Search the digital library catalog

Abstract: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Keywords: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 7012; Downloads: 480
Full text (1,10 MB)

Abstract: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov. V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist.
Published in DKUM: 19.05.2016; Views: 2400; Downloads: 262
Full text (1,69 MB)

Abstract: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo. Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo. Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena. Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo.
Keywords: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti.
Published in DKUM: 10.04.2015; Views: 4417; Downloads: 973
Full text (804,17 KB)

Abstract: Služnosti v javno korist so služnosti, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Služnost v javno korist pomeni poseg v lastninsko pravico. Gre za posebno obliko razlastitve. Razlastitev je dopusten poseg v lastninsko pravico, če je izvedena v javno korist, na podlagi zakona in proti nadomestilu ali odškodnini. Gre za neprave stvarne služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar so ustanovljene v korist individualno določene osebe. Nastanejo lahko na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Ustanovijo se lahko za določen ali nedoločen čas.
Keywords: služnost v javno korist, neprava stvarna služnost, omejitve lastninske pravice, javna korist, prenos služnosti, Zakon o urejanju prostora
Published in DKUM: 27.02.2012; Views: 3173; Downloads: 585
Full text (619,21 KB)