1. Izvršba na nepremičnine in varstvo dolžnika : magistrsko deloSebastijan Tomažič, 2024, master's thesis Abstract: Izvršilni postopek je pravni postopek, ki se vodi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in katerega cilj je, da dolžnika prisili, da izpolni svoje obveznosti do upnika. Do izvršbe pride, kadar nekdo prostovoljno ne želi poravnati dolga ali izpolniti kakšnih drugih obveznosti.
Avtor magistrske naloge predstavlja izvršbo na nepremičnine in varstvo dolžnika pri samem postopku. Uvodoma predstavi temeljna načela izvršbe, subjekte v izvršilnem postopku, tek postopka in pravna sredstva v izvršilnem postopku. Nadalje avtor predstavi sredstva izvršbe, med katerimi lahko izbira upnik, pri čemer še podrobneje opiše postopek izvršbe na nepremičnine. Avtor tako uvodoma predstavi pravni režim nepremičnin. Glede na to, da je del nepremičninskega prava tudi stanovanjsko pravo, avtor posebno pozornost nameni nepremičnini kot dolžnikovemu domu, pri čemer ugotovi, da gre pri izvršbi na nepremičnini, ki je obenem dolžnikov dom, za trk dveh ustavno varovanih pravic; do pravice upnika do sodnega varstva in do pravice do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja dolžnika.
Nadalje se avtor magistrske naloge podrobneje dotakne novel ZIZ, predvsem z vidika varstva dolžnika. Avtor predstavi možnosti dolžnika pred novelo ZIZ-L, nakar podrobneje opiše zadevo Vaskrsić proti Sloveniji, ki je bila povod za novelo ZIZ-L in spremembe pri varstvu dolžnika pri nepremičninski izvršbi, predvsem pa se osredotoči na novelo ZIZ-M in Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16, ki je pomembno vplivala na spremembo določenih institutov pri noveli ZIZ-M. Pri predstavitvi novel je avtor še posebej pozoren na spremembe instituta predloga za spremembo dovoljenega izvršilnega sredstva in odloga izvršbe. Avtor ugotavlja spremembe položaja dolžnika pri izvršbi na nepremičnine skozi različne novele, nadalje pa opiše tudi izvršilne postopke v drugih državah in s primerjalno pravno metodo ugotavlja različne možnosti dolžnika v različnih pravnih redih.
Keywords: izvršilni postopek, pravica upnika do sodnega varstva, varstvo dolžnika, Vaskrsić proti Sloveniji, USRS odločba U-I-171/16, Up-793/16
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 31
 Full text (1,05 MB) |
2. Policijsko delo v skupnosti in uporaba diskrecije : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloDemis Inamo, 2022, undergraduate thesis Abstract: Policijsko delo v skupnosti pomeni približevanje »represivnega« organa (policije) ljudem in njihovi skupnosti. Le z dobrim sodelovanjem lahko policija iz okolja pridobi koristne informacije, s katerimi ugotovi oziroma identificira problem, ki bi drugače zaradi svoje specifike lahko ostal skrit oziroma prikrit tako ljudem kot organom pregona. Iz tako prikritega problema bi potencialno lahko nastala velika grožnja oziroma posledica širši skupnosti. Policija s preventivnim delovanjem tako sklepa s prebivalci nekakšen most zaupanja, od katerih pridobiva koristne informacije, ki pomagajo pri operativnih uspehih policijske organizacije.
Policijsko delo v skupnosti lahko pomeni tudi zadovoljiti potrebe in interese lokalne skupnosti o varnosti. Nenazadnje je delo policije namenjeno prav ljudem v neki skupnosti, zato je ocena oziroma zaupanje te skupnosti, še kako pomembno za merjenje uspešnosti policije.
Diskrecijska pravica pomeni premišljeno razločevanje. Je pravica oblastnega (upravnega) organa, da lahko na podlagi zakonskega pooblastila, pri istem dejanskem stanju, sprejme dve ali več odločitev, ki so si med seboj po vsebini sicer različne, a so vse pravno pravilne. Razlika je le v bolj ali manj ugodnem izidu za stranko.
V diplomskem delu je tako prikazana uporaba diskrecije (pravice) in njena »omejitev«, ki preprečuje morebitne zlorabe organa, saj lahko pri rabi diskrecije hitro pride tako do zlorabe položaja oziroma prekoračitve pooblastil kot tudi do opustitve dolžnega ravnanja. Upravni organi so vezani na načelo zakonitosti, saj diskrecija ni samovolja. Podelitev diskrecije ima svoj namen. Odločanje pa je zahtevno in zelo odgovorno.
