| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 15
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Ali obstaja povezava med osebnostnimi motnjami in storilci kaznivih dejanj? : magistrsko delo
Žiga Kodrič, 2023, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo se ukvarjali z iskanjem povezave med osebnostnimi motnjami in storilci kaznivih dejanj. Cilj zaključnega dela je bil odgovoriti na raziskovalno vprašanje, ki smo si ga zastavi že v samem naslovu »Ali obstaja povezava med storilci kaznivih dejanj in osebnostnimi motnjami?« Osebnost je zgrajena iz osebnostnih značilnosti posameznika, ki se izoblikujejo že v otroštvu, nato pa se izoblikujejo skozi celotno življenje posameznika. Kadar pa so osebnostne značilnosti take, da povzročajo določene motnje v obnašanju, doživljanju in čustvovanju posameznika, govorimo o osebnostnih motnjah. Osebnostne motnje so tako nespremenljive osebnostne poteze pri ljudeh, ki povzročajo težave pri njihovem razmišljanju, čustvovanju in vedenju v interakciji z ostalimi. V priročniku DSM-V, izdanem s strani Ameriškega združenja psihiatrov, najdemo razlikovanje desetih osebnostnih motenj, uvrščenih v tri skupine A, B in C. Vsaka izmed motenj ima svoje specifične značilnosti zaradi česar so nekateri ljudje bolj podvrženi k nasilnemu in deviantnemu vedenju kot drugi. Kadar taki posamezniki storijo kaznivo dejanje, jim lahko zaradi osebnostne motnje pripišejo status neprištevnega storilca, kar pomeni, da bo njihova kazen odslužena na posebnem oddelku za prestajanje kazni – oddelku za forenzično psihiatrijo. Kazensko odgovornost in institut neprištevnosti podrobno ureja slovenski Kazenski zakonik. S pomočjo intervjuja z vodjo enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, dr. Miranom Pustoslemškom in z podrobno analizo že opravljenih raziskav glede prevalence osebnostnih motenj med zaporsko populacijo v različnih državah, smo ugotovili, da obstaja povezava med antisocialno osebnostno motnjo in povečanim tveganjem za storitev kaznivega dejanja. Prav tako obstajajo povezave z mejno, narcisistično in paranoidno osebnostno motnjo in storitvijo kaznivega dejanja. Tveganje za storitev in ponovitvena nevarnost pa sta še večji, če obstajajo druga pridružena stanja kot so zloraba substanc, psihoze, shizofrenija in negativni vplivi okolja.
Keywords: osebnostne motnje, storilci kaznivih dejanj, antisocialna osebnostna motnja, neprištevnost, forenzična psihiatrija, magistrska dela
Published in DKUM: 06.09.2023; Views: 295; Downloads: 53
.pdf Full text (1,26 MB)

2.
Institut neprištevnosti z vidika sodne prakse in stališč ljudi : magistrsko delo
Maria Brecelj, 2023, master's thesis

Abstract: Institut neprištevnosti je eden osnovnih institutov v kazenskem pravu. Njegova pomembnost in kompleksnost se kaže v množici različnih disciplin, ki morajo med seboj sodelovati že pri sami definiciji in v njegovi praksi. V največji meri je vzpostavljeno sodelovanje s sodnimi izvedenci psihološke in psihiatrične stroke za pomoč pri ocenjevanju prištevnosti obdolženca. Skozi raziskavo sodne prakse je bilo ugotovljeno, da je največkrat vzrok za dosojeno neprištevnost duševna motnja oz. duševna bolezen. Vzrok osebnostne motnje je bil za neprištevnost upoštevan le izjemoma, med tem ko je bil v skoraj polovici primerov vseh neprištevnih, v kombinaciji s katero koli motnjo, vzrok tudi vpliv drog ali alkohola. Za prevladujoče vzroke neprištevnosti so se torej izkazale duševne bolezni ter z alkoholom in drogami povezane začasne duševne motnje. Kjer je bila potreba po mnenju sodnega izvedenca, je bil v večini primerov klican le en sodni izvedenec psihiatrične stroke. Iz sodne prakse se je izkazalo, da sodni izvedenec psiholog samostojno v nobenem primeru ni zadostoval kriterijem za celostno in dokončno presojo o duševnem stanju obdolženca. V vseh primerih, kjer sta bila dva izvedenca, sta bili njuni mnenji enotni. Iz analize pritožbenih razlogov je bilo mogoče razbrati, da so se v vseh analiziranih judikatih, razen v enemu, različni razlogi nanašali na prištevnost. Skozi analizo stališč ljudi je bilo ugotovljeno, da imajo udeleženci o neprištevnih osebah negativno mnenje in jih vidijo kot nevarne, nepredvidljive ljudi, z nizko samokontrolo. Kljub temu so udeleženci v primerih lažjih kaznivih dejanj bolj nagnjeni h kaznovanju prištevnega storilca kot neprištevnega. Preko prepoznave prištevnosti storilca skozi resnično zgodbo se je izkazalo, da so udeleženci v več kot 50 % primerov enako ugotovili prištevnost opisanega storilca, kot jo je dosodilo sodišče.
Keywords: neprištevnost, sodna praksa, percepcija, stališča, duševne motnje, magistrska dela
Published in DKUM: 18.05.2023; Views: 319; Downloads: 36
.pdf Full text (1,03 MB)

3.
Institut neprištevnosti in njegova uporaba v sodni praksi : magistrsko delo
Patricija Majhen, 2019, master's thesis

Abstract: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Keywords: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Published in DKUM: 27.06.2019; Views: 2607; Downloads: 355
.pdf Full text (879,94 KB)

4.
Duševna motnja in duševna manjrazvitost ter njun vpliv na kazensko odgovornost : magistrsko delo
Polona Šest, 2017, master's thesis

Abstract: Duševna motnja in duševna manjrazvitost sta pojma, ki jima je skupen spremenjen način mišljenja, čustvovanja in zaznavanja. Za osebe z duševno motnjo ali drugo abnormalnostjo velja, da ne razumejo svojih dejanj in njihovih posledic. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca pridobi oceno o duševnem stanju storilca, o njegovi sposobnosti za prestajanje sojenja in posledično tudi prištevnosti. V kazenskem pravu neprištevnost storilca v času izvršitve kaznivega dejanja pomeni, da ni kazensko odgovoren, saj se zaradi trajne hude duševne motenosti ne zaveda protipravnosti svojega ravnanja in ni sposoben samoobvladovanja. Sodišče se na podlagi ocene izvedenca odloči, če obstaja potreba za zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Pregledna primerjava vrednostnih izhodišč pravne in medicinske stroke znotraj Slovenije pokaže na obstoj določenih pravnih praznin. V zakonskih določbah, ki so videti zadovoljivo urejene, se najde več kršitev človekovih pravic. Pogoste so etične dileme, kot je dvojni položaj psihiatra, prisilno pridržanje, varstvo podatkov... Pravni ureditvi kazenskega in zdravstvenega sistema se znotraj države pogosto razhajata, še bolj pa se sistemske ureditve razlikujejo med posameznimi državami. Za Veliko Britanijo, Združene države Amerike, Nemčijo in Slovenijo izvedena meddržavna primerjava zajema področja razvoja pravnega sistema, pomanjkljivosti zakonskih definicij, diagnostike duševnega zdravja oseb in dejanskega statusa duševnih bolnikov v zdravstvenem sistemu.
Keywords: duševne motnje, duševna manjrazvitost, neprištevnost, kazenska odgovornost, magistrska dela
Published in DKUM: 08.11.2017; Views: 2519; Downloads: 274
.pdf Full text (1,09 MB)

5.
NEPRIŠTEVNOST KOT IZKLJUČITVENI RAZLOG ODGOVORNOSTI ZA PREKRŠEK
Mojmir Šafarič, 2016, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga obravnava področje prekrškov v okviru upravnega prava, konkretno v policiji. Razdeljena je na teoretični in na empirični del. V teoretičnem delu so uvodoma opredeljene temeljne zakonske ureditve ter področje obravnavanja prekrškov, predvsem z vidika delovanja policije. Opisan je tudi institut neprištevnosti, ki poleg institutov silobrana, skrajne sile, pravne in dejanske zmote ter prisiljenosti izključuje odgovornost za kazniva dejanja in za prekršek. Nadalje sledi obravnava organov za odločanje v postopkih o prekrških, opis postopkov o prekrških in povezane sankcije ter obravnava področja neprištevnosti. V empiričnem delu naloge je predstavljenih dvajset ilustrativnih primerov situacij, katere obravnavajo policisti na kraju dogodka in policisti z ustrezno izobrazbo za izdajo odločbe o prekršku. Za vsak ilustrativni primer so opisani ustaljeni postopki ravnanja policistov in analiza ter predlog za dosledno zakonito obravnavo, ki odstopa od ustaljene prakse. Podani so tudi argumenti za spremembo ustaljene prakse. V zaključku naloge ugotavljamo, da praksa ne sledi zakonskim zahtevam in navodilom vrhovnega sodišča, pač pa navodilom nadrejenih in učnim pripomočkom. Na podlagi analize ocenjujemo, da bi bilo potrebno prakso spremeniti. Spremembe zahtevajo sledenje zakonskim predpisom in ne navodilom nadrejenih ter učnim pripomočkom. Poleg prej navedenih sprememb pa je potrebno ustrezno usposabljanje policistov in priprava ustreznih učnih gradiv.
Keywords: Postopek o prekršku, upravni postopek, neprištevnost, policija, prekrškovni organ.
Published in DKUM: 08.03.2017; Views: 2682; Downloads: 248
.pdf Full text (1,10 MB)

6.
Actio libera in causa : primerjalni vidik
Marija Dejanova, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Actio libera in causa je kazenskopravni institut, ki ureja situacije, ko je bil storilec v trenutku izvršitve dejanja v stanju neprištevnosti, v katerega se je spravil sam z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Z institutom je omogočeno presojanje o storilčevi krivdi v času njegove prištevnosti, čeprav je kaznivo dejanje izvedel, ko je bil neprišteven. V diplomskem delu smo prikazali analizo pravne narave in kriminalitetno-politične utemeljenosti instituta v slovenskem kazenskem pravu. Podali smo zgodovinski pregled nastanka in razvoja instituta v slovenski pravni ureditvi, spremembo instituta v novem Kazenskem zakoniku iz leta 2008 (KZ-1) v primerjavi s Kazenskim zakonikom iz leta 1994 (KZ) ter spremembe, ki jih je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012. V nadaljevanju smo podrobno opisali dejanja, ki jih ima v mislih institut actio libera in causa. Glede teh dejanj razlikujemo med tremi možnostmi. Prva možnost je, da storilec oblikuje svoj naklep do dejanja še v normalnem duševnem stanju. Za drugo možnost je značilno, da pri storilcu ni naklepa za kaznivo dejanje v prištevnem stanju, vendar pozneje v stanju neprištevnosti izvrši določeno protipravno dejanje. Tretja možnost pa se nanaša na situacije kaznivih dejanj v javnem prometu, ko vozniki zaradi preutrujenosti in izčrpanosti zaspijo in povzročijo prometno nesrečo. Predstavili smo tudi analizo primerjalnopravne ureditve instituta v slovenski, hrvaški in makedonski pravni ureditvi, ki smo jih izbrali zaradi nekdaj skupnega Kazenskega zakonika SFRJ, kar ima za posledico, da so si ureditve še danes med seboj podobne. Na koncu smo obravnavali primere iz sodnih praks slovenskih in hrvaških sodišč, v katerih je prikazana uporaba instituta actio libera in causa.
Keywords: kazensko pravo, kazniva dejanja, storilci, prištevnost, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, diplomske naloge
Published in DKUM: 22.12.2016; Views: 3943; Downloads: 337
.pdf Full text (299,44 KB)

7.
Neprištevni storilci protipravnih dejanj
Andreja Grabušnik, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Biti zdrav ne pomeni samo dobrega fizičnega počutja, ampak tudi psihičnega, duševnega, notranjega, se pravi tistega, ki človeku omogoča misliti in ravnati v skladu s svojo voljo in ki ni motena s kakršnimikoli omejitvami, katerih ne more sam obvladovati. Neprištevnost je torej stanje, v katerem človek zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ne razume pomena svojega ravnanja (in pravnih posledic, ki sledijo takšnemu ravnanju) ali pa svojega ravnanja ne more imeti v oblasti. Zaradi ugotovitve neprištevnega stanja v času izvršitve protipravnega dejanja, takšen storilec ne more biti kazensko odgovoren, saj je krivda kot temeljni element kaznivega dejanja z obstojem neprištevnosti izključena. V takšnih primerih lahko pravzaprav govorimo samo o storitvi protipravnega dejanja in ne kaznivega, pa čeprav so izpolnjeni vsi drugi elementi kaznivega dejanja, ki opravičujejo izrek kazenske sankcije. Neprištevnim storilcem se namesto kazni izrekajo varnosti ukrepi, katerih namen je odprava stanja, ki je privedlo do storitve protipravnega dejanja in hkrati preprečevanje potencialne nevarnosti ponovitve, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Pri odločanju o neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja in izrekanju varnostih ukrepov, se sodišče pri svoji odločitvi lahko opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predhodno od njega zahtevalo. Izvedenec mora svoje mnenje sodišču podati strokovno in v njem opredeliti duševno stanje storilca med izvršitvijo protipravnega dejanja in obstoj morebitne nevarnosti, da bi lahko enako ali kakšno drugo protipravno dejanje v prihodnosti ponovil. Glede na težo nevarnosti ponovitve, lahko sodišče neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pri čemer se odloči med obveznim psihiatričnim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu in obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Ravno zaradi drugačnega obravnavanja in sankcioniranja neprištevnega storilca v primerjavi z drugimi storilci, ter srečevanja in potrebnega sodelovanja dveh različnih področij (prava in psihiatrije), pa je potrebna enotna in nedvoumna pravna ureditev, katera pa v Sloveniji kljub številnim spremembam in dopolnitvam še ni dokončno usklajena oziroma urejena.
Keywords: kazensko pravo, protipravno dejanje, izključitev krivde, neprištevnost, duševna motnja, duševna manjrazvitost, izvedenec psihiatrične stroke, varnostni ukrepi
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1713; Downloads: 183
.pdf Full text (941,11 KB)

8.
Actio libera in causa
Kristjan Zahrastnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Keywords: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Published in DKUM: 16.05.2016; Views: 3169; Downloads: 307
.pdf Full text (590,15 KB)

9.
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti : primerjava z Nemčijo
Klemen Ogrin, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti se izreče osebam, ki so bile v času storitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca razsodi o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu lahko traja največ pet let. V Sloveniji se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu izvaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, ki je tudi edina ustanova v Sloveniji primerna za izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdrsvljenja in vastva v zavodu. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti lahko traja največ dve leti in se izvaja v psihiatričnih ambulantah. Sodišče pri obeh ukrepih obveznega psihiatričnega zdravljenja vsakih šest mesecev določi ali je potrebno nadaljnje zdravljenje in ali je zdravljenje uspešno. Pri ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja se poraja tudi vprašanje o kršenju človekovih pravic, saj se pacienti ne zdravijo prostovljno. Preverjali smo tudi tri hipoteze, pri čemer smo hipotezo: Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni primeren, saj lahko oseba, kljub zdravljenju izvrši še kakšno hudo kaznivo dejanje, ovrgli. Hipotezo: V Nemčiji je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti bolj uspešen, saj vsakemu obsojencu sodišče določi nadzornika, ki mu pomaga in ga spodbuja tekom zdravljenja, smo potrdili, kar smo naredili tudi pri zadnji hipotezi: Psihiatrično zdravljenje ni vedno uspešno in učinkovito, saj so nekatere duševne bolezni trajne.
Keywords: kazensko pravo, varnostni ukrep, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, Enota za forenzično psihiatrijo, človekove pravice, diplomske naloge
Published in DKUM: 16.10.2015; Views: 2742; Downloads: 396
.pdf Full text (602,65 KB)

10.
UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Tanja Gole, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Obvezno psihiatrično zdravljenje je marsikje še zmeraj tabu tema in ljudje imajo o psihiatričnem zdravljenju popolnoma napačne predstave. Prav tako o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti, vzrokih le-te ter možnosti ozdravitve. Kljub temu so ljudje že v preteklosti spoznali, da določeni posamezniki zaradi mentalnega stanja niso sposobni nadzorovati svojih dejanj in tako tudi za kazniva dejanja ne morejo biti krivi. Poleg tega kazen, ki je bila včasih edina sankcija, ni učinkovito sredstvo, saj namen kazni pri ljudeh z duševnimi motnjami ni dosežen. Tako so se postopoma razvili varnostni ukrepi, katerih namen je prvenstveno preventiva in zaščita družbe ter storilca samega. Tako hrvaški kot slovenski kazenski zakonik postavljata pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek ukrepa. Sam ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v današnjem času zbuja razne diskusije glede legitimnosti ukrepa. Nekateri mu nasprotujejo, saj pravijo, da krši temeljne ustavno določene človekove pravice, drugi ga zagovarjajo, saj pravijo, da bi bile druge človekove pravice, določene z Ustavo, ogrožene, načelo sorazmernosti takšen ukrep dopušča. Poleg tega se storilci lahko namenoma sklicujejo na neprištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja ali celo po dejanju z vedenjem poskušajo prikazati znake določene duševne bolezni, da bi se izognili zaporni kazni. Tako morajo biti sodni izvedenci nepristranski, strokovni in pošteni pri ocenjevanju storilčevega zdravstvenega stanja. Na sodniku pa je, da odloči ali bo upoštevali izvedenčevo mnenje. V diplomskem delu so obravnavani zgoraj omenjeni problemi s pomočjo teorije in prakse.
Keywords: kazensko pravo, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, sodni izvedenec, varnostni ukrepi, izključitev krivde
Published in DKUM: 18.12.2014; Views: 1586; Downloads: 247
.pdf Full text (562,07 KB)

Search done in 0.21 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica