| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 13
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
PSIHIATRIČNO IZVEDENSTVO KOT DOKAZ V KAZENSKEM POSTOPKU
Suzana Zupan, 2009, undergraduate thesis

Abstract: POVZETEK Področje psihiatričnega izvedenstva predstavlja eno izmed področij, kjer prihaja do prepletanja prava in psihiatrije. Osrednja tema moje diplomske naloge, katere naslov je » Psihiatrično izvedenstvo kot dokaz v kazenskem postopku « je področje psihiatričnega izvedenstva. Dandanes je psihiatrično izvedenstvo že neizogiben del mnogih kazenskih postopkov sodnih dvoran. Psihiatrično izvedenstvo je torej tista vrsta izvedenstva, ki se sme odrediti v primeru obstoja konkretnih okoliščin in dejstev, ki utemeljujejo sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven bodisi zaradi duševne motnje bodisi zaradi duševne manjrazvitosti ali pa je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali pa obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Pri tem se psihiatrični pregled odredi s pisno odredbo sodišča, pri čemer morajo biti naloge psihiatričnega izvedenca v odredbi nazorno konkretizirane. Sodišče se torej odloči za izvedenca takrat, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno določeno strokovno znanje, s katerim pa sodišče samo ne razpolaga. Z izvedenstvom kot posebnim preiskovalnim dejanjem se v kazenskem postopku pridobi dokaz. Pridobi se izvid in mnenje izvedenca. Opozoriti velja, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nikakršna formalna pravna pravila o vrednosti nekega dokaza. Izvedenstvo se torej nanaša na dejanska in ne na pravna vprašanja. Področje, kjer se pravo in psihiatrija srečujeta je torej področje forenzične psihiatrije. Gre za stičišče dveh v esenci nezdružljivih ved. To pa je poglavitni razlog, da se v forenzični psihiatriji in zatorej tudi v sodno psihiatričnem izvedenstvu srečamo z vrsto etičnih dilem. Osrednja etična dilema, ki jo lahko izpostavim je dvojni položaj psihiatričnega izvedenca. Gre za kolizijo dveh vlog, ki jih psihiater ima. Na eni strani se psihiater znajde v vlogi izvedenca, na drugi pa v vlogi zdravnika oziroma terapevta. Nikakor pa ne smemo zanemariti področja varovanja osebnih podatkov osebe, ki je v kazenskem postopku, pojasnilne dolžnosti psihiatričnega izvedenca, načelo poštenosti ter prizadevanja po objektivnosti.
Keywords: Ključne besede: neprištevnost - dokazno sredstvo – psihiatrična ekspertiza - psihiatrični izvedenec - izvid in mnenje - psihiatrični pregled – varnostni ukrepi – duševna motnja in duševno zdravje.
Published: 17.12.2009; Views: 3813; Downloads: 471
.pdf Full text (733,31 KB)

2.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Keywords: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Published: 27.10.2011; Views: 3824; Downloads: 719
.pdf Full text (352,38 KB)

3.
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti
Klemen Ogrin, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti se izreče osebam, ki so bile v času storitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca razsodi o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu lahko traja največ pet let. V Sloveniji se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu izvaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, ki je tudi edina ustanova v Sloveniji primerna za izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdrsvljenja in vastva v zavodu. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti lahko traja največ dve leti in se izvaja v psihiatričnih ambulantah. Sodišče pri obeh ukrepih obveznega psihiatričnega zdravljenja vsakih šest mesecev določi ali je potrebno nadaljnje zdravljenje in ali je zdravljenje uspešno. Pri ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja se poraja tudi vprašanje o kršenju človekovih pravic, saj se pacienti ne zdravijo prostovljno. Preverjali smo tudi tri hipoteze, pri čemer smo hipotezo: Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni primeren, saj lahko oseba, kljub zdravljenju izvrši še kakšno hudo kaznivo dejanje, ovrgli. Hipotezo: V Nemčiji je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti bolj uspešen, saj vsakemu obsojencu sodišče določi nadzornika, ki mu pomaga in ga spodbuja tekom zdravljenja, smo potrdili, kar smo naredili tudi pri zadnji hipotezi: Psihiatrično zdravljenje ni vedno uspešno in učinkovito, saj so nekatere duševne bolezni trajne.
Keywords: kazensko pravo, varnostni ukrep, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, Enota za forenzično psihiatrijo, človekove pravice, diplomske naloge
Published: 16.10.2015; Views: 1123; Downloads: 215
.pdf Full text (602,65 KB)

4.
IZVRŠEVANJE UKREPA OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Manuela Šturm, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V zadnjem obdobju so se na področju kazenske zakonodaje odvile precejšnje spremembe tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Hrvaški. V tem sklopu je prišlo do velikih premikov tudi na področju medicinskih varnostnih ukrepov. V diplomskem delu se posvečam problematiki izvrševanja ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v Sloveniji in na Hrvaškem. V obeh državah se je pojavila težnja, naj bi ukrepi terapevtske narave prešli iz kazenskopravnega področja na civilno oziroma naj bi se osebe z duševnimi motnjami, ki so izvršile znake določenega kaznivega dejanja, obravnavale v skladu z določbami, ki urejajo področje duševnega zdravja. Tako predstavljam izkušnje obeh držav pri navedenih ˝podvigih˝ ter na podlagi tega skušam ugotoviti, katero področje prava lahko najustreznejše in najučinkoviteje obravnava storilce z duševnimi motnjami, izreka ukrepe terapevtske narave, med katere spada tudi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ter bdi nad izvrševanjem le-teh. Skozi kratek zgodovinski pregled najprej predstavljam nastanek in razvoj terapevtskih varnostnih ukrepov, s poudarkom na ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja. Pri tem nekoliko več pozornosti namenjam razvoju teh ukrepov na tleh nekdanje Jugoslavije. V nadaljevanju osvetljujem nekaj splošnih pojmov, ki so nujno povezani z obravnavano tematiko. Tu predstavljam splošni pojem ter namen ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Nadalje pa sem opisala še pojem kaznivega dejanja ter pojem in načelo krivde, saj ti instituti (predvsem koncepcija krivde) močno vplivajo na ureditev varnostnih ukrepov kot tudi na dopustnost njihovega izrekanja. Nato posvečam še nekaj besed storilčevi nevarnosti, saj je le-ta merilo za uporabo obravnavanega ukrepa. Na koncu tega poglavja pa sem nekaj prostora namenila še razmerju med ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in kaznijo. Osrednja dela diplomske naloge pa sta poglavja o izvrševanju ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja v Sloveniji in na Hrvaškem. Najprej obravnavam ureditev v Sloveniji, in sicer od ureditve po Kazenskem zakoniku iz leta 1994, preko kratke ˝ekskurzije˝ medicinskih varnostnih ukrepov iz področja kazenskega prava s sprejemom KZ-1 v letu 2008 pa do vrnitve teh ukrepov na področje kazenskega prava z novelo KZ-1B v letu 2011. Ob tem sem opozorila na probleme nove ureditve in nastalih pravnih praznin, nato pa sem se podrobneje posvetila obravnavi ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki sta se nekoliko dodelana in izboljšana ˝vrnila˝ v slovenski kazenski zakonik. Predstavila sem pogoje za uporabo obravnavanih ukrepov, postopek ter izvrševanje skozi določila izvršilnih predpisov ter Zakona o duševnem zdravju. Na koncu pa predstavljam izvrševanje ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja v sosednji Hrvaški, ki je glede neprištevnih storilcev z začetkom leta 1998 prešla na civilni model obravnavanja le-teh. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja zoper to kategorijo storilcev ni več kazenska sankcija, ampak se izvršuje po določilih zakona, ki ureja duševno zdravje, ter tako njihov pravni položaj sodi v domeno civilnega prava. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj pa ostaja v okviru kazenskega prava in je kazenskopravna sankcija. Tudi pri sosedih pa ta prehod ni šel brez polemik in težav, zato sem osvetlila tudi njihove izkušnje ob teh vseobsegajočih spremembah. Je pa tudi hrvaški kazenskopravni sistem nedavno spet prešel skozi novo reformo, ki je prinesla izboljšave tudi na področju terapevtskih varnostnih ukrepov, v izdelavi pa je tudi novi zakon, ki ureja področje duševnega zdravja.
Keywords: varnostni ukrepi, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, krivda, nevarni storilec, psihiatrija in pravo
Published: 08.05.2014; Views: 1378; Downloads: 143
.pdf Full text (1,02 MB)

5.
Ukrepi zoper neprištevne storilce kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Urša Zupanec, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Neprištevnost je stanje, v katerem se človek ne zaveda svojega ravnanja ali pa ga nima oziroma ga ne more imeti v oblasti. Slovenski Kazenski zakonik-1 določa, da neprištevni storilci kaznivih dejanj niso kazensko odgovorni in da se jim namesto kazni izrekajo varnostni ukrepi, s čimer naj bi se dosegel namen sankcioniranja neprištevnih storilcev, to je odprava stanja, ki je privedlo do same izvršitve kaznivega dejanja, in preprečevanje ter odpravljanje nevarnosti, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Slovenska kazenska zakonodaja pozna naslednje varnostne ukrepe: obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov, ki se neprištevnim in (bistveno) zmanjšano prištevnim storilcem kaznivih dejanj izrekajo v okviru kazenskega postopka. Ureditev na Hrvaškem je drugačna od slovenske ureditve. Kazenskopravni varnostni ukrepi se namreč izrekajo samo bistveno zmanjšano prištevnim storilcem, neprištevnim storilcem pa se izreče prisilna namestitev v okviru civilnega postopka po Zakonu o zaščiti oseb z duševnimi motnjami. Kanadsko kazensko pravo v primerjavi s slovenskim predvideva samo zavestno ali intelektualno sestavino psihološkega pogoja neprištevnosti, saj je kazenska odgovornost lahko izključena le na podlagi nezmožnosti razsojanja, ne pa tudi na podlagi nezmožnosti upravljanja z lastnim ravnanjem. Neprištevni storilci kaznivih dejanj se, ko je ugotovljena njihova neprištevnost, obravnavajo v okviru zakonodaje s področja duševnega zdravja. Kazensko sodišče lahko neprištevnega storilca tudi samo nepogojno ali pogojno oprosti ali pa mu izreče ukrep prisilne namestitve v psihiatrično bolnišnico. Poleg kazenskega sodišča lahko omenjene ukrepe sprejme tudi t. i. nadzorni odbor v provinci, in sicer 45 dni po izreku sodbe sodišča.
Keywords: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, neprištevnost, duševne motnje, varnostni ukrepi, forenzična psihiatrija, diplomske naloge
Published: 14.11.2013; Views: 1982; Downloads: 317
.pdf Full text (734,05 KB)

6.
Obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Maruša Lipušček, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Nevarnost storilca kaznivih dejanj se kaže v določenem stanju, zaradi katerega lahko ponovi kaznivo dejanje. Skozi leta se je obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj v Sloveniji zelo spreminjalo. Trenutno so z najnovejšim Kazenskim zakonikom-1, oziroma njegovo novelo KZ-1B, opredeljeni zdravstveni varnostni ukrepi in inštitucije, v katerih se ti ukrepi izvajajo. Obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj je kazenskopravno vprašanje, kajti le kazenski sodnik lahko presodi in odloča o nevarnosti storilca in njegovem protipravnem ravnanju. Kazensko sodišče določa stopnjo prištevnosti storilca na podlagi mnenj psihiatričnih sodnih izvedencev. Pri določanju pa mora upoštevati biološke in psihološke pogoje, prav tako ne sme izpustiti vzročne zveze med njima. Varnostni ukrepi zdravstvene narave se po slovenskem KZ-1B izvajajo v specializiranih forenzičnih psihiatričnih oddelkih. To so posebni oddelki psihiatrične bolnišnice, ki sprejemajo le nevarne storilce kaznivih dejanj oziroma tako imenovane forenzične paciente in morajo izpolnjevati določene strokovne in varnostne pogoje. Zdravstvenih varnostnih ukrepov na leto ni izrečeno veliko, vendar so v boju proti kriminaliteti pomembni kot specialno preventivno sredstvo, saj se nanašajo na storilca in na njegovo rehabilitacijo. Z varnostnimi ukrepi nam tako kazensko pravo omogoča večjo individualizacijo kazenskih sankcij in s tem resocializacijo storilcev kaznivih dejanj. Hrvaška kazenskopravna zakonodaja se glede obravnavanja nevarnih storilcev nekoliko razlikuje od slovenske. Ta obravnavanje neprištevnega storilca kaznivih dejanj prepusti civilnemu zakonu o duševnih bolnikih.
Keywords: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, varnostni ukrepi, diplomske naloge
Published: 14.11.2013; Views: 879; Downloads: 127
.pdf Full text (642,92 KB)

7.
UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Tanja Gole, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Obvezno psihiatrično zdravljenje je marsikje še zmeraj tabu tema in ljudje imajo o psihiatričnem zdravljenju popolnoma napačne predstave. Prav tako o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti, vzrokih le-te ter možnosti ozdravitve. Kljub temu so ljudje že v preteklosti spoznali, da določeni posamezniki zaradi mentalnega stanja niso sposobni nadzorovati svojih dejanj in tako tudi za kazniva dejanja ne morejo biti krivi. Poleg tega kazen, ki je bila včasih edina sankcija, ni učinkovito sredstvo, saj namen kazni pri ljudeh z duševnimi motnjami ni dosežen. Tako so se postopoma razvili varnostni ukrepi, katerih namen je prvenstveno preventiva in zaščita družbe ter storilca samega. Tako hrvaški kot slovenski kazenski zakonik postavljata pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek ukrepa. Sam ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v današnjem času zbuja razne diskusije glede legitimnosti ukrepa. Nekateri mu nasprotujejo, saj pravijo, da krši temeljne ustavno določene človekove pravice, drugi ga zagovarjajo, saj pravijo, da bi bile druge človekove pravice, določene z Ustavo, ogrožene, načelo sorazmernosti takšen ukrep dopušča. Poleg tega se storilci lahko namenoma sklicujejo na neprištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja ali celo po dejanju z vedenjem poskušajo prikazati znake določene duševne bolezni, da bi se izognili zaporni kazni. Tako morajo biti sodni izvedenci nepristranski, strokovni in pošteni pri ocenjevanju storilčevega zdravstvenega stanja. Na sodniku pa je, da odloči ali bo upoštevali izvedenčevo mnenje. V diplomskem delu so obravnavani zgoraj omenjeni problemi s pomočjo teorije in prakse.
Keywords: kazensko pravo, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, sodni izvedenec, varnostni ukrepi, izključitev krivde
Published: 18.12.2014; Views: 684; Downloads: 172
.pdf Full text (562,07 KB)

8.
Duševna motnja in duševna manjrazvitost ter njun vpliv na kazensko odgovornost
Polona Šest, 2017, master's thesis

Abstract: Duševna motnja in duševna manjrazvitost sta pojma, ki jima je skupen spremenjen način mišljenja, čustvovanja in zaznavanja. Za osebe z duševno motnjo ali drugo abnormalnostjo velja, da ne razumejo svojih dejanj in njihovih posledic. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca pridobi oceno o duševnem stanju storilca, o njegovi sposobnosti za prestajanje sojenja in posledično tudi prištevnosti. V kazenskem pravu neprištevnost storilca v času izvršitve kaznivega dejanja pomeni, da ni kazensko odgovoren, saj se zaradi trajne hude duševne motenosti ne zaveda protipravnosti svojega ravnanja in ni sposoben samoobvladovanja. Sodišče se na podlagi ocene izvedenca odloči, če obstaja potreba za zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Pregledna primerjava vrednostnih izhodišč pravne in medicinske stroke znotraj Slovenije pokaže na obstoj določenih pravnih praznin. V zakonskih določbah, ki so videti zadovoljivo urejene, se najde več kršitev človekovih pravic. Pogoste so etične dileme, kot je dvojni položaj psihiatra, prisilno pridržanje, varstvo podatkov... Pravni ureditvi kazenskega in zdravstvenega sistema se znotraj države pogosto razhajata, še bolj pa se sistemske ureditve razlikujejo med posameznimi državami. Za Veliko Britanijo, Združene države Amerike, Nemčijo in Slovenijo izvedena meddržavna primerjava zajema področja razvoja pravnega sistema, pomanjkljivosti zakonskih definicij, diagnostike duševnega zdravja oseb in dejanskega statusa duševnih bolnikov v zdravstvenem sistemu.
Keywords: duševne motnje, duševna manjrazvitost, neprištevnost, kazenska odgovornost, magistrska dela
Published: 08.11.2017; Views: 825; Downloads: 106
.pdf Full text (1,09 MB)

9.
Actio libera in causa
Kristjan Zahrastnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Keywords: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Published: 16.05.2016; Views: 1512; Downloads: 174
.pdf Full text (590,15 KB)

10.
Neprištevni storilci protipravnih dejanj
Andreja Grabušnik, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Biti zdrav ne pomeni samo dobrega fizičnega počutja, ampak tudi psihičnega, duševnega, notranjega, se pravi tistega, ki človeku omogoča misliti in ravnati v skladu s svojo voljo in ki ni motena s kakršnimikoli omejitvami, katerih ne more sam obvladovati. Neprištevnost je torej stanje, v katerem človek zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ne razume pomena svojega ravnanja (in pravnih posledic, ki sledijo takšnemu ravnanju) ali pa svojega ravnanja ne more imeti v oblasti. Zaradi ugotovitve neprištevnega stanja v času izvršitve protipravnega dejanja, takšen storilec ne more biti kazensko odgovoren, saj je krivda kot temeljni element kaznivega dejanja z obstojem neprištevnosti izključena. V takšnih primerih lahko pravzaprav govorimo samo o storitvi protipravnega dejanja in ne kaznivega, pa čeprav so izpolnjeni vsi drugi elementi kaznivega dejanja, ki opravičujejo izrek kazenske sankcije. Neprištevnim storilcem se namesto kazni izrekajo varnosti ukrepi, katerih namen je odprava stanja, ki je privedlo do storitve protipravnega dejanja in hkrati preprečevanje potencialne nevarnosti ponovitve, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Pri odločanju o neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja in izrekanju varnostih ukrepov, se sodišče pri svoji odločitvi lahko opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predhodno od njega zahtevalo. Izvedenec mora svoje mnenje sodišču podati strokovno in v njem opredeliti duševno stanje storilca med izvršitvijo protipravnega dejanja in obstoj morebitne nevarnosti, da bi lahko enako ali kakšno drugo protipravno dejanje v prihodnosti ponovil. Glede na težo nevarnosti ponovitve, lahko sodišče neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pri čemer se odloči med obveznim psihiatričnim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu in obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Ravno zaradi drugačnega obravnavanja in sankcioniranja neprištevnega storilca v primerjavi z drugimi storilci, ter srečevanja in potrebnega sodelovanja dveh različnih področij (prava in psihiatrije), pa je potrebna enotna in nedvoumna pravna ureditev, katera pa v Sloveniji kljub številnim spremembam in dopolnitvam še ni dokončno usklajena oziroma urejena.
Keywords: kazensko pravo, protipravno dejanje, izključitev krivde, neprištevnost, duševna motnja, duševna manjrazvitost, izvedenec psihiatrične stroke, varnostni ukrepi
Published: 18.11.2016; Views: 522; Downloads: 95
.pdf Full text (941,11 KB)

Search done in 0.3 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica