1. Mehanizem stabilizacije humanega transportnega proteina transtiretina z rožmarinsko kislinoMeta Kočevar, 2024, master's thesis Abstract: Dedna transtiretinska amiloidoza je avtosomno dominantna bolezen. Nastane kot posledica mutacije v proteinu transtiretinu. Mutacije povzročajo strukturne spremembe proteina, ki jim sledi disociacija v monomere in kasneje agregacija monomerov ter tvorba amiloidnih vlakenc. Vlakenca se nalagajo v tkivih kot so živčevje, srce in ledvice. Nestabilno strukturo proteina, ki jo povzročajo mutacije, je možno stabilizirati z vezavo majhnih molekul na protein. Ena izmed takšnih molekul je rožmarinska kislina.
V magistrskem delu smo z uporabo računalniških simulacij molekulske dinamike ugotavljali, kako mutacija V30M vpliva na stabilnost strukture proteina transtiretina. Na protein smo vezali tudi rožmarinsko kislino in opazovali, ali se z vezavo stabilnost proteina spremeni. Pri tem smo uporabili dva različna načina parametrizacije polja sil za rožmarinsko kislino.
Za pripravo 6 simulacij molekulske dinamike smo uporabili program CHARMM-GUI, za samo izvedbo simulacij pa program NAMD. Rezultate smo vizualno pregledali in analizirali s programoma Chimera in Cytoscape. Analiza trajektorij molekulskih dinamik je obsegala izračun srednjega kvadrata odstopanja, analizo vodikovih vezi in analizo vseh nekovalentnih kontaktov.
Rezultati, ki smo jih pri tem dobili, kažejo, da mutacija V30M povzroči manj stabilno strukturo transtiretina. Avtomatsko parametrizirana rožmarinska kislina na stabilnost kompleksa protein-ligand za nemutirani protein ni imela velikega vpliva, medtem ko je ročno parametrizirana rožmarinska kislina zmanjšala število kontaktov med nemutiranim proteinom in ligandom. V primeru vezave ročno parametrizirane rožmarinske kisline pa smo zaznali veliko število kontaktov med proteinom in ligandom. Ob vezavi rožmarinske kisline na nemutirani protein smo zaznali manjšo stabilnost proteina. Vezava rožmarinske kisline na mutirani protein pa izboljša stabilnost proteina.
Keywords: transtiretin, transtiretinska amiloidoza, rožmarinska kislina, simulacije molekulske dinamike, polje sil, stabilnost proteina
Published in DKUM: 10.10.2024; Views: 0; Downloads: 25
 Full text (4,82 MB) |
2. Razvoj stacionarne faze za separacijo naravnih spojin : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeJaka Kodelja, 2024, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo prikazuje razvoja nove stacionarne faze za izolacijo šestih elagitaninov (ET), galne (GK) in elagične kisline (EK) iz vodnega izvlečka kostanjevega lesa, z uporabo treh različnih polimerov, v vlogi stacionarne faze. Polimere, poli (stiren-ko-divinilbenzen) (PS/DVB), poliakrilat (PA) ter poli (vinilpirolidon-ko-divinilbenzen) (PVP/DVB) smo polimerizirali s suspenzijsko polimerizacijo, z uporabo iniciatorja α,α'-azobisisobutironitrila (AIBN) in stabilizatorjema polivinilpirolidonom (PVP) ter polivinil alkoholom (PVA). S temi polimeri smo napolnili v kromatografsko kolono za hitro kromatografijo ter preverili njihovo učinkovitost za ločevanja ET z uporabo preparativnega HPLC. Uspešnost ločbe smo preverili z analiznim HPLC. Pri tem smo spreminjanjali deleža acetonitrila (ACN) v mobilni fazi, dokler nismo dobili uspešne izolacije ET, GK in EK. Pogosto se je zgodilo, da so se vse komponente kostanjevega izvlečka izločile iz kolone v mrtvem času, ne glede na vrsto uporabljene stacionarne faze ali gradienta. Za takšno stacionarno fazo smo ocenili, da ni ustrezna za ločevanje danih spojin. Pri ločbi se je najbolj izkazala stacionarna faza PVP/DVB. To stacioanrno fazo smo nato uporabili za razvoj metode, s katero smo poskušali dobiti čim boljšo ločbo posameznih elagitaninov. Poleg tega smo opazovali tudi, kako na uspešnost ločbe vpliva povprečna velikost delcev stacionarne faze.
Keywords: elagitanini, veskalin, kastalin, veskalagin, kastalagin, galna kislina, elagična kislina, ruburin A, ruburin D, čiščenje, izolacija, HPLC, preparativni HPLC, polimerizacija, suspenzijska polimerizacija
Published in DKUM: 16.09.2024; Views: 16; Downloads: 10
Full text (6,17 MB) |
3. Optimizacija proizvodnje magnetnih nanodelcev oblečenih s citronsko kislino na mikroreaktorskem sistemu : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeLucija Tement, 2024, undergraduate thesis Abstract: V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce (magnetit/maghemit) z uporabo večih modulov na mikroreaktoskem sistemu. Namen diplomskega dela je bil raziskati, kolikšna je optimalna količina citronske kisline, ki jo dodamo sintetiziranim nanodelcem, da so le-ti najbolje prevlečeni in pripravljeni za uporabo v različnih biomedicinskih aplikacijah.
Sintezo nanodelcev smo začeli s pripravo raztopin, katere smo kasneje uporabili na mikroreaktorju. Sinetizirali smo 1 vozrec nanodelcev brez dodatka citronske kisline in 11 različnih vzorcev z isto množino nanodelcev železovega oksida ter različno množino dodane citronske kisline. Vzroce smo nato analizirali z metodo DLS in ugotovili, v katerih primerih je bilo oblačenje uspešno. Merili smo zeta potencial in velikost delcev v odvisnosti od pH. Rezultati kažejo, da je za uspešno sintezo nanodelcev potrebna izoelektrična točka pri pH 6,8. Ugotovili smo, da je bilo oblačenje nanodelcev uspešno pri vzorcih, pri katerih se izoelektrična točka nahaja med pH 2 in 3.
Keywords: magnetni nanodelci, Fe3O4, citronska kislina, optimizacija, mikroreaktorski sistem
Published in DKUM: 16.09.2024; Views: 13; Downloads: 16
Full text (1,88 MB) |
4. Korozijske lastnosti cirkonija v umetni slini z dodatkom organskih in ortofosforne kisline : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeLaura Kobe Stožinič, 2024, undergraduate thesis Abstract: Zaradi vse pogostejše uporabe cirkonijevih implantatov, je bil namen diplomske naloge raziskati korozijske lastnosti cirkonija v umetni slini z dodatkom organskih in ortofosforne kisline.
Osnovna raztopina, ki je služila kot agresivni medij, je bila umetna slina v prisotnosti najpogostejših kislin, ki jih vnašamo v ustno votlino s hrano in pijačo. Kisline, ki smo jih glede na priporočene dnevne vnose dodajali umetni slini, so bile različne organske: vinska, jabolčna in mlečna ter ortofosforna kislina.
Eksperimentalni del smo izvedli z gravimetrično metodo, pri temperaturi 37 °C, kar je optimalna telesna temperatura človeka in pri atmosferskem tlaku 101,3 kPa, na ta način smo se čim bolj približali pogojem v ustni votlini. Pred samim postopkom gravimetrije smo pripravili raztopino umetne sline s preračunanimi količinami organskih in ortofosforne kisline. Sam postopek gravimetrije je vključeval naslednje korake: vzorce, ki smo jih termostatirali smo predhodno ustrezno pripravili, kar je zajemalo postopke brušenja, poliranja, razmastitve, ultrazvočnega čiščenja in sušenja s komprimiranim zrakom. Tako pripravljene vzorce smo stehtali in termostatirali v raztopinah 24, 48, 72 in 96 h. Po pretečenem času smo korodirane vzorce ponovno ustrezno očistili in stehtali. Na podlagi spremembe mase vzorca pred in po izpostavitvi raztopini smo izračunali korozijsko hitrost. Tako smo ugotovili, katera kislina povzroča največje korodiranje cirkonija oziroma v kateri kislini je cirkonij najbolj odporen in tvori stabilen pasivni film. Z vrstičnim elektronskim mikroskopiranjem smo posneli površine nekaterih vzorcev.
Po 24, 48, 72 in 96 urni pasivaciji, so rezultati pokazali, da na spološno cirkonij tvori najbolj stabilen pasivni film v raztopini umetne sline z dodatkom jabolčne kisline. Najmanj odporen je v raztopini umetne sline z dodatkom mlečne kisline do 48 ur pasivacije, po 48 urah pa korozijske hitrosti cirkonija v raztopini umetne sline z dodatkom mlečne kisline padajo, medtem, ko v raztopini umetne sline z dodatkom vinske kisline naraščajo. Izračunane korozijske hitrosti so v splošnem nizke, kar pomeni, da je cirkonij v kovinski obliki glede korozije primeren material za medicinske vsadke.
Keywords: cirkonij, umetna slina, dentalni implantati, korozija, organske kisline, ortofosforna kislina
Published in DKUM: 10.09.2024; Views: 63; Downloads: 17
Full text (3,16 MB) |
5. Vpliv iniciatorja in zamreženja na odzivnost hidrogel/stiren dvodomenskih poroznih polimerov : magistrsko deloDomen Slemenšek, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo predstavlja rezultate sinteze in proučevanja vplivov iniciatorja, zamreženja in drugih dejavnikov na dvodomenski porozni polimer. Ena domena je hidrogel, ki vsebuje akrilno kislino zamreženo z N,N'-metilenbis(akrilamid)-om, medtem ko druga domena, v kateri se ta hidrogel nahaja, vsebuje stiren zamrežen z divinilbenzenom. Tako se hidrogelu omeji prostor za nabrekanje in s tem poveča uporabnost. Polimer smo sintetizirali z verižno radikalsko polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze.
Pomembno je bilo zagotoviti stabilnost emulzije, da ni prišlo do ločevanja faz. Monoliti so bili bele barve, togi, krhki in porozni, s sposobnostjo absorbiranja velike količine vode, kar je glavna lastnost hidrogelov. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na absorpcijo vode, je bil delež zamreženja z divinilbenzenom. Uspešnejša kot je bila polimerizacija, višja je bila absorpcija vode.
Karakterizacijo smo izvedli z vrstičnim elektronskim mikroskopom, gravimetrijo in testiranjem absorpcije vode. Material lahko okarakteriziramo kot mikrogel v polimerni matriki, vendar bi to bilo potrebno potrditi s presevnim elektronskim mikroskopom zaradi omejitev vrstičnega elektronskega mikroskopa.
Keywords: poliHIPE, hidrogel, dvodomenski porozni polimer, stiren, divinil benzen, akrilna kislina, N, N′-metilenbis(akrilamid), verižna radikalska polimerizacija, absorpcija vode
Published in DKUM: 03.09.2024; Views: 56; Downloads: 14
Full text (8,72 MB) |
6. Razvoj metod za določanje organskih molekul z uporabo modificiranih in nemodificiranih sitotiskanih ogljikovih elektrod : doktorska disertacijaDavid Majer, 2024, doctoral dissertation Abstract: Kvalitativna in kvantitativna analiza organskih molekul v različnih vzorcih je ključnega pomena za zagotavljanje varnosti, učinkovitosti, skladnosti z zakonodajo in kakovostjo na področjih okoljskega varstva, zdravstva ter živilske in farmacevtske industrije. V doktorski disertaciji so predstavljene novo razvite elektroanalizne metode z nemodificiranimi in modificiranimi sitotiskanimi ogljikovimi elektrodami (SPCE) za določanje epinefrina (EP), sečne kisline (UA), metil parationa (MP) in inzulina (IN) v različnih realnih vzorcih, kot so zdravila, človeški urin in pitna voda.
Pri prvi razviti metodi smo pokazali individualno določanje EP in UA, ki je potekalo z nemodificiranim SPCE-senzorjem, kjer smo razvili elektroanalizno metodo z analizo ene kapljice raztopine (50 µL). Linearni regresijski model smo ovrednotili z uteženo metodo najmanjših kvadratov, ki je izboljšala točnost pri nizkih koncentracijah linearnega koncentracijskega območja za oba analita v primerjavi z metodo najmanjših kvadratov. Razviti in validirani metodi sta bili uspešno uporabljeni za določanje EP v zdravilu (injekcijski peresnik) in UA v človeškem urinu.
Razvoj druge elektroanalizne metode smo izvedli tako, da smo z L-cisteinsko kislino (LCA) modificirali površino SPCE-senzorja (LCA-SPCE), kar je omogočilo določanje pesticida MP v vzorcu pitne vode. Uspešno elektronalaganje LCA na površino delovne elektrode LCA-SPCE-senzorja smo potrdili s tehniko masne spektrometrije sekundarnih ionov z analizatorjem na čas preleta (ToF-SIMS). Prisotnost LCA na površini delovne elektrode SPCE-senzorja je signifikantno povišala signal tehnike angl. square-wave (SW) voltametrije, kar omogoča določanje MP v sledovih. Razvita metoda je vključevala postopek odštevanja ozadja, ki je pripomogel k povišanju analitskega signala. S tehniko elektrokemijske impedančne spektroskopije smo pojasnili povišanje signala MP na LCA-SPCE-senzorju.
Pri razvoju tretje elektroanalizne metode smo na površino SPCE-senzorja naložili poli-L-cisteinsko (pLC)-plast in ta pLC-SPCE-senzor uporabili za simultano določanje EP in UA. Uspešno elektronalaganje L-cisteina (LC) na površino delovne elektrode SPCE-senzorja smo potrdili s tehniko ToF-SIMS. Za ta senzor smo izvedli optimizacijo različnih SW-parametrov (amplituda, potencialni korak, frekvenca), pH pomožnega elektrolita, čas elektronalaganja, potencial elektronalaganja, množinske koncentracije LC in števila ciklov elektropolimerizacije LC z namenom dosega najboljše elektroanalizne zmogljivosti pLC-SPCE-senzorja. Pod optimiziranimi pogoji smo izvedli validacijo analizne metode za simultano določanje EP in UA. Prav tako smo izvedli študijo interferenc, ki so lahko potencialno prisotne v testiranih realnih vzorcih. Razvit in validiran pLC-SPCE-senzor smo uspešno uporabili za določanje EP v injekcijskem peresniku in UA v človeškem urinu.
V četrti študiji smo razvili elektroanalizno metodo za določanje klinično pomembnega biomarkerja IN. Uporabili smo SPCE-senzor, ki smo ga modificirali z molekularno vtisnjenim polimerom (MIP). Razvoj MIP-SPCE-senzorja je potekal tako, da smo najprej elektropolimerizirali pirol v prisotnosti IN. Nato smo iz nastale polipirolne plasti odstranili molekule IN in s tem tvorili praznine z vezavnimi mesti za molekule IN. Odstranjevanje IN smo izvedli s pomočjo elektročiščenja s ciklično voltametrijo. Nato je sledila inkubacija molekul IN, ki so se vezale na tvorjena vezavna mesta na MIP-SPCE-senzorju. Določanje IN z razvitim MIP-SPCE-senzorjem je potekalo z analizo ene kapljice raztopine, ki je vsebovala redoks probo [Fe(CN)6]3‒/4‒. Elektroanalizno metodo z razvitim MIP-SPCE-senzorjem smo validirali in pokazali njeno uporabo za določanje IN v zdravilu (injekcijski vložek).
Keywords: epinefrin, sečna kislina, metil paration, inzulin, sitotiskana ogljikova elektroda, senzor
Published in DKUM: 27.06.2024; Views: 223; Downloads: 107
Full text (25,18 MB) |
7. Podvajanje fizičnih ključev iz slik s 3D tiskalnikom : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnostBlaž Lužar, 2024, undergraduate thesis Abstract: Varovanje objektov in premoženja je sestavljeno iz mehanskih, tehničnih in fizičnih elementov varovanja. Osnovni namen varovanja objekta in premoženja je preprečevanje škodnih dogodkov na varovanih območjih zaradi požara, vloma oz. ropa in varovanje premoženja pred poškodovanjem, odtujitvijo ali uničenjem. Tudi v sedanjem času kvalitetna mehanska zaščita ustrezno zagotavlja in dopolnjuje varnost objekta in premoženja. Mnogokrat jo uporabimo za dodatno zaščito objektov, ki so že varovani s sistemi tehničnega varovanja.
Z razvojem materialov in metod 3D tiska se povečuje varnostna problematika kopij fizičnih ključev. Z razvojem programske opreme, s katero se ustvarja 3D modele za tisk, se povečuje tveganje rekonstrukcije ključev iz slikovnega gradiva, to velja tako za slike samega ključa kot tudi slike ključavnice. To predvsem velja za mehanske ključavnice s cilindričnim jedrom, ki uporabljajo le profil ključa za odklepanje. Iz slike ključa lahko torej ustvarimo 3D model ključa, ki je funkcionalna replika.
Bolj kot je preprost mehanizem ključavnice, hitrejša in enostavnejša je izdelava replike, ki v najenostavnejših primerih traja le par minut. To je v celoti odvisno od vrste tiskalnika in tehnike oz. ločljivosti tiskanja. Najbolj popularen in ugoden material je PLA zaradi nizkega tališča, visoke toplotne odpornosti, nizkega toplotnega raztezanja, dobrega oprijema plasti; še posebej zaradi trdnosti pa je idealen material za ta namen. Preprečevanje podvajanja ključev bo zahtevalo prilagoditev varnosti, ki temelji na izključno mehanskih ključavnicah.
Keywords: 3D tiskanje, fizični ključi, podvajanje, polimlečna kislina, diplomske naloge
Published in DKUM: 06.05.2024; Views: 278; Downloads: 76
Full text (1,06 MB) |
8. Kemijsko recikliranje PLA plastičnih odpadkov s hidrotermičnimi postopki : magistrsko deloEma Šušteršič, 2024, master's thesis Abstract: Polimlečna kislina oz. PLA je popolnoma biološko razgradljiv polimer, ki velja za enega najbolj obetavnih polimerov na biološki osnovi in predstavlja odlično alternativo plastiki na osnovi nafte. Njen osnovni gradnik je mlečna kislina, ki nastane s fermentacijo sladkorjev pridobljenih iz obnovljivih virov. Namen magistrske naloge je bil preučiti recikliranje odpadne plastike iz PLA z uporabo podkritične vode, ki predstavlja zeleno in perspektivno tehnologijo. Preučili smo pridobitev tako glavnih (monomer PLA- mlečna kislina) kot tudi sekundarnih produktov (različne organske kisline). Eksperimente smo izvajali z dvema različnima materialoma PLA, in sicer osnovno PLA in odpadno PLA pri različnih temperaturah (180, 200, 250 in 300 °C), različnih reakcijskih časih (10, 20, 30 in 60 min) in v različnih atmosferah (dušik in zrak). Po reakciji razgradnje smo kot produkt dobili tri faze (trdno, vodno in plinasto fazo). V vseh primerih smo najvišje izkoristke dosegli v vodni fazi, medtem ko so se izkoristki trdne faze z zviševanjem temperature in reakcijskega časa, tekom reakcije razgradnje zniževali, izkoristki plinov pa naraščali. Glavni produkt razgradnje PLA je mlečna kislina, ki smo jo analizirali s HPLC metodo. Optimalni pogoji za pridobitev najvišje koncentracije mlečne kisline pri razgradnji osnovne PLA smo dosegli pri 250 °C in 30 min in je v zračni atmosferi znašala 43,6 mg/mL (87,2 %), medtem ko smo v dušikovi atmosferi pridobili malenkost nižjo koncentracijo mlečne kisline in sicer 43,4 mg/mL (86,6 %). Pri razgradnji odpadne PLA smo v vodni fazi zasledili nižje koncentracije mlečne kisline, saj odpadna PLA vsebuje tudi primesi in aditive, ki po reakciji ostanejo v trdnem ostanku. V vodni fazi smo v manjših koncentracijah pridobili tudi ocetno, mravljično, akrilno, oksalno in propanojsko kislino. Pri povišani temperaturi (300 °C) pa se mlečna kislina in sekundarni produkti pričnejo razgrajevati v pline. Vodni fazi smo določili tudi vsebnost totalnega ogljika (TC). Najvišjo koncentracijo TC smo določili pri razgradnji osnovne PLA (24,9 mg/mL) pri 250 °C in 30 min v zračni atmosferi . Na koncu smo s pomočjo FTIR analize okarakterizirali še trdni preostanek, ki je nastal po reakciji.
Keywords: bioplastika, polimlečna kislina (PLA), mlečna kislina, recikliranje, hidrotermična razgradnja, podkritična voda
Published in DKUM: 02.04.2024; Views: 318; Downloads: 6
Full text (3,70 MB) |
9. Functional 3D printed polysaccharide derivative scaffolds for vascular graft application : doctoral disertationFazilet Gürer, 2023, doctoral dissertation Abstract: Tissue engineering (TE) is an interdisciplinary field that aims towards replacement, healing or reconstruction of damaged tissue and organs. Incurable diseases are currently treated with organ transplantation, that have the disadvantages of insufficient donors, immune response, and organ rejection after transplantation. TE imitate the functions of extracellular matrix (ECM) to develop biocompatible/biodegradable scaffolds with appropriate features which are utilized to provide mechanical support, cellular infiltration, migration, and tissue formation, and to mimic the biochemical and biophysical cues of cells. Several fabrication methods have been introduced to mimic the 3D structure of ECM and 3D printing is one of the additive manufacturing techniques, widely used in TE because of its feasibility to build complex tissue constructs and control over fabrication and cell distribution. The polysaccharide-peptide conjugate has gained enormous interest in recent years owing to its biocompatibility, degradability, flexibility, and structural matching to natural proteoglycans. In this context, we reported here on investigation of biocompatibility with HUVECs, surface modification of 3D printed PCL scaffolds with an amine group and chemically crosslinked oxidized HA-amino acid/peptide conjugates (OHACs) was used to develop a novel biomaterial for use as a tissue engineered vascular graft. Modified polysaccharides were characterized with respect to their chemical structure, charge, UV and fluorescence properties and cytotoxicity. The successful conjugation was demonstrated by XPS, and a decrease in the free amine peaks on the surface was observed after conjugation. In addition, the water contact angle measurements showed improved wetting, an indication that the conjugation to the PCL-A surface was successful. Finally, the biocompatibility of the novel scaffolds was characterized by the MTS and the live- dead assay. In both assays, proliferation of cells was observed after 7 days and cell spreading on the surface was detected by phalloidin staining of actin filaments. In conclusion, it was possible to prepare surface-active scaffolds by combining the advantages of biocompatibility and mechanical strength of polysaccharides and polyesters, respectively.
Keywords: 3D tiskanje, karboksimetilceluloza, hialuronska kislina, polikaprolakton, kemija karbodiimida, kemija Shiffove baze, endotelizacija
3D printing, carboxymethyl cellulose, hyaluronic acid, polycaprolactone, carbodiimide chemistry, shiff-base chemistry, endothelialization
Published in DKUM: 06.10.2023; Views: 522; Downloads: 53
Full text (7,97 MB) |
10. Sinteza heterogenega katalizatorja za kislinsko hidrolizo pet : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeMarko Pavlović, 2023, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je bil predstaviti delovanje heterogenega katalizatorja za kislinsko katalizirano hidrolizo polietilen tereftalata (PET) s trdnim nosilcem iz aluminijevega (III) oksida in titanovega (IV) oksida. PET je polimerni sintetični material z dobrimi lastnostmi za ogromno različnih vrst uporabe, najbolj se uporablja v proizvodnji plastenk. Zanimanje za alternativne načine recikliranja PET-a je v zadnjih desetih letih naraslo.
V sklopu eksperimentalnega dela smo sintetizirali heterogen katalizator na trdnem nosilcu, ki smo ga mokro impregnirali z raztopino nikljevega (II) nitrata heksahidrata, da bi zagotovili kislinska aktivna mesta na površini trdnega nosilca. Nato smo izvajali reakcije razgradnje PET-a v vodi pri konstantni temperaturi in času. Raziskovali smo vpliv različnih koncentracij raztopine za mokro impregniranje na presnovo PET. Za primerjavo smo izvedli reakcijo brez katalizatorja. Produkte, pridobljene pri reakcijah, smo analizirali s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti. Katalizator smo nato še okarakterizirali z različnimi metodami (infrardeča spektroskopija s Fourierjevo transformacijo, vrstična elektronska mikroskopija, N2 adsorpcija in določanje velikosti por, termogravimetrična analiza, kemisorpcija – temperaturno programirana desorpcija). Končna ugotovitev študije je, da se polietilen tereftalat nasploh dobro presnavlja v vodi pri preiskovanih pogojih, vendar je reakcija s katalizatorjem bolj učinkovita. Sprememba koncentracije raztopine nikljevega (II) nitrata heksahidrata ni imela vpliva na količino kislinskih mest in na presnovo PET-a.
Keywords: polietilen tereftalat, tereftalna kislina, aluminijev (III) oksid, titanov (IV) oksid, heterogen katalizator
Published in DKUM: 25.09.2023; Views: 571; Downloads: 52
Full text (2,98 MB) |
