Keywords: virtualizacija, virtualni stroji, odpornost na napake, enojna točka odpovedi, VMware vSphere
Published in DKUM: 22.11.2019; Views: 946; Downloads: 109
Full text (858,42 KB)

Abstract: Pseudomonas aeruginosa je vseprisotna okoljska oportunistična bakterija. Občasno jo osamimo kot del človeške mikrobiote. Lahko povzroča okužbe povezane z zdravljenjem in je intrinzično odporna proti številnim antibiotikom. Med maloštevilnimi zdravili, ki so na voljo za zdravljenje psevdomonasnih okužb so karbapenemi, tudi odpornost proti njim narašča. P. aeruginosa iz bolnišnic lahko prehaja v komunalni sistem odpadnih vod in v vode čistilnih naprav. Primerjali smo klinično pomembne proti karbapenemom odporne P. aeruginosa (CRPA) in CRPA iz vod dveh čistilnih naprav, ter ugotavljali prekrivanje genotipov in razlike v genih za odpornost in virulenco. V laboratoriju, kamor pošiljajo na preiskave vzorce iz več zdravstvenih ustanov, smo zbrali seve CRPA iz urina in dihal v obdobju enega leta. V istem obdobju smo mesečno vzorčili vodo iz iztoka dveh čistilnih naprav in na selektivnem gojišču osamili seve CRPA. Občutljivost za protimikrobna zdravila smo določali z disk difuzijsko metodo po EUCASTu. Seve smo tipizirali s PFGE. Za vsak pulzotip smo izbrali enega do devet predstavnikov, pri katerih smo nato določali sekvenco celotnega genoma (WGS). Na osnovi WGS smo izvedli tipizacijo MLST in analizo rezistenčnih ter virulenčnih determinant. Skupaj smo osamili 213 CRPA sevov (65 pulzotipov), 130 iz kliničnih vzorcev (38 poulzotipov) in 83 iz okoljskih vzorcev (31 pulzotipov). Večino kliničnih CRPA sevov (125 od 130 sevov in 37 od 38 pulzotipov) smo izolirali iz kužnin iz večje učne bolnišnice. Ostale klinične seve (5 od 130) smo razvrstili v 3 pulzotipe. Najpogostejšemu kliničnemu pulzotip (Pt1) je pripadalo 57 sevov (45,6 %), našli pa smo ga samo v večji učni bolnišnici. Samo dva pulzotipa (Pt17 in Pt63) sta bila tako v večji učni bolnišnici kot tudi v manjših zdravstvenih organizacijah. Okoljske CRPA seve smo porazdelili v 31 pulzotipov (26 pulzotipov iz večje čistilne naprave, 11 pulzotipov iz manjše čistilne naprave). Podobno kot med kliničnimi sevi je tudi med sevi iz čistilnih naprav prevladoval posamični pulzotip (Pt10 – 21,7 %). Prekrivanje med kliničnimi in okoljskimi pulzotipi in MLST tipi CRPA, je bilo nizko. Le 9 pulzotipov se je pojavljalo v več kot eni inštituciji (zdravstveni inštituciji/čistilni napravi). Z MLST smo med 112 analiziranimi sevi določili 49 ST. Le 10 ST je bilo tako iz kliničnih kot iz okoljskih vzorcev, med njimi po vsem svetu razširjena ST111 in ST235. Klinični in okoljski sevi CRPA so se razlikovali glede odpornosti proti antibiotikom. Večina izolatov je bila odporna samo proti imipenemu in/ali meropenemu. Pri sevih, ki so bili dodatno odporni, smo opisali devet različnih različnih vzorcev odpornosti. Klinične seve smo našli pri vseh vzorcih odpornosti, medtem ko smo okoljske seve našli le pri 4 dodatnih vzorcih odpornosti. Analiza rezistoma je potrdila gene za intrinzične mehanizme odpornosti. Našli smo tudi ene povezane s horizontalnim genskim prenosom, kot so geni za karbapenemaze (16 % sevov) in različne encime, ki modificirajo aminoglikozide. Pri 33 % sevov smo potrdili mutacije v girazi. Vsi sevi z geni za karbapenemaze so bili večkratno odporni. Z WGS smo določili tudi prisotnost virulenčnih genov med analiziranimi sevi. Glede teh se sevi iz okolja in klinični sevi večinoma niso razlikovali. Izjema so bili geni za eksotoksine Y, U, T in S. Pri večini sevov smo našli gene za Y in T, gene za U in S smo našli le pri pri 14 oz. 36 sekvenčnih tipih. Geni za S in U so bili bolj pogosti pri kliničnih sevih, medtem ko so bili geni za T bolj pogosti med okoljskimi sevi. Nizka stopnja prekrivanja med kliničnimi in okoljskimi CRPA sevi kaže, da gre za dva neodvisna rezervoarja. Klinični CRPA sevi imajo nekoliko drugačen set virulenčnih determinant in bolj raznolike vzorce odpornosti.
Keywords: Pseudomonas aeruginosa, okužbe, čistilne naprave, protimikrobna odpornost, virulenca, karbapenemi, beta-laktamaze, čistilne naprave
Published in DKUM: 12.08.2019; Views: 2194; Downloads: 249
Full text (2,19 MB)
This document has many files! More...

Abstract: V diplomski nalogi je bila preverjena ustreznost izbire materiala valjčnic v peči za predgrevanje aluminijastih drogov. Izvedena je bila toplotna in konstrukcijska analiza trenutnega stanja ter mikrostrukturna karakterizacija materiala iz katerega so narejene valjčnice. Analiza materiala je razkrila dvofazno mikrostrukturo v kateri se avstenitna matica pojavlja v obliki dendritov, v meddentritnem prostoru pa se nahaja δ-ferit. Analiziran je bil tudi vpliv δ-ferita ter drugih mikrostrukturnih elementov na obrabno odpornost valjčnic.
Keywords: avstenitno nerjavno jeklo, avstenit, δ-ferit, mikrostruktura, obrabna odpornost, valjčnica
Published in DKUM: 28.09.2018; Views: 1663; Downloads: 156
Full text (3,74 MB)