Keywords: diplomske naloge, policijsko delo v skupnosti, diskrecija, opozorilo, plačilni nalog, odločba
Published in DKUM: 22.06.2022; Views: 715; Downloads: 135
Full text (1,18 MB) |
3. Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi : diplomsko deloSara Knez, 2019, master's thesis Abstract: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje.
Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.
Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon.
Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo.
Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu.
Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Keywords: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 7012; Downloads: 528
Full text (1,10 MB) |
4. (Ne)spoštovanje mednarodne arbitražne odločbe : diplomsko deloTjaša Lubec, 2019, undergraduate thesis Abstract: Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov države podpisnice v primeru spora napotuje na različne oblike mirnega reševanja sporov med drugim tudi na arbitražo. Uradno je Stalno arbitražno sodišče v Haagu nastalo z 20. členom omenjene konvencije, ki določa, da se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke dogovorijo drugače. Stranke spora izbirajo člane arbitraže iz spiska arbitrov, lahko pa imenujejo tudi druge posameznike. Odločitev arbitražnega sodišča je tako odločitev večine arbitrov, ki je dokončna in zavezujoča tako da pritožba ni več mogoča. Kadar so v sporu države, zanje ne velja imuniteta pred izvršitvijo odločbe.
Kadar pride do dokončne odločitve arbitražnega sodišča, morajo države kot stranke spora določbe iz arbitražne odločbe implementirati v nacionalni pravni red. Težava pa se pojavi, ko država tega ne stori, saj v mednarodnem pravnem okolju ni sistema prisile, ki bi se izvajal v primeru nespoštovanja takih odločb. Problematika neizvršitve arbitražne odločbe je v diplomski nalogi izpostavljena v dveh sporih in sicer pri mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ter Filipini in Kitajsko glede Južnokitajskega morja.
Keywords: mednarodna arbitražna odločba, Stalno arbitražno sodišče, mednarodno pravo, neizvršitev odločbe, ukrepi za neizvrševanje arbitražne odločbe
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 1398; Downloads: 109
Full text (876,73 KB) |
5. Pomen dobre vere pri protiknjižnem priposestvovanju v Sloveniji ob primerjavi z ureditvijo v Avstriji, Nemčiji in ŠviciJan Šömen, 2017, master's thesis Abstract: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Keywords: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Published in DKUM: 08.08.2017; Views: 1812; Downloads: 771
Full text (653,24 KB) |
6. Pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem reduBetty Časar, 2016, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem redu. Lastninska pravica velja za osrednjo pravico stvarnega prava v vseh obravnavanih pravnih redih. Svojemu imetniku zagotavlja najširša upravičenja, med katerimi je tudi upravičenje do pravnega razpolaganja s stvarjo. Lastnik je tisti, ki lahko svojo lastninsko pravico na stvari prenese na drugo osebo. V tem primeru govorimo o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, ki v praksi velja za najpomembnejši in najpogostejši način pridobitev lastninske pravice, tudi na nepremičninskem področju. V obravnavanih pravnih redih poznamo, poleg prvanoposlovne pridobitve lastninske pravice, še druge načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah. Kot klasične pravne temelje za pridobitev lastninske pravice lahko v nadaljevanju označimo zakon, odločbo državnega organa in dedovanje. V slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem redu ima v pravnem prometu nepremičnin izjemno pomembno vlogo tudi zemljiška knjiga, ki je v prvi vrsti pomembna z vidika pridobitve lastninske pravice, saj predstavlja pridobitni način v okviru pravnoposlovnih pridobitev. Na drugi strani pa ima zemljiška knjiga posebno funkcijo pri zagotavljanju publicitete. V magistrskem delu je predstavljen institut pridobitve lastninske pravice na nepremičninah v vsakem posameznem pravnem redu posebej, najprej v slovenskem, potem v avstrijskem in na koncu v nemškem pravnem redu. V vseh obravnavanih pravnih redih so izpostavljeni in analizirani načini pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in pri tem predstavljeni temeljni pravni akti in pravna pravila. V zaključnem delu magistrskega dela je opravljena primerjalnopravna analiza, kjer je poudarek namenjen primerjavi slovenske, avstrijske in nemške pravne ureditve instituta pridobitve lastninske pravice na nepremičninah. V tem okviru so izpostavljene podobnosti in morebitna odstopanja, ki so bila ugotovljena pri primerjavi obravnavanih pravnih ureditev.
Keywords: Lastninska pravica, nepremičnina, pravni naslov, pridobitni način, pravni posel, zakon, odločba državnega organa, dedovanje, zemljiška knjiga.
Published in DKUM: 08.03.2017; Views: 1598; Downloads: 181
Full text (781,78 KB) |
7. ČEZMEJNO ZAVAROVANJE DOLŽNIKOVIH DENARNIH SREDSTEV V EUEva Škrinjar, 2016, master's thesis/paper Abstract: Čezmejna izterjava in s tem povezano zavarovanje dolžnikovih denarnih sredstev je v EU eno od pomembnejših področij civilnega prava, kar se odraža tudi na mnogih spremembah na zakonodajnem področju, vse z namenom olajšanja čezmejne izterjave. Tako se od 10. januarja 2015 uporablja naslednica Uredbe št. 44/2001, Uredba št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (imenovana tudi prenovljena BU ali BU Ia), ki je prinesla odpravo eksekvature, jasnejšo opredelitev pojma začasni ukrep, njegove čezmejne učinke itd. 15. maja 2014 pa je bila sprejeta tudi Uredba 655/2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (imenovana tudi Uredba o zamrznitvi bančnih računov) in se bo pričela uporabljati 18. januarja 2017.
V magistrski nalogi je v ospredju prikaz problematike čezmejnega zavarovanja dolžnikovih denarnih sredstev v civilnih in gospodarskih zadevah znotraj EU z ozirom na nedavno sprejeto Uredbo o zamrznitvi bančnih računov. Uvodoma so v nalogi predstavljeni nekateri splošni pojmi, kot so začasni zavarovalni ukrepi (zamrznitev, blokada, rubež denarnih sredstev), čezmejna izvršba, sodna odločba, odprava eksekvature itd. Zaradi vsebinske povezanosti z Uredbo št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah naloga v okviru čezmejnega zavarovanja dolžnikovih denarnih sredstev obravnava tudi slednjo in s pomočjo primerjalne analize nudi prikaz razlik v zvezi s postopki pri začasnih ukrepih in ukrepih zavarovanja po Uredbi 655/2014 ter Uredbi 1215/2012. V primerjalnem delu se naloga ukvarja tudi s primerjavo enakovrednih ukrepov po avstrijskem in slovenskem pravu ter podrobneje obravnava pogoje za izdajo ukrepov, ureditev pridobivanja informacij o dolžnikih, stroške postopka, pritožbene postopke idr. Uredba o zamrznitvi bančnih računov predstavlja prvi korak k vzpostavljanju poenotenega evropskega procesnega prava, vendar o popolnem poenotenju izvršilnih postopkov oz. postopkov na področju začasnih ukrepov še ne moremo govoriti, saj se Uredba v veliki meri sklicuje oziroma navezuje na uporabo nacionalnih pravil držav članic, med katerimi pa na tem področju obstajajo velike razlike.
Keywords: čezmejna izvršba, sodna odločba, začasni ukrep, zavarovalni ukrepi (zamrznitev, blokada, rubež denarnih sredstev), odprava eksekvature, teorija vmesne kumulacije, država članica izvora, država članica izvršitve, nalog za zamrznitev, ex parte postopek.
Published in DKUM: 10.12.2016; Views: 2219; Downloads: 296
Full text (1,52 MB) |
8. PRIZNANJE IN IZVRŠEVANJE TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČB PO ZAKONU O ARBITRAŽIDarinka Gologranc, 2016, undergraduate thesis Abstract: Arbitraža (angl. Arbitration, franc. Arbitrage, lat. Arbitrato) je stara institucija, ki je namenjena mirni obliki reševanja sporov, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo. O sporu odloča tretja nepristranska oseba ali več oseb, odločitev ki jo sprejmejo, pa je za stranke zavezujoča in ima učinke pravnomočne sodbe. Osebe, ki odločajo imenujemo arbitri. Pristojnost odločati o sporu daje arbitrom arbitražni sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi svobodne volje. Postopka pred arbitražo ne ureja zakon, ampak svobodna volja strank. Stranki tudi sami izbereta materialno pravo, ki ga sodišče uporabi. Odločitev, ki jo arbitražno sodišče sprejme, je za stranki zavezujoča. Velika večina arbitražnih odločb stranke izvršijo prostovoljno, vendar vselej ni tako. Še posebej je lahko izvršitev arbitražne odločbe problematična, v kolikor stranki nista iz iste države in gre torej za tujo arbitražno odločbo.
Republika Slovenija je poleg drugih 155 držav podpisnica Konvencije združenih narodov o priznavanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, ki je za poenotenje priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe gotovo zelo pomembna kot pravni akt harmonizacije po celem svetu. Newyorška konvencija, na katero napotuje Zakon o arbitraži v 42. členu, se uporablja tudi za priznanje tujih arbitražnih odločb držav, ki niso podpisnice konvencije. Postopek priznanja in izvršitve poteka po pravilih postopka, ki velja na ozemlju države, kjer se zahteva priznanje. Sodišče na predpostavki nearbitrabilnosti spora in kršitve javnega reda države v kateri teče postopek za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe pazi po uradni dolžnosti, vendar jih ni dolžno upoštevati. Če sodišče presodi, da ni ovir, izda sklep o priznanju tuje arbitražne odločbe.
Keywords: arbitraža, arbitražna odločba, tuja arbitražna odločba, Newyorška konvencija, priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe, postopek priznanja, izpodbijanje
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2667; Downloads: 505
Full text (1,19 MB) |
9. NOVEJŠA SODNA PRAKSA V ZVEZI S PRIDRŽKOM JAVNEGA REDA PRI PRIZNAVANJU TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČBNežika Pavlič Brečko, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo obravnava institut pridržka javnega reda v navezavi s tujimi arbitražnimi odločbami. Opisan in razložen je postopek priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb, razložene so formalne in meritorne predpostavke, opisan je izvor javnega reda. Razložen je materialni, procesni, nacionalni in mednarodni javni red. Večji del diplomskega dela predstavlja aktualna sodna praksa v zvezi s pridržkom javnega reda pri priznavanju tujih arbitražnih odločb, ki je omejena na odločbe držav članic Evropske unije od leta 2000 dalje. Newyorška konvencija iz leta 1958 predstavlja enega izmed temeljnih dokumentov na področju mednarodne trgovinske arbitraže, zato je razlaga pridržka javnega reda v močni navezavi z navedeno konvencijo.
Keywords: tuja arbitražna odločba, pridržek javnega reda, priznanje in izvršitev, Newyorška konvencija, sodna praksa
Published in DKUM: 21.09.2016; Views: 1583; Downloads: 182
Full text (829,96 KB) |
10. Razmerje med javnim redom in kontradiktornostjo pri izvršitvah tujih sodnih odločb v Bruseljski uredbi IaKatja Drobnak, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo obravnava razloge zoper priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v okviru Bruseljske uredbe Ia. Podrobneje sta kot razlog nepriznanja opisana pridržek javnega reda in kršitve načela kontradiktornosti. Delo skozi primere sodne prakse prikazuje odločitve Sodišča EU glede vprašanj, ki so jih nanj naslovila sodišča držav članic v zvezi z zavrnitvenimi razlogi zoper priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe. Predstavljeno je vročanje tujih sodnih odločb in posledice nevročitve, ki predstavljajo razlog za zavrnitev tuje sodne odločbe bodisi z vidika poseganja v javni red države, v kateri se zahteva priznanje tuje sodne odločbe, ali pa zaradi kršitve temeljnih pravic posameznika. Vsakdo ima pravico do sodelovanja v postopku, ki teče zoper njega, prav tako pa mu mora biti dana možnost priprave obrambe, da se lahko uspešno brani pred sodiščem. Poudarjena je omejena razlaga javnega reda in njegovana restriktivna vloga, kot se je izoblikovala tudi v praksi Sodišča EU. Iz diplomskega dela je razvidno, da je klavzula javnega reda zelo omejena in se lahko uporabi samo v izjemnih primerih. Na drugi strani pa je pomembno tudi razmejevanje med javnim redom in načelom kontradiktornosti. Delo tako izpostavlja in analizira prakso Sodiščae EU, ki je v zvezi s temje v podobnih primerih podalo različno razlago na vprašanje glede uporabea ali se lahko uporabijo določbe javnega reda inalikateri drug razlog iz 45. člena BU Ia za zavrnitev tuje sodne odločbe določbe o kontradiktornosti, zaradi česar je lahko obseg razlage obeh razlogov za zavrnitev priznanja oziroma njuno medsebojno razlikovanje v določeni meri nejasno.
Keywords: Tuja sodna odločba, javni red, načelo kontradiktornosti, vročanje, zamudna sodna odločba, pridržek javnega reda, priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe, Bruseljska uredba Ia.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1838; Downloads: 185
Full text (395,62 KB) |
