Search the digital library catalog

Abstract: Nujni delež je institut, ki omejuje zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem. Omejuje tako njegovo svobodo razpolaganja mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) kot tudi razpolaganje inter vivos (tj. z neodplačnimi razpolaganji oziroma darili v času njegovega življenja). V primeru, da zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine (če torej načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča), pride do t.i. prikrajšanja nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža je bil ustanovljen kot vmesna rešitev med dvema skrajnostima, in sicer na eni strani sistemom popolne prostosti testiranja (ta velja danes v anglosaškem pravu), kjer lahko lastnik prosto razpolaga s svojo lastnino tako med živimi kot tudi za primer smrti, in sistemom, kjer ima rodbina zakonito dedno pravico, ki ji je zapustnikova volja ne more odvzeti. Slednji je veljal v starem germanskem pravu, vendar ni prešel v nobeno današnje pravo. Ta dva skrajna sistema ustrezata dvema težnjama, ki se pojavljata pri dedovanju. Zapustniku je namreč do tega, da bi popolnoma prosto razpolagal s svojo lastnino, družina pa ima interes, da dobi zapustnikovo premoženje zase. Zaradi pomanjkljivosti enega in drugega sistema se je že v rimskem pravu kot vmesna rešitev, ki je najbolj skladna s stvarnostjo in najbolj ustreza obema težnjama, razvilo pravo nujnih dedičev, ki se je ohranilo vse do danes. Ustanovo nujnega deleža je namreč sprejela večina sedanjih modernih pravnih redov. Je pa institut v različnih državah različno urejen, glede na to, ali daje več poudarka prostosti testiranja ali težnjam nujnih dedičev. V rimskem pravu se je institut nujnega deleža razvil z namenom ohranitve premoženja v družini ter z namenom zagotovitve zapustnikovim potomcem sredstva za preživljanje. Vendar so se od takrat družbene razmere in način življenja zelo spremenile. Od tega, da se je življenjska doba ljudi podaljšala in ljudje ne puščajo za sabo nepreskrbljenih otrok, ampak že preskrbljene z ustvarjenimi lastnimi družinami ter velikokrat ostarelega in večinoma tudi nepreskrbljenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Tudi sama družina se ne pojmuje tako široko kot nekdaj, ko je več rodov živelo in ustvarjalo skupaj, ampak se navezuje le na določene najožje osebe. Tako, da ureditev nujnega deleža danes ne ustreza več tem spremenjenim razmeram v družbi. Poseg v zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem je prekomeren in ni sorazmeren s koristmi, ki jih daje. Nujni delež je mogoče danes upravičiti le še zaradi namena zagotoviti zapustnikovim najožjim svojcem sredstva za preživljanje, če jih le-ti potrebujejo. Smiselno bi bilo spremeniti zakonsko ureditev nujnega deleža tako, da bi se nujni dediči ujemali s krogom oseb, ki jih je zapustnik že za časa življenja dolžan preživljati po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakonodajalec ima namreč pri urejanju instituta nujnega deleža različne možnosti ureditve: od določitve kroga nujnih dedičev, določitve kvote nujnega deleža, določitve različnih razlogov za razdedinjenje, postavitve določenih pogojev za nujne dediče, in podobno. Tako, da bi bilo potrebno razmisliti, kako bi bilo treba zakonsko ureditev spremeniti, da bi najbolje ustrezala današnjim razmeram.
Keywords: nujni delež, nujni dediči, zapustnik, svoboda oporočnega razpolaganja, pravica do dedovanja, načelo sorazmernosti
Published: 08.09.2010; Views: 3149; Downloads: 473
Full text (644,71 KB)