Search the digital library catalog

Abstract: Prepovedana finančna asistenca je institut korporacijskega prava, katerega začetki segajo vse v drugo polovico 19. stoletja. Prvič je bila uzakonjena v britanskem pravu, kot odgovor na špekulativne prevzeme gospodarskih družb v obdobju po koncu prve svetovne vojne. Sledila je huda gospodarska kriza, ki je imela za posledico veliko število propadlih podjetij. Izkazalo se je, da lahko finančna asistenca privede do najhujših zlorab in izkrivljanj trga. Na pobudo Združenega kraljestva je prepoved finančne asistence uzakonila tudi Evropska skupnost leta 1976 v t.i. drugi kapitalski direktivi. Evropsko pravo je skozi sprejem nove zakonodaje dalo možnost državam članicam za omilitev prepovedi finančne asistence. Republika Slovenija te možnosti ni izkoristila in je finančno asistenco kot tako v slovenskem pravnem redu popolnoma prepovedala. V pravni teoriji in sodni praksi prihaja do razhajanj v stališčih, kakšen je namen instituta prepovedi finančne asistence. Konkretneje ali gre za varovalko, ki preprečuje zaobid pravil o pridobivanju lastnih delnic s strani družbe ali gre za povsem samostojen institut v korporacijskem pravu in bi ga kot takega morali obravnavati. V novejši literaturi in sodnih odločbah lahko zasledimo, da prevladuje slednje stališče. V korporacijskem pravu velja splošno načelo, da delniška družba praviloma ne more biti delničar lastne družbe. Slovenski zakonodajalec se je odločil, da kršitev določbe o prepovedi finančne asistence pomeni ničnost takšnih pravnih poslov. Določba je zastavljena zelo široko, tako da zajame prav vse posle, ki bi kakorkoli pomenili dajanje takšne finančne podpore, čemur pritrjuje tudi slovenska pravna teorija. V kolikor bi družba dala finančno asistenco v nasprotju z zakonom, ji ta priznava korporacijskopravni zahtevek, s katerim lahko družba od delničarja ali tretje osebe, kateremu je namenila finančno asistenco le-to zahteva nazaj. Korporacijskopravnemu zahtevku se priznava samostojna in posebna narava v korporacijskem pravu, kar pomeni, da je močnejši od vseh morebitnih zahtevkov, ki jih priznava obligacijsko pravo. V koncernskih povezavah družb veljajo zakonska pravila, za katere bi lahko sklepali, da lahko z njimi prepoved finančne asistence zaobidemo (npr. pravilo o t.i. »koncernskem privilegiju«). Slovenski zakonodajalec se je pri sprejemanju slovenskega zakona o gospodarskih družbah zgledoval po nemškem zakonu o gospodarskih družbah, kar pripelje do posledice, da sta si ureditvi dokaj podobni, ampak z nekaterimi velikimi razlikami. Medtem, ko nemško pravo dovoljuje finančno asistenco v pogodbenem koncernu, pa naša takšne možnosti ni predvidela. V slovenskem pravu ostaja finančna asistenca strogo prepovedana, kar pomeni, da prepovedi ne morejo zaobiti niti koncernske povezave družb.
Keywords: načelo ohranitve osnovnega kapitala, prepoved vračila vložka, vrnitev prepovedanih plačil, finančna asistenca, zaobidni posli, fiktivni posli, ničnost pravnega posla, koncernsko pravo, koncernski privilegij, korporacijski vrnitveni zahtevek, prevzemi, pridobivanje lastnih delnic, varstvo upnikov, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo
Published in DKUM: 24.04.2024; Views: 306; Downloads: 105
Full text (1,40 MB)

Abstract: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Keywords: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Published in DKUM: 12.10.2018; Views: 1777; Downloads: 262
Full text (612,79 KB)

Abstract: Notarski zapis je javna listina, če so zato izpolnjene predpostavke iz Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Kljub temu, da je notarski zapis javna listina, nima učinka pravnomočnosti. Na podlagi izrecnega soglasja dolžnika pridobi posebno naravo, in sicer postane neposredno izvršljiv. Terjatev mora biti določena in zapadla. Kadar je notarski zapis neposredno izvršljiv, ima podoben učinek izvršljivosti kot pravnomočna sodna odločba ali sodna poravnava. Za varstvo dolžnika v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je poskrbljeno z ugovori zoper sklep o izvršbi na podlagi 55. člena ZIZ (v nadaljevanju ZIZ) in s samostojno tožbo. Poudariti je treba, da ni veljaven ugovor zoper sklep o izvršbi, da je notarski zapis ničen, to je treba dokazati v pravdi. Prav tako je treba razlikovati med tožbo, v kateri se izpobija veljavnost pravnega posla, ki je sklenjen v obliki notarskega zapisa, in ugotovitveno tožbo. Z ugotovitveno tožbo lahko dolžnik izpodbija lastnost javne listine (pristnost, sestavo ali vsebino). Za pravne posle, za katere ZN v 46. in 47. členu ter drugi zakoni predpisujejo kot pogoj za veljavno sklenitev obliko notarskega zapisa, je posledica kršitve obličnosti ničnost. V izjemnih primerih so dopustna odstopanja in izjeme, vendar izpolnitev ničnega notarskega zapisa ne omogoča konvalidacije v veljavno sklenjen pravni posel. Glede na posebno naravo pravnega posla, sestavljenega v obliki notarskega zapisa, in pregledano sodno prakso je razvidno, da se poskusi izpodbijanja pravnih poslov, sklenjnenih v obliki notarskega zapisa, pojavljajo, vendar jih poskušajo v večini primerov izpodbiti na napačen način.
Keywords: notar, notarski zapis, javna listina, ničnost, izpodbojnost, izpodbijanje notarskega zapisa, neposredna izvršljivost notarskega zapisa, avstrijsko pravo
Published in DKUM: 09.03.2017; Views: 4577; Downloads: 835
Full text (4,60 MB)

Abstract: Kakšen bo sistem upravljanja, je odvisno od izbire vsake posamezne države. ZDA in Velika Britanija sta državi, ki imata enotirni sistem upravljanja, Nemčija pa ima dvotirni sistem upravljanja. Dvotirni sistem upravljanja je bistveno drugačen od enotirnega, saj so naloge razdeljene med dva organa. Slovenska korporacijska zakonodaja omogoča enotirni in dvotirni sistem, pri čemer je dvotirni prevzet od Nemčije. Dvotirni sistem vsebuje dva organa, pri čemer je en izmed teh dveh organov nadzorni svet. Določbe, ki urejajo nadzorni svet, ima slovenska pravna ureditev v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Nemška pravna ureditev ima določbe glede nadzornega sveta zapisane v Aktiengesetzu (AktG). Poleg teh dveh temeljnih zakonov so tako v slovenski kot nemški pravni ureditvi tudi drugi specialni zakoni, ki urejajo delovanje nadzornega sveta in dopolnjujejo ZGD-1 in AktG. Državi s svojimi predpisi določata, katere pogoje mora izpolnjevati oseba za nastop funkcije člana nadzornega sveta in nastop katerih pomeni nemožnost delovanja v nadzornem svetu. Slovenija in Nemčija zakonsko omejujeta velikost organa in določata, da imajo v nadzornem svetu svoje predstavnike tako delničarji kot delavci. Predstavniki delavcev, so v Nemčiji urejeni v Zakonu o sodelovanju delavcev pri soodločanju, v Zakonu o soodločanju v industriji premoga, železa in jekla in v Zakonu o tretjinski udeležbi delavcev pri soodločanju. V pravu sta dve obliki neveljavnosti pravnih poslov. Prva oblika neveljavnosti je ničnost, katera predstavlja absolutno neveljavnost in druga oblika neveljavnosti je izpodbojnost, katera predstavlja relativno neveljavnost. Ničnost je v korporacijski zakonodaji urejena drugače kot v civilnem pravu, saj civilno pravo določa pravila za pravne in fizične osebe, korporacijsko pravo pa za sklepe skupščine. Skupščina pri svojem delovanju odloča s sklepi, kateri lahko zaradi zakonsko določenih razlogov postanejo nični. V korporacijskem pravu so splošni ničnostni razlogi navedeni v 390. členu ZGD-1. Ničnost volitev članov nadzornega sveta pa so posebni ničnostni razlogi, ki so v Sloveniji urejeni v 392. členu ZGD-1. Nemčija ima temeljne določbe o ničnosti volitev predpisane v 250. paragrafu AktG, ki se mu pridružita še 251. paragraf AktG in 252. paragraf AktG ter tako tvorijo smiselno celoto. Za razliko od nemške pravne ureditve slovenska, ne določa ničesar glede izpodbijanja volitev. Slovenija določa kot aktivno legitimiranega za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti vsakogar, ki ima interes, medtem ko ima Nemčija taksativno naštete upravičence.
Keywords: nadzorni svet, uprava, ničnost, volitve, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Aktiengesetz.
Published in DKUM: 30.06.2016; Views: 1838; Downloads: 160
Full text (597,46 KB)

Abstract: Diplomsko delo obravnava procesna pravila uveljavljanja sankcije neveljavnosti pogodbe o izvedbi javnega naročila, ki sta jih na podlagi prenosa pravil Direktive 2007/66/ES v nacionalni pravni red uvedli Republika Slovenija in Zvezna republika Nemčija. Področje pravnega varstva v postopkih javnega naročanja je Evropska unija v letu 2007 reformirala s sprejemom Direktive 2007/66/ES in v okviru njenih določb vsem državam članicam naložila obveznost v nacionalni pravni red uvesti sankcijo, s katero se zagotovi prenehanje učinkovanja pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene na podlagi hujših kršitev pravil javnega naročanja. Republika Slovenija, ki je neveljavnost takšne pogodbe sicer predvidevala že v materialnem zakonu javnega naročanja, je pravila implementirala v poglavje sodnega varstva, tokrat procesnega zakona, ki ureja pravno varstvo v postopkih javnega naročanja. Neučinkovitost pogodbe o izvedbi javnega naročila je pred sprejemom Direktive 2007/66/ES bila predvidena tudi v nemškem pravnem redu. Enako kot v domači ureditvi je po prenosu pravil predmetne direktive tudi nemški zakonodajalec sankcijo neveljavnosti predpisal v okviru procesnih določb pravnega varstva, vendar pravil postopka ni spreminjal, ampak je predpisal le kršitve, katerih posledica je prenehanje učinkovanja pogodbe o izvedbi javnega naročila. V diplomskem delu so predstavljeni tudi razlogi za reformo pravnega varstva v postopkih javnega naročanja na evropski ravni, kdaj ostane na podlagi pravil ZPVPJN neveljavna pogodba o izvedbi javnega naročila v veljavi ter učinki oziroma posledice, ki nastopijo v primeru ugotovitve neveljavnosti takšne pogodbe.
Keywords: javno naročanje, pravno varstvo, neveljavnost, ničnost, Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja.
Published in DKUM: 07.10.2014; Views: 1610; Downloads: 345
Full text (382,21 KB)