1. |
2. Optimizacija procesa dekarbonatizacije surove vode v TEŠ : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNejc Poprijan, 2020, undergraduate thesis Abstract: Z raziskavami v okviru diplomskega dela smo podrobno analizirali proces dekarbonatizacije vode v Termoelektrarni Šoštanj. Dekarbonatizacija je odstranjevanje karbonatne trdote iz vod s kemijsko reakcijo. V vodo se dodajajo kalcijevi ioni, ki reagirajo s karbonatnimi ioni. Kalcijevi ioni se dodajo v obliki kalcijevega hidroksida, s čimer povišamo pH in povzročimo, da se hidrogen karbonatni ioni pretvorijo v karbonatne, ki so ob prisotnosti kalcija slabo topni.
Ugotavljali smo optimalno pH vrednost in ugotovili, da se v laboratorijskem sistemu ta nahaja med pH vrednostmi 9 in 10, v realnem procesu pa med 8,5 in 9, saj v reaktor dodajamo tudi železov III klorid, ki ob dodani zadostni količini reagenta za dekarbonatizacijo pH niža.
Preverili smo tudi različne sestave surove vode in sicer smo naredili poskuse z različnimi volumskimi razmerji vzorcev iz reke Pake in Družmirskega jezera, ki tudi sicer predstavljata vode, ki se v TEŠ-u uporabljajo za hladilne sisteme. Kot najboljšo možnost smo izbrali volumsko razmerje vode iz reke in jezera 2:3. To razmerje ima namreč na začetku relativno nizko karbonatno trdoto, po obdelavi se ta zniža in ne vsebuje veliko sulfatnih ionov.
Nazadnje smo določili kinetične parametre reakcije. Potrdili smo tretji red reakcije z aktivacijsko energijo 41,6 KJ/mol in pred-eksponentnim faktorjem 1,835 10^6 (L/mol)2min.
Keywords: dekarbonatizacija, hladilni sistem, karbonatni ioni, obarjanje, reaktor
Published in DKUM: 09.10.2020; Views: 956; Downloads: 75
 Full text (1016,91 KB) |
3. Razvoj metode za določevanje ekvivalentne točke pri obarjanju fluoridov iz ekstrakta po obdelavi izrabljenih katodnih ostankov elektrolize aluminija : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeErik Mihelič, 2020, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu smo se osredotočili na razvoj metode, s katero bi najlažje določili ekvivalentno točko obarjanja fluoridnih ionov. Problem izhaja iz raztopine vodnega ekstrakta katodnih ostankov, ki so bili izločeni iz uporabe v proizvodnji aluminija. Za namene recikliranja odpadkov in varovanja okolja pred nevarnimi snovmi je potrebno fluor iz raztopine odstraniti. Ena od metod je obarjanje s kalcijevimi ioni, ki jih uvajamo s suspenzijo kalcijevega hidroksida. Obarjanje poteka po reakciji:
Ca(OH)2(s)+2NaF(aq) → CaF2(s) + 2NaOH(aq)
Imamo opravka z dvema različnima oborinama, to sta Ca(OH)2 in CaF2. Topnostni produkt drugega (Ksp = 3,9*10-9) je bistveno manjši od prvega (Ksp = 5,5*10-6), kar omogoča uspešno obarjanje CaF2.
Tekom raziskovanja je bilo ugotovljeno, da direktno merjenje ekvivalentne točke s pH ali prevodnostjo ni mogoče. V raziskavi je bila ugotovljena pomembna razlika v motnosti posamezne oborine. Na podlagi tega lahko izmerimo ekvivalentno točko obarjanja, kar je bilo ključno pri načrtovanju metode. Izkaže se, da je merjenje motnosti oborin veliko bolj natančna metoda kot merjenje koncentracije fluoridnih ionov, saj je v osnovi merjena raztopina zelo alkalna, ISE za fluor pa zahteva merilno območje pH vzorca med 5 in 8 in tako ne omogoča direktnega merjenja.
Ugotovili smo tudi, da se ves fluor ne izobori, saj mu to preprečuje ionsko ravnotežje obarjalne raztopine. Z analizo motnosti smo se približali meritvi ekvivalentne točke, ki smo nato z merjenjem fluora natančno potrdili.
Keywords: obarjanje, kalcijev fluorid, ekvivalentna točka, motnost, kalcijev hidroksid
Published in DKUM: 08.10.2020; Views: 1381; Downloads: 56
Full text (1,40 MB) |
4. Priprava magnetnih zamreženih encimskih skupkov (cleas) iz transglutaminazeNatalija Büdefeld, 2017, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je bil doseči čim višjo učinkovitost imobilizacije in čim višjo preostalo aktivnost imobiliziranega encima transglutaminaze (TG) z optimiranjem parametrov pri pripravi zamreženih encimskih skupkov (CLEAs) in pripravi magnetnih zamreženih encimskih skupkov (mCLEAs).
Encim TG je služil za pripravo CLEAs in mCLEAs, ki smo ju izvedli vzporedno, ter tako pripravljenim vzorcem spreminjali parametre, ki so vplivali na stabilnost, učinkovitost in aktivnost imobiliziranih skupkov.
Proučevali smo vpliv obarjalnih reagentov, vpliv koncentracije glutaraladehida (GA), mrežnih povezovalcev, temperaturo zamreževanja, vpliv podaljšanega časa zamreževanja, vpliv koncentracije encima in vpliv koncentracije natrijevega cianoborohidrida na aktivnost in stabilnost imobiliziranega encima.
Rezultati prikazujejo, da je bila aktivnost CLEAs najvišja, ko smo obarjali encim TG s koncentracijo 100 mg/ml v obarjalnem reagentu 2-propanolu ob dodatku 10 % (v/v) mrežnega povezovalca GA in 200 µl natrijevega cianoborohidrida. Ugotovili smo tudi, da je bila dosežena najboljša aktivnost, z enakim obarjalnim reagentom in enako količino mrežnega povezovalca GA, kot smo ju uporabili pri CLEAs, mCLEAs z koncentracijo encima TG 200 mg/ml in 150 µl natrijevega cianoborohidrida.
Keywords: glutaraldehid, obarjanje, transglutaminaza, zamreženi encimski skupki, magnetni zamreženi encimski skupki
Published in DKUM: 22.11.2017; Views: 1396; Downloads: 146
Full text (4,07 MB) |
5. Imobilizacija lakaze v zamrežene encimske skupke (CLEAs)Mihaela Petek, 2017, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo opisuje sintezo zamreženih encimskih skupkov iz encima lakaze (CLEAs). Sinteza CLEAs delcev iz lakaze je potekala po določenem postopku, pri katerem sta najpomembnejši fazi obarjanje in zamreženje. Raztopino encima lakaze smo obarjali v različnih obarjalnih reagentih, najuspešnejša sta bila obarjalna reagenta etanol, 1-propanol in 2-propanol. Oborjeni encim smo zamreževali z mrežnim povezovalcem glutaraldehidom. Zamreženim encimskim skupkom smo določevali učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost imobiliziranega encima v primerjavi s prostim encimom.
Pri postopku imobilizacije smo z namenom, da bi dosegli čim višjo učinkovitost imobilizacije ter čim višjo preostalo aktivnost imobiliziranega encima, spreminjali parametre, kot so volumski deleži glutaraldehida, čas zamreženja, vpliv ogrodnih proteinov govejega seruma albumina (BSA) in jajčnega albumina (EA), volumski deleži natrijevega cianoborohidrida in temperaturo zamreženja. Vse vzorce smo tudi dvakrat spirali, z namenom da bi odstranili nezamrežen encim.
Keywords: Lakaza, imobilizacija, zamreženi encimski skupki, obarjanje, zamreženje, glutaraldehid, encimska aktivnost
Published in DKUM: 22.11.2017; Views: 1863; Downloads: 164
Full text (1,71 MB) |
6. PRIPRAVA MAGNETNIH ZAMREŽENIH ENCIMSKIH SKUPKOV IZ β- GALAKTOZIDAZEKaja Kupnik, 2016, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je bil pripraviti aktivne zamrežene encimske skupke (CLEAs) in magnetne zamrežene encimske skupke (mCLEAs) iz encima β-galaktozidaze ter pri tem doseči čim višjo učinkovitost imobilizacije in preostanek aktivnosti encima β-galaktozidaze. Pri tem smo optimirali parametre, da smo prišli do čim boljših rezultatov. Priprava CLEAs in mCLEAs je bila sestavljena iz postopka obarjanja in zamreženja. Pri obarjanju smo med drugim preučevali, katera organska topila so se izkazala kot najboljši obarjalni reagenti. Zamreženje pa smo optimirali s spreminjanjem časa in temperature.
Ugotovili smo, da so najboljši obarjalni reagenti za pripravo CLEAs etanol, aceton, 1-propanol in 2-propanol, za pripravo mCLEAs pa etanol, 1-propanol in 2-propanol. Optimalni pogoji za pripravo CLEAs in mCLEAs so koncentracija encima β-galaktozidaze 50 mg/ml in 2-urno zamreženje pri 10°C ob dodatku 1,5% (v/v) mrežnega povezovalca glutaraldehida (GA). Ugotovili smo tudi, da so CLEAs in mCLEAs pri 2-urni izpostavljenosti na 50°C še stabilni, medtem ko pri izpostavljenosti na 70°C njihova aktivnost upade.
Keywords: β-galaktozidaza, zamreženi encimski skupki, mrežni povezovalec, obarjanje, zamreženje, imobilizacija
Published in DKUM: 04.10.2016; Views: 1843; Downloads: 253
Full text (1,99 MB) |
7. Funkcionalizacija celuloznih vlaken s formulacijo eugenola in hitozana v različnih strukturnih oblikahMateja Golčer, 2015, master's thesis Abstract: Hitozan je zaradi svoje dokazane varne uporabe primeren tudi za razvoj novih protimikrobnih tekstilnih sistemov, kljub temu pa mu ni moč pripisati lastnosti antioksidativnosti, ki lahko pripomore k hitrejšemu celjenju ran ali razjed. Zaradi tega je smiselno v sistem s hitozanom vključiti katero izmed naravnih spojin z dokazanim antioksidativnim delovanjem. Tem kriterijem ustreza eugenol. Namen tega magistrskega dela je bil razviti formulacijo hitozana v kombinaciji z eugenolom v različnih strukturnih oblikah (raztopina, nanodelci, oborina) za funkcionalizacijo viskoze. Protimikrobna in antioksidativna formulacija bi naj služila kot funkcionalen premaz, prednostno na področju celjenja ran na koži in sluznici v ustni votlini. S stališča različnih strukturnih oblik, ki so ključnega pomena za dostopnost protimikrobnih aminskih skupin in za delež vezanega eugenola v sistem s hitozanom, smo predvideli, da bodo posamezne strukturne oblike različno vplivale na ciljani lastnosti protimikrobnost in antioksidatovnost. V prvi fazi je bila izvedena sinteza nanodelcev (hitozana in eugenola, kapsuliranega v hitozan), ki so bili okarakterizirani z vidika morfologije (SEM) ter velikosti in porazdelitve nanodelcev (DLS). Po opravljeni funkcionalizaciji viskoze s posameznimi strukturnimi oblikami obdelovalne kopeli je bila uporabljena FT-IR spektroskopija za proučitev tipičnih funkcionalnih skupin, potenciometrična titracija, podprta z metodo Acid Orange VII, za proučitev deleža aminskih skupin, ter vrednotenje mikrobioloških lastnosti in antioksidativnega značaja funkcionalizirane viskoze. Desorpcijska kopel je bila ovrednotena na osnovi merjenja pH vodnega ekstrakta. Preostali delež vezanega hitozana po desorpciji je bil, enako kot v primeru funkcionalizacije, proučen z metodo Acid Orange VII. Ugotovljeno je, da različne strukturne oblike hitozana in hitozana v kombinaciji z eugenolom različno vplivajo na protimikrobnost in antioksidativnost funkcionalizirane viskoze. Protimikrobna in antioksidativna formulacija se je izkazala za primeren funkcionalen premaz za razvoj tekstilij za potencialno uporabo v medicini, prednostno na področju celjenja ran ter sluznic.
Keywords: viskoza, hitozan, eugenol, hitozanski nanodelci, kapsulacija eugenola, obarjanje hitozana in eugenola, formulacija hitozana in eugenola, protimikrobna funkcionalizacija, antioksidativna funkcionalizacija
Published in DKUM: 25.11.2015; Views: 2753; Downloads: 300
Full text (2,74 MB)
This document has many files! More... |
8. MAGNETNI ZAMREŽENI ENCIMSKI SKUPKI IZ CELULAZESandra Mertik, 2015, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Najprej smo sintetizirali magnetne zamrežene encimske skupke iz celulaze. Pri tem smo optimizirali parametre, kot so hitrost stresanja na stresalniku, koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida, čas stresanja in temperaturo, z namenom doseči čim večjo učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost imobilizirane celulaze. Postopek priprave magnetnih zamreženih skupkov sestoji iz dveh korakov, obarjanja in zamreženja. Kot obarjalni reagent smo uporabili metanol.
V drugem delu diplomske naloge, smo magnetne zamrežene encimske skupke (mCLEAs) iz celulaze sintetizirali pri optimalnih pogojih in jih skladiščili pri 23°C. Zanimalo nas je, kako izbrana temperatura in čas skladiščenja vplivata na preostalo aktivnost mCLEAs. Proučevali smo tudi vpliv tlaka pri konstantni temperaturi na preostalo aktivnost mCLEAs. mCLEAs smo izpostavili superkritičnemu ogljikovemu dioksidu pri 100 bar in 200 bar pri različnih časih izpostavitve.
Keywords: metanol, obarjanje, zamreženje, superkritični fluid, magnetni zamreženi encimski skupki, glutaraldehid
Published in DKUM: 21.10.2015; Views: 2290; Downloads: 133
Full text (1,85 MB) |
9. PRIMERJAVA IMUNOGLOBULINA IN PARAPROTEINA Z NENAVADNO LASTNOSTJO OBARJANJAKsenija Jerković, 2014, master's thesis Abstract: V kliničnih laboratorijih se pri analizi vzorcev srečujemo z različnimi motnjami meritev. V laboratoriju UKC Maribor smo ob mešanju seruma s kislo demineralizirano vodo naleteli na zanimiv pojav obarjanja serumskih proteinov in ga kmalu povezali z monoklonsko gamopatijo. Pojav monoklonskega imunoglobulina v serumu se kaže kot posledica skupine bolezenskih stanj. Nas je zanimalo, zakaj se proteini pri omenjenih pogojih oborijo le v nekaterih vzorcih z monoklonskim imunoglobulinom. Oborjene proteine smo poimenovali paraproteini z nenavadno lastnostjo obarjanja. Ker se proteini normalno ne obarjajo pri takih pogojih, so nas zanimali lastnosti in sestava paraproteina te vrste in vzrok za njegovo obarjanje.
Raziskovalna metodologija
V raziskavi smo izolirali paraprotein z nenavadno lastnostjo obarjanja in ga s kapilarno elektroforezo ločili na proteinske frakcije. Paraproteinu smo z dvodimenzionalno gelsko elektroforezo izdelali proteomski profil in določili molekulske mase fragmentov paraproteina. Z omenjenimi metodami smo poskušali identificirati paraprotein in izvedeti čim več o njegovih lastnostih. Teoretični del raziskave obsega statistično obdelavo biooznačevalcev vzorcev seruma z nenavadno lastnostjo obarjanja paraproteina in vzorcev z monoklonskim imunoglobulinom, pri katerih se paraprotein ne obori.
Rezultati
Ugotovili smo razlike med vzorci serumov z monoklonskim imunoglobulinom, pri katerih ne pride do obarjanja, in serumov, pri katerih se paraprotein obori. Rezultati kapilarne elektroforeze paraproteina so pokazali, da je večji delež paraproteina v obliki monoklonskega imunoglobulina. Imunski kompleksi na proteinogramih paraproteina niso bili vidni. Proteomski profili paraproteina kažejo prisotnost težkih in lahkih verig imunoglobulina. Masni spektri vzorcev paraproteinov so pokazali zmes več visokomolekularnih proteinov, vendar večjim molekulam zaradi omejitev metode nismo mogli določiti molekulske mase.
Keywords: paraprotein, obarjanje, monoklonski imunoglobulin, proteinogram, proteomski profil, masni spekter
Published in DKUM: 05.03.2015; Views: 3085; Downloads: 280
Full text (2,00 MB) |
10. |
