| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 56
First pagePrevious page123456Next pageLast page
1.
Postopek razlastitve v javnem interesu v Sloveniji in na Hrvaškem
Josipa Božičević, 2020, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je opisati razlike med slovensko in hrvaško zakonodajo v primeru prostorskega načrtovanja,ki je ozko povezano z razlastitvijo, določiti najpogostejše napake pri določanju odškodnin in pokazati na pomanjkljivosti ocenjevanja vrednosti v razlastitvenih postopkih, ker v Sloveniji ne obstaja enotna metodologija, ki bi urejala določanje odškodnin za primere razlastitve. Ker je razlastitev zelo občutljiva zadeva, je treba vztrajati pri tem, da so zadovoljne vse stranke v postopku. Naredili smo analizo cenitvenega poročila in podali par primerov določanja odškodnin v praksi, iz katerih je bilo razvidno, da se bo v prihodnosti moralo nekaj spremeniti glede zakonodaje in samega sistema ocenjevanja vrednosti v primeru razlastitve. Ugotovili smo, da je skozi zgodovino razlastitve prišlo do številnih napak v oceni odškodnin za razlaščeno nepremično, in predlagali, da se na podlagi izkušenj strokovnjakov naredi izboljšava veljavnih zakonov in metodologije ocenjevanja vrednosti nepremičnin v primeru razlastitve.
Keywords: razlastitev, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, prostorsko načrtovanje
Published: 10.09.2020; Views: 342; Downloads: 108
.pdf Full text (1,95 MB)

2.
Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi
Sara Knez, 2019, master's thesis

Abstract: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Keywords: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Published: 20.12.2019; Views: 676; Downloads: 112
.pdf Full text (1,10 MB)

3.
Algoritmi v pravu: določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programa
Katja Piršič, 2019, master's thesis

Abstract: V modernem svetu nas na vsakem koraku spremlja množica podatkov, iz katerih težko izluščimo informacije. To se v sodnih postopkih lahko odraža tudi na kognitivni preobremenjenosti sodnikov, ki se posledično postopoma začnejo oddaljevati od načela enakosti in enakega varstva pravic. V magistrskem delu zato stremim k novi rešitvi, ki bi sodnikom lahko pomagala pri obvladovanju informacij, prejetih v pravdnem postopku zaradi nastale nepremoženjske škode. Magistrsko delo prikazuje zamišljeni koncept računalniškega programa »Nepremoženjska škoda v1.0«, ki temelji na algoritmu nadzorovanega strojnega učenja in bi sodniku v civilnem postopku pomagal pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zagovarjam tezo, da bi se s tako tehnološko rešitvijo, če bi jo v postopke vpeljali nemudoma, že spoštovalo ustavne in zakonske garancije do te mere, da bi bila njena uporaba zakonita. Poleg tega bi se z zamišljenim konceptom računalniškega programa zagotovila večja pravičnost in enakopravnost oškodovancev, sodniki bi bili zaradi nje kognitivno razbremenjeni, sodni zaostanki in poraba proračunskih sredstev bi se znižala, kar bi v javnosti povrnilo oziroma utrdilo zaupanje v sodni sistem. Prav tako ocenjujem, da bi bile z uporabo navedenega programa spoštovane določbe, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov. Tovrsten program še vedno ne bi mogel nadomestiti sodnika na njegovem delovnem mestu, temveč bi mu lahko služil zgolj kot pripomoček. Ker se pravosodni sistem v Sloveniji v zadnjem desetletju z namenom optimizacije in objektivizacije sodnih postopkov trudi vzpostaviti nov, posodobljen sistem informacijskih rešitev, ne vidim ovire, da omenjenega konceptualnega programa v Sloveniji tako de facto kot de iure ne bi uporabljali že sedaj.
Keywords: Določanje višine odškodnine, nepremoženjska škoda, odškodnina, sodna praksa, osebni podatki, GDPR, načelo enakosti, avtomatizirano odločanje, algoritmi, umetna inteligenca, računalniški programi, veliko podatkovje.
Published: 17.12.2019; Views: 612; Downloads: 139
.pdf Full text (912,96 KB)

4.
Odškodninska odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu
Maja Vogrin, 2019, master's thesis

Abstract: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Keywords: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Published: 17.09.2019; Views: 746; Downloads: 175
.pdf Full text (1,27 MB)

5.
Prepovedane imisije v slovenskem in avstrijskem pravu s pregledom aktualne sodne prakse
Urša Kasnik, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Keywords: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Published: 14.12.2018; Views: 1448; Downloads: 205
.pdf Full text (979,91 KB)

6.
Pogodbena kazen v gradbeni pogodbi (po pravilih OZ in Rdeči knjigi FIDIC)
Tanja Lončar, 2018, master's thesis

Abstract: Naročnik in izvajalec se lahko v zvezi z gradbeno pogodbo dogovorita za pogodbeno kazen, ki stranko zavezuje, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki zaradi svojega kaznovalnega elementa stranko odvrača od kršitve pogodbenih obveznosti. To je razlog, da dogovor o pogodbeni kazni v anglosaškem pravnem sistemu ni dopusten. V tem sistemu imajo namreč drugačno pojmovanje pogodbe in se želijo izogniti kaznovalnemu elementu v pogodbenem pravu. Novejši primeri sodne prakse so sicer to strogo tradicionalno stališče nekoliko omilili. Stranki, ki sklepata gradbeno pogodbo z mednarodnim elementom, morata biti ob sklepanju pogodbe previdni, če bosta vanjo vključili določbo o pogodbeni kazni. To velja tudi za določbo o odškodnini za zamudo, ki jo predvideva Rdeča knjiga FIDIC. Slednja predstavlja pogodbene pogoje, ki imajo pravno naravo splošnih pogojev pogodb in se v gradbeni pogodbi uporabijo, če stranki izrazita voljo za njihovo vključitev v svoje pogodbeno razmerje. Stranki morata pri dogovarjanju zneska, ki se plača v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, jasno izraziti svoj namen – ali se želita dogovoriti za pogodbeno kazen ali morda pavšalno ali limitirano odškodnino. Posledice dogovorov so različne, še posebej, če se v primeru spora uporabi pravo iz anglosaškega pravnega sistema, kjer bo izvršljiv le dogovor, ki v primeru kršitve pogodbe predvideva znesek, ki se lahko utemelji kot resnična vnaprejšnja ocena predvidene škode, ki nastane zaradi te kršitve. Iz pogodbene klavzule se skuša – ob upoštevanju okoliščin vsakega primera – izluščiti namen strank in od prava, ki se uporabi v konkretnem primeru, bo odvisna veljavnost oz. izvršljivost takšnega dogovora. Avtonomija strank pa tudi v slovenskem pravu ni neomejena, saj ni dopusten dogovor pogodbene kazni za denarne obveznosti, sodišča pa lahko pod določenimi pogoji tudi zmanjšajo dogovorjeno višino pogodbene kazni.
Keywords: pogodbena kazen, gradbena pogodba, Rdeča knjiga FIDIC, pavšalna odškodnina, odškodnina za zamudo, common law, zmanjšanje pogodbene kazni
Published: 24.09.2018; Views: 1432; Downloads: 290
.pdf Full text (1,03 MB)

7.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Keywords: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Published: 14.06.2018; Views: 679; Downloads: 187
.pdf Full text (982,49 KB)

8.
Podedljivost terjatve za povrnitev nepremoženjske škode
Špela Stanec, 2018, master's thesis

Abstract: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Keywords: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Published: 29.05.2018; Views: 1240; Downloads: 258
.pdf Full text (562,00 KB)

9.
Civilnopravna odgovornost za imisije v zraku
Aleksandra Messner, 2018, master's thesis

Abstract: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Keywords: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Published: 28.05.2018; Views: 670; Downloads: 113
.pdf Full text (1,08 MB)

10.
Sporazum o pogajanjih
Aljaž Belingar, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Veda o pogajanjih in pogajanja kot takšna segajo že v čas pred našim štetjem, kjer je bil namen pogajanj predvsem reševanje vojaških konfliktov in urejanje odnosov med državami. Pogajanja, kot jih poznamo danes, so se razvila iz vojaških znanosti in diplomacije. Pogajanja so faza pred sklenitvijo končne pogodbe, ko dve ali več strank druga drugi izkazujejo namen, da bi rade sklenile končno pogodbo. Za to, da bi ta faza pogajanj dobila neko veljavo oziroma so stranke želele utrditi že dogovorjeno med pogajanji, so se kmalu začeli razvijati številni instituti, ki so pomagali strankam, ki so se pogajale. Eden od takih institutov je tudi sporazum o pogajanjih. Sporazum o pogajanjih je neke vrste pisni dogovor med strankama pogajanj, da se bosta v dobri veri pogajali proti sklenitvi končne pogodbe. Glede na naravo sporazuma o pogajanjih in njegovo vsebino se malenkostno razlikujejo tudi njegove definicije, saj se ta lahko uporablja pred začetkom pogajanj, med pogajanji ali pa v fazi, ko je končna pogodba že skoraj sklenjena. Ta institut se največ uporablja v državah z anglosaško pravno ureditvijo in je zaradi tega dejstva v Sloveniji manj poznan. S tem povezano so tudi narava pravnega varstva in morebitne posledice kršitve tega sporazuma od države do države različne in drugače urejene. Na splošno pa lahko rečemo, da stranka, ki prekrši sporazum o pogajanjih, vedno odgovarja vsaj za nepoštena pogajanja oziroma za pogajanja v slabi veri.
Keywords: Vestnost in poštenje, nepoštena pogajanja, odškodnina, pismo o nameri, pogajanja, ponudba, sporazum o pogajanjih.
Published: 20.04.2018; Views: 812; Downloads: 116
.pdf Full text (899,70 KB)

Search done in 0.17 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica