3.
MILHAUD DARIUS: SONATINA OPUS 76 ZA FLAVTO IN KLAVIRJožica Cvelbar, 2009, undergraduate thesis
Abstract: V prvi polovici 20. stoletja so v glasbi vladale tri velike osebnosti: Stravinski, Bartók in Schönberg. Vsi trije so pisali veliko bolj disonantno in ritmično razčlenjeno glasbo kot kdaj koli prej, čeprav so se med seboj zelo razlikovali. Stravinski je bil na čelu t. i. neoklasicistične smeri, vračanja k ravnovesju in jasnosti, Bartók je kot zadnji od skladateljev nacionalne smeri hodil osamljeno ustvarjalno pot, Schönberg pa je zgradil intelektualni sistem 12-tonske glasbe, dodekafonijo. V istem času so drugi skladatelji skušali iskati lastno pot v splošni zmedi. Osvobodili so se omejitev klasične harmonije 19. stoletja in pisali v več tonalitetah hkrati (politonalno), kot na primer Darius Milhaud, ali pa so uporabljali več vzporednih linij. Ob prodoru ameriških jazzovskih ritmov, za njimi pa fokstrota, charlestona in drugih plesov iz 20. let 20. stoletja so vsi evropski plesi postali staromodni. Milhaud in drugi skladatelji so se oprijeli ritmičnih in inštrumentalnih možnosti novih plesnih oblik ter jih vpletli v svoje skladbe. Milhaud je francoski skladatelj, čigar opus skoraj 400 del sega od lahke zabavne glasbe do širokopoteznih operno-oratorijskih del. Bil je eden prvih neoklasicistov, vključno z ostalimi člani »šesterice«. Povezanost šestih francoskih skladateljev v skupino so si pravzaprav izmislili časnikarji, a je te skladatelje kljub temu družila nekakšna enotnost duha. Pod duhovnim vodstvom duhovitega, za samopromocijo nadarjenega in umetniško iznajdljivega Jeana Cocteauja so »Les six« postali sinonim za urban, šaljiv in preračunljivo naiven glasbeni slog. Milhaud je drzno eksperimentiral s politonalnostjo ter latinskoameriškimi glasbili in ritmi, ne da bi pri tem izgubil spontanost in bujen melodičen navdih. V obravnavani Sonatini opus 76 za flavto in klavir se kaže njegovo navdušenje nad brazilsko glasbo in plesom. S sinkopami, trilčki in pasažami pričara pravo poletno vzdušje in ko se poigrava s harmonijo, nemalokrat vnaša v glasbo zametke dveh tonalitet, predvsem elemente gis in fis mola.
Keywords: francoska glasba na prehodu v dvajseto stoletje, neoklasicizem v glasbi 20. stoletja, francoska šesterica »Les six«, Darius Milhaud, Sonatina opus 76 za flavto in klavir, analiza.
Published in DKUM: 17.11.2009; Views: 3696; Downloads: 269
Full text (4,17 MB)