Search the digital library catalog

Abstract: »Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).« Služnost delimo na osebne in stvarne služnosti. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, medtem ko osebna služnost nastane v korist določene osebe. Poznamo tudi nepravo stvarno služnost, pri kateri gre za kombinacijo osebne in stvarne služnosti, ter tudi služnost v javno korist in nujno pot. Pravno varstvo omogoča prisilno realizacijo upravičenj, ki jih vsebuje služnostna pravica. Pravna zaščita se tako doseže na podlagi tožbe, s postavitvijo tožbenega zahtevka. Glede na vsebino zahtevka in vrsto zaščite poznamo tri vrste tožbe, in sicer oblikovalna oziroma konstitutivna, kondemnatorna ter deklaratorna oziroma ugotovitvena tožba. Z vidika zaščite pravnega položaja subjektov služnosti lahko govorimo o zaščiti služnostnega upravičenca in zaščiti služnostnega zavezanca. Služnostni upravičenec, tako osebne kot tudi stvarne služnosti, ima možnost vložitve tako imenovane služnostne tožbe oziroma konfesorne tožbe (actio confessoria), ki je namenjena varstvu služnostne pravice v primeru neutemeljenega poseganja vanjo, tako tretjih oseb kot tudi služnostnega zavezanca. Stvarnopravni zakonik v poglavju o stvarni služnosti ureja tudi vložitev ugotovitvene tožbe, tako da se z njo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Ta tožba pride v poštev, kadar se služnost pridobi na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem. Priposestvovanje kot pravni temelj za nastanek služnosti pa je mogoče samo pri stvarni in ne pri osebni služnosti. Tako je ta tožba pomembna v povezavi s stvarno služnostjo. Služnostni upravičenec kot tudi služnostni zavezanec imata na voljo tudi splošna sredstva, ki so namenjena varstvu pravic. Med splošnimi sredstvi je treba na prvem mestu omeniti samopomoč. Na voljo pa imata tudi posestno varstvo, ki temelji na podlagi izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza izvrševanju služnostne pravice. Služnostni zavezanec lahko uporabi negatorno tožbo, ki je namenjena varstvu pred neupravičenim prilaščanjem ali širitvijo služnosti ter tudi varstvu pred neupravičenim posegom v lastninsko pravico s strani tretjih oseb. Prav tako ima služnostni zavezanec možnost vložitve negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev, da služnost ne obstaja oziroma je prenehala. Podlaga za vložitev te tožbe je 223. člen SPZ, ki določa prenehanje na podlagi zakona. Vloži lahko tudi posebno oblikovalno tožbo, s katero služnostna pravica preneha na podlagi sodne odločbe iz razlogov, ki so navedeni v 222. členu SPZ. Na voljo pa ima tudi poseben zahtevek na prestavitev služnosti. V zvezi s služnostjo pa je treba omeniti tudi zemljiško knjigo ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tudi tukaj so na voljo tri tožbe. Prva med njimi je izbrisna tožba, ki pride v poštev v primeru materialnopravne neveljavne vknjižbe, s katero se lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naslednji dve pa sta tožba na izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo, in tožba na priznanje podpisa na zasebni listini ali na izročitev odpravka notarskega zapisa, sestavljenega za vknjižbo v zemljiško knjigo. Ravno o varstvu služnostne pravice oziroma o tem, kakšne tožbe za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi s služnostno pravico ima na voljo služnostni upravičenec ter tudi služnostni zavezanec, bo govora v tej diplomski nalogi.
Keywords: služnost, služnostni zavezanec, služnostni upravičenec, