| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
PRISPREVEK PROF. DR. METODA DOLENCA H KAZENSKOPRAVNI ZNANOSTI
Janko Ogrizek, 2009, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi sem predstavil svoj pogled na delo dr. Metoda Dolenca in njegov vpliv na razvoj kazenskega prava na Slovenskem. Njegov prispevek k razvoju kazenskega prava sem razdelil na dva dela. Prvi del se nanaša na obdobje, ko smo Slovenci živeli v Kraljevini Jugoslaviji. V tem obdobju je bilo njegovo delo usmerjeno k izboljševanju razmer na področju kazensko pravne zakonodaje s posebnim ozirom na Slovence ter raziskovanju slovenske pravne zgodovine. Metod Dolenc je poudarjal enakopravnost slovenskega prava in pomembnost njegove zgodovine, pomen vzpostavitve slovenske pravne terminologije ter nujnost ustanovitve slovenske univerze kot osnovnega dejavnika, ki bi prinesel razvoj pravne znanosti na slovenskem. Dolenc je nasprotoval razširitvi srbskega kazenskega prava na slovensko ozemlje in politično motiviranim zakonom, zagovarjal in sodeloval je pri nastajanju enotne kazenske zakonodaje. Drugi del pa se nanaša na Dolenčevo znanstveno dediščino na kazenskem področju. Metod Dolenc je bil vedno v stiku z najnovejšimi idejami in trendi razvijajoče se kazenske znanosti. Njegovo delo pa je presegalo obdobje, v katerem je ustvarjal, ker je obravnaval probleme kazenskega prava in zagovarjal ter pravno teoretično utemeljeval institute in načela kazenskega prava, ki so del kazenske zakonodaje še v današnjem obdobju. Dolenc je zagovarjal načelo odgovornosti za krivdo, na katerem naj temelji kazenska zakonodaja. Pri kazenskem obravnavanju storilcev kaznivih dejanj je v ospredje postavljal njihovo osebnost in šele nato storjeno dejanje. Zavzemal se je za posebno obravnavanje storilcev iz prepričanja in mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in za uvedbo institutov bistveno zmanjšane prištevnosti in pogojne obsodbe. Skrajno silo je pojmoval kot razlog za izključitev protipravnosti in ne zgolj kot razlog za izključitev kaznivosti. Nasprotoval je vzvratni veljavnosti materialnih določb kazenskega prava in uvedbi kaskadne odgovornosti v tiskovno kazensko pravo. S pravnoteoretičnega in etičnega vidika je obravnaval vedno aktualne družbene probleme: evtanazija, samomor, splav, kastracija. Ključne besede: slovenska pravna zgodovina, skrajna sila, bistveno zmanjšana prištevnosti, odgovornost za krivdo, pogojna obsodba
Keywords: slovenska pravna zgodovina, skrajna sila, bistveno zmanjšana prištevnosti, odgovornost za krivdo, pogojna obsodba
Published: 24.03.2021; Views: 267; Downloads: 11
.pdf Full text (507,38 KB)

2.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, master's thesis

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published: 12.09.2019; Views: 907; Downloads: 162
.pdf Full text (1,56 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica