Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu je obravnavan odnos britanskih zasedbenih oblasti do Slovencev na avstrijskem Koroškem v obdobju med letoma 1945 in 1947, pri čemer se osredotoča na čas do Londonske konference januarja 1947, ko je bila tema pogovorov avstrijsko-jugoslovanska razmejitev. Pri tem so bili upoštevani objavljeni dokumenti ameriške in britanske diplomacije ter neobjavljeni primarni viri, ki jih hranita Britanski državni arhiv (The National Archives) v Kew-Londonu in Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Za raziskavo so bili analizirani tudi avtobiografski zapisi, spomini pripadnikov slovenske manjšine ter poročanja časopisov različnih političnih usmeritev – projugoslovanskih in proavstrijskih. Namen magistrskega dela je bil osvetliti elemente nasilja, ki v tem obdobju še niso bili temeljito raziskani. Z analizo iz t. i. tretje strani in pričevanj koroških Slovencev delo prikaže različne oblike nasilja na podlagi izbranih primerov. Povojno obdobje je bilo za urejanje manjšinskih pravic Slovencev eno najzahtevnejših, saj je bila Avstrija razdeljena na več okupacijskih con, pri čemer je Koroško upravljala britanska zasedbena oblast. Ta je Slovencem sicer zagotavljala določene pravice in svoboščine s pobudami, kot so izdaja slovenskega časopisa Koroška kronika, predvajanje radijskih oddaj v slovenščini, spodbujanje kulturnega udejstvovanja ter postopna denacifikacija. Kljub temu pa so počasno ukrepanje, neodločnost ali celo sodelovanje z (nekdanjimi) nacisti s strani britanskih oblasti prispevali k izvajanju določene mere represije in nasilja. Čeprav so bili Britanci in njihovi politični predstavniki v Avstriji seznanjeni z nasiljem nad Slovenci, so z neukrepanjem zasledovali politiko čimprejšnje stabilizacije Avstrije in germanizacije.
Keywords: Slovenija, Jugoslavija, Avstrija, Koroška, britanska zasedbena oblast, 1945–1947, nasilje, manjšina.
Published in DKUM: 12.09.2024; Views: 20; Downloads: 50
Full text (1,52 MB)

Abstract: Leta 1154 je po dolgi in krvavi državljanski vojni na angleški prestol sedel Henrik II. - prvi v vrsti plantagenetskih kraljev - in začel novo obdobje v zgodovini Anglije. Vojskovanje, diplomacija in premišljena poroka z Eleanoro Akvitansko so mu kmalu prinesli imperij, ki se je raztezal vse od škotske meje pa do Pirenejev; imperij, ki mu je zgodovinopisje po smrti njegovega snovalca nadelo ime Anževinski imperij. Obdobje vladanja Henrika II. so zaznamovali številni dolgoletni spori: s francoskim kraljem Ludvikom VII., s Henrikovimi sinovi in pa s Tomažem Becketom, canterburyjskim nadškofom, katerega srhljivi umor na oltarju canterburyjske katedrale je odmeval skozi srednjeveško Evropo in pomembno vplival na odnose med posvetno in cerkveno oblastjo v Angliji, pa tudi v Evropi. Thomas Becket, sin preprostega trgovca z blagom, je bil po tem, ko se je izkazal za izjemno učinkovitega in zanesljivega tajnika canterburyjskega nadškofa Theobalda, leta 1155 imenovan na mesto kraljevega kanclerja. Le nekaj let kasneje ga je Henrik II. po Theobaldovi smrti imenoval za canterburyjskega nadškofa. Kraljeva usodno napačna presoja moža, ki ga je izbral za Theobaldovega naslednika, je sprožila začetek dolgoletnega spora med angleškim kraljem in canterburyjskim nadškofom glede vprašanja sodnih pristojnosti in razmerja moči med posvetno in cerkveno oblastjo v Angliji. Spor so zaznamovale globoko zakoreninjene osebnostne in ideološke razlike med glavnima akterjema ter dolgotrajna in zapletena diplomacija, v katero so bili vpleteni največji mogočneži tistega časa in katere končni neuspeh je razkril Becketov umor leta 1171.
Keywords: Henrik II., Tomaž Becket, srednjeveška Anglija, Canterbury, cerkvena oblast, umor.
Published in DKUM: 22.07.2019; Views: 1182; Downloads: 146
Full text (1,58 MB)

Abstract: Potreben pogoj za obstoj vsake razvite ali nerazvite družbe je, da morata biti v njej in z njo v harmoniji v funkciji tudi vladanje in ekonomija. Vendar so bili skozi vso človeško zgodovino prisotni kompleksni odnosi med vladanjem in ekonomijo. V daljni zgodovini je bila ekonomija običajno podrejena vladanju. Na primer Adam Smith in Schumpeter sta analizirala in opozarjala na ta splet okoliščin. V sodobnem času se je to razmerje spremenilo. Ekonomija poskuša prevladati vladanje. Na današnje razmerje med ekonomijo in družbo je poskušal opozoriti in jih teoretično podrobno analizirati na primer North (1990). Kot eno izmed možnosti za uravnavanje današnjega stanja je videl vzpostavljanje neosebnega sistema vladanja družbi in v neosebni tržni družbi izmenjave interesov, storitev in blaga na družbenem, političnem in ekonomskem področju. Toda kako to doseči v realni in vedno kompleksnejši družbi? Po Northu (1990) je edini način v vzajemni izmenjavi in usklajevanju interesov med vsemi dejavniki družbe, združenimi v interesne organizacije, interesne skupine, agencije, in med vsemi vejami oblasti. Za to je potrebna v družbi vnaprejšnja vzpostavitev sistema neosebne pravne države oziroma vladanja, ki omogoča vsem dejavnikom družbe v njihovem vsakdanjem življenju, pri njihovem delu in pri njihovih dejavnostih delovati v skladu z danimi družbenimi normami. Nekateri avtorji so poskušali ta teoretična izhodišča znanstveno preverjati z ekonometričnimi kvantitativnimi raziskavami. V zaključkih njihovih raziskav vsi poudarjajo nujnost prihodnjih poglobljenih raziskav. To je bila spodbuda tudi za našo raziskavo. Izhajamo iz fenomena, da v realnosti današnjega sveta obstajajo različno razvite družbe in različno razvite ekonomije. V razvitejših družbah je večja verjetnost obstoja razvitejših ekonomij. To teoretično izhodišče v naši raziskavi razvijemo v več hipotez o različnih povezavah med kvantitativnimi pokazatelji družbenega in gospodarskega razvoja v skupini bolj ali manj razvitih držav. Za kvantitativno preverjanje hipotetičnih povezav med kazalniki razvoja uporabimo metodi korelacije in parcialne korelacije. Avtorji ti metodi večkrat omenjajo, vendar ju ne uporabljajo. V naši raziskavi ju uporabimo. Pri izbiri empiričnih vzorcev za analizo avtorji običajno izberejo vzorec vseh držav na svetu, ki ga primerjalno analizirajo z manj razvitimi državami. V naši raziskavi smo za določitev empiričnih vzorcev za analizo razlik med skupinama bolj in manj razvitih držav uporabili metodo razvrščanja v skupine po Wardu. Z ekonometrično analizo vzorcev smo ugotovili kvantitativno pomembne razlike v povezanosti med posameznimi pokazatelji družbene in ekonomske razvitosti med bolj in manj razvito skupino držav. Pri skupini razvitejših držav smo uspeli statistično značilno identificirati povezanost razvitosti ekonomije s tremi stebri razvitosti družbe, kot so učinkovitost zakonodajne veje oblasti, učinkovitost sodne veje oblasti in učinkovitost omejevanja korupcije v družbi. Pri manj razviti skupini držav smo uspeli statistično značilno identificirati samo povezavo med učinkovitostjo izvršne veje oblasti oziroma med vladami v širšem pomenu besede in ekonomsko razvitostjo. Vendar ekonomska razvitost skupine manj razvitih držav, merjena z BDP per capita pa je v povprečju za 32-odstotkov nižja od tiste v skupini razvitejših držav.
Keywords: ekonomska razvitost, družbena razvitost, glasnost in odgovornost, politična stabilnost, zakonodaja, zakonodajna oblast, vlada, izvršna oblast, sodstvo, sodna oblast, omejevanje korupcije
Published in DKUM: 09.12.2016; Views: 1464; Downloads: 136
Full text (2,22 MB)

Abstract: Vprašanje o »nastanku« človekovih pravic (»temeljnih pravic«, »človekovih pravic in svoboščin« ipd.) ni enostavno in zato lahko zaradi svoje kompleksnosti izzove zelo različna stališča. Prevladujoča je klasična doktrina človekovih pravic, ki pravi, da naj bi le-te pripadale človeku že po njegovi naravi, kar pomeni, da naj bi jih vsak posameznik avtomatično pridobil že s svojim rojstvom. Skladno s tem razmišljanjem torej pripadajo človekove pravice vsakemu človeku že kot takšnemu, naloga države oziroma oblasti pa je, da mu te pravice prizna in ustrezno zavaruje . Vendar pa, če pogledamo skozi zgodovino, lahko kaj hitro ugotovimo, da je bila pot do priznavanja zgoraj omenjene doktrine dolga in zapletena. Da je opravičilo za obstoj oblasti cilj, ki je višji v tem smislu, da družbena organizacija služi vsem članom skupnosti, po drugi strani pa nosilci oblasti le-to izrabljajo v svoj prid in se pri tem poslužujejo sredstev, do katerih drugi nimajo pravice ter pri tem vršijo monopol nasilja, je spoznanje, ki sodi že v duhovni svet najstarejših civilizacij . V modernem času je prepoved mučenja kot izhodišče širše človekove pravice do telesne in duševne nedotakljivosti opredeljena kot absolutna pravica. Gre za neodtujljivo človekovo pravico, ki ima svoj pravni učinek tako v vertikalnem razmerju (posameznik v. državna oblast) kot v horizontalnem razmerju (posameznik v. posameznik) . V prvem delu svoje diplomske naloge smo predstavili pravno in filozofsko konstrukcijo temeljnih človekovih pravic ter podrobneje razčlenili pojem mučenja, zgodovino mučenja, predvsem smo se osredotočili na mučenje, ki ga je izvajala institucionalizirana oblast v sodnih, policijskih in vojaških postopkih. Bistveno vprašanje o temeljnih človekovih pravicah se namreč poraja ravno iz spoznanja, da predstavniki organov oblasti, katerih namen je varovanje družbe, zaradi moči, ki jim jo te institucije dajejo, posamezne člane družbe bistveno bolj ogrožajo kakor močni posamezniki . Nadalje smo analizirali pravne učinke te absolutne pravice, ki velja erga omnes. Ta pravica torej pripada vsakomur. Ker so še posebej izpostavljene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost v preiskovalnih postopkih ali v zaporih, smo predstavili tudi to področje. V drugem delu diplomskega dela smo izpostavili odločilne trenutke v zgodovini, ki so pripomogli k temu, da se je vzpostavila zaščita človeka pred mučenjem na mednarodni ravni. Zanimalo nas je, kako je prepoved mučenja prešla med ius cogens norme, katera je absolutna tako v stanju miru kot v stanju vojne oziroma v oboroženih spopadih. Predstavili in podrobneje smo analizirali tudi mednarodne dokumente, ki so bili odločilnega pomena za vzpostavitev te zaščite. Prepoved mučenja je dandanes ena izmed temeljnih človekovih pravic in je kot taka predmet mednarodnega nadzora ter nadzora ustavnih in rednih sodišč v večini držav. Tretji del smo posvetili nadzoru; najprej državam, ki izvajajo zakonske, upravne, sodne in druge učinkovite ukrepe, da bi na ozemlju pod svojo jurisdikcijo preprečile mučenje, ter mednarodnim organizacijam, ki izvajajo meddržavni nadzor, ter pravilom, ki so ključna za izvedbo. Ta del smo povezali tudi z nekaj primeri iz sodne prakse in predstavili vlogo mednarodnih sodnih internacionaliziranih kazenskih sodišč ter kvazisodnih teles. Med kršitvami človekovih pravic velja mučenje ena za najbolj zavrženih, a tudi trdovratnih in še danes pogostih oblik. Ravno zaradi tega je potrebno njenemu preprečevanju nameniti še prav posebno pozornost . V sklepnem delu diplomske naloge smo kritično analizirali vsa dejstva in poskušali odgovoriti na ključno vprašanje, podkrepljeno s sodno prakso; kakšna je dandanes sploh stopnja učinkovitosti mednarodnega nadzora nad izvrševanjem prepovedi mučenja in kako pogosto še prihaja do kršitev v praksi?
Keywords: temeljne človekove pravice, prepoved mučenja, mednarodni nadzor, oblast.
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1587; Downloads: 144
Full text (1,46 MB)

Abstract: V Sloveniji izkušamo zanimivo kombinacijo učinkovanja filozofskih konceptov na politične razmere. Sproščena Slovenija, vodilni ideologem nove politične oblasti po letu 2004, razkriva imanentno filozofske korenine. Ko so novorevijaški intelektualci na sledi zbornika Sproščena Slovenija podprli desno politično opcijo skozi Zbor za republiko, so ji ponudili filozofski program sproščenosti, ki korenini v Heideggrovem konceptu Gelassenheit in ki je natančen prevod zanjo. Razvojnoprogramske konture in nato še čisto konkretne gospodarske in politične vsebine aktualne oblasti so kasneje preplavile oblike "sproščenosti", ki pa bolj ali manj odstopajo od izvirne heideggerjanske rabe in predstavljajo možnost zanimive primerjave stika filozofema z realnostjo oziroma načini njegove udejanjitve. Sta politični program in vizija oblasti, ki ju v Sloveniji živimo, ker smo zanju volili, po svojem izvoru filozofska? Ima prav Alain Badiou, ko pravi, da teorija o dobri državi, o legitimnem režimu, o dobrem in zlu v redu skupnosti, o demokraciji in diktaturi zadeva politiko le prek ovinka političnega, skozi neogibno porajanje "fiktivnega filozof ema"? In končno: je Sproščena Slovenija dober primer za odpoved lamentaciji o tem, da lahko filozofi le mislijo politiko, ne morejo pa je realno kreirati?
Keywords: filozofija, sproščenost, slovenska politika, Heidegger, oblast
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 886; Downloads: 42
Link to full text