| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 12
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Varnost pacientov skozi pogled zdravstvenega delavca
Sanja Radujko, 2019, master's thesis

Abstract: Zdravstvena dejavnost je področje z visokim tveganjem zaradi neželenih dogodkov, ki nastanejo kot posledica procesa zdravljenja in ne bolezni. Ugotoviti smo želeli stanje na področju varnosti pacientov skozi poglede zdravstvenih delavcev v zdravstveni negi in njihovo videnje le-tega v okviru timskega dela, komunikacije, pogostosti nastanka in sporočanja napak, odnosa med nadrejenimi in podrejenimi in ne nazadnje odgovornosti do pacientov. Raziskava temelji na kvantitativni metodi dela. Izvedena je bila v dveh slovenskih bolnišnicah. Podatki so bili zbrani s strukturiranim AHRQ-vprašalnikom in lastnim delom vprašalnika. Vzorec je sestavljalo nekaj manj kot 400 medicinskih sester različne stopnje izobrazbe. Večina respondentov vidi vzrok za ogrožanje varnosti pacientov v sistemu dela in ne v zdravstvenem osebju. Dobra četrtina anketiranih zdravstvenih delavcev je navedla, da je že kdaj naredila napako v škodo pacientu, kar so tudi priznali in zaradi tega bili šikanirani. Velika večina anketiranih zdarvstvenih delavcev meni, da je storjenih več napak, kot se jih dejansko prizna. Kultura varnosti pacientov je kompleksen pojav, ki ne nastane čez noč, a moramo ozavestiti dejstvo, da lahko preprečimo marsikatero zdravstveno napako. Ugotovili smo, da je stanje varnosti pacientov ocenjeno s povprečno oceno 3,6, kar je nekje med sprejemljivo in zelo dobro, kar pa ne pomeni, da ne moremo stremeti k še boljšemu rezultatu.
Keywords: Varnost pacientov, odgovornost za napake, kakovost v zdravstvu, napake v zdravstvu, poročanje o varnostnih zapletih
Published: 02.12.2019; Views: 693; Downloads: 166
.pdf Full text (4,35 MB)

2.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, master's thesis

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published: 12.09.2019; Views: 779; Downloads: 149
.pdf Full text (1,56 MB)

3.
Kriminalistični vidiki otroške srčne kirurgije - analiza časopisnih člankov
Tinkara Bulovec, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V zadnjem času smo lahko priča številnim aferam in napakam v zdravstvu. Ena izmed njih je tudi zgodba o otroški srčni kirurgiji, ki je vrhunec medijske pozornosti dosegla po objavi ugotovitev mednarodne komisije za presojo leta 2015. Javnost ima delno pravico do obveščenosti tudi z dogajanjem v zdravstvu. Mediji z objavami zdravniških nepravilnosti pripomorejo k oblikovanju javnega mnenja. Na podlagi analize časopisnih člankov smo ugotovili, da otroci največkrat niso prioriteta v člankih. Več pozornosti se posveča vodstvu in zdravnikom Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Prav tako smo v povezavi s slikovnim gradivom ugotovili, da so v člankih najpogosteje slike odgovornih za napake v programu otroške srčne kirurgije, sledijo simbolične slike otrok, bolnišnični posnetki in v zelo majhnem obsegu tudi slike staršev in otrok iz programa otroške kardiokirurgije. V diplomskem delu smo z analizo poročanja medijev poskušali odgovoriti na zlata kriminalistična vprašanja. Ugotovili smo, da so mediji odgovornost za napake v programu otroške srčne kirurgije pripisali otroškim srčnim kirurgom in vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, še preden so bili končani sodni postopki in pravnomočno dokazana krivda. Žrtve so bili otroci, ki so zaradi zdravljenja v programu otroške srčne kirurgije umrli ali utrpeli trajne zdravstvene posledice. Na vprašanje o tem, kaj se je zgodilo, smo na podlagi analize poročanja dobili odgovor, da je šlo za zdravniške napake, malomarno zdravljenje, smrt otrok in trajne zdravstvene posledice zaradi nepravilno izvedenih operativnih posegov in neprimerne pooperacijske obravnave. V povezavi z visokimi plačili otroških srčnih kirurgov in napotitvami otrok na zdravljenje v tujino so mediji izpostavili tudi korupcijo.
Keywords: otroška srčna kirurgija, malomarno zdravljenje, zdravstvene napake, kazenska odgovornost, odškodninski zahtevki, medijsko poročanje, analize, diplomske naloge
Published: 16.11.2016; Views: 983; Downloads: 185
.pdf Full text (554,74 KB)

4.
ZAGOTAVLJANJE NADZORA NAD DELOM RAČUNOVODJE
Katja Janžič, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Računovodja nosi veliko odgovornost, saj ima pomembno vlogo pri poslih, ki se odvijajo v gospodarstvu. Poročila, dostopna javnosti, morajo biti narejena v skladu s predpisi in zakoni. Računovodja mora biti obveščen o vseh zakonskih spremembah in novostih. Za pridobitev teh znanj je zaželeno dodatno usposabljanje izven podjetja, redno spremljanje novic na spletnih straneh (Računovodja.com, AJPES, DURS, Uradni list, PIS …), prebiranje časopisov (Finance), strokovnih revij (IKS) … Ker zaključna letna poročila predstavljajo pomemben vpogled v stanje podjetja, morajo predstavljati realno stanje podjetja. Informacije o tem zanimajo predvsem lastnike družbe, delničarje, zaposlene, kreditodajalce … Da bi javnosti predstavili realno stanje, opravljajo podjetja nadzor nad delom. Nadzor v samih podjetjih imenujemo kontroliranje. Nadzoru, ki ga opravlja zunanja strokovna oseba, pa pravimo revidiranje in inšpiciranje. Z revidiranjem si podjetja dvignejo ugled in raven zaupanja, zato se tudi podjetja, ki jim po zakonu ni potrebno, odločajo za ta način dokazovanja. Ugotovila sem, da tudi računovodska poročila niso vedno povsem realna, da tudi pri delu računovodje lahko pride do napak. V računovodstvu niso nujno zaposlene strokovne osebe, zato računovodskim poročilom ni moč popolnoma zaupati.
Keywords: računovodski nadzor, sodila in metode, zakon, odgovornost računovodje, računovodske napake.
Published: 24.10.2014; Views: 1257; Downloads: 130
.pdf Full text (589,23 KB)

5.
ODGOVORNOST IZVAJALCA ZA SOLIDNOST GRADBE
Polona Podlesnik, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo govori o odgovornosti izvajalca za napake v solidnosti gradbe, pri čemer kljub nedefiniranosti pojma v zakonskih virih, lahko poiščemo natančnejše definicije v komentarjih zakonskih virov, mnenjih pravnih strokovnjakov in primeroma v sodni praksi. Napaka v solidnosti gradbe je takšna, ki ne obsega samo rušenja objekta ali njegovega dela ter ogrožanja varnosti in življenja, temveč tudi obsega vse napake na vitalnih delih objekta, kateri bi morali služiti svoji funkciji v prvih desetih letih po izgradnji, ob upoštevanju, da gre za normalno uporabo. Izvajalec je za takšno napako odgovoren, kadar so izpolnjene predpostavke. Ena izmed najpomembnejših je, da se napaka ugotovi v desetih letih od prevzema in izročitve del. Daljši jamčevalni rok je določen glede na predmet izpolnitve in je bistvo instituta o odgovornosti za solidnost gradbe. Skupaj z rokom za obvestilo, ki je prav tako daljši in znaša šest mesecev, je določen v korist naročnika. Izvajalec se lahko svoje odgovornosti razbremeni, zanjo pa do ekskulpacije odgovarja objektivno. Ker lahko napaka v solidnosti gradbe izvira iz več vzrokov (napaka v projektu, napaka v materialu, napaka v tehnični izvedbi del in iz posebnih lastnosti zemljišča), so ekskulpacijski razlogi različni. Naročnik ima v primeru podane odgovornosti izvajalca na voljo zahtevek za odstop od pogodbe, odpravo napak in znižanje plačila. Gre za jamčevalne zahtevke, glede katerih je dopusten tudi dogovor strank, ko je napaka že nastala (je določena oziroma določljiva), kumulativno s temi pa lahko naročnik uveljavlja tudi odškodninski zahtevek.
Keywords: gradba, napake v solidnosti gradbe, odgovornost izvajalca, jamčevalni rok, notifikacija, ekskulpacija, jamčevalni zahtevek
Published: 10.01.2014; Views: 4183; Downloads: 714
.pdf Full text (354,41 KB)

6.
7.
8.
9.
10.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNOST PRODANEGA BLAGA V PRAVU ES IN USTREZNOST UREDITVE V SLOVENSKEM PRAVU
Martina Metelko, 2011, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Keywords: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Published: 19.04.2012; Views: 3808; Downloads: 633
.pdf Full text (1,25 MB)

Search done in 0.29 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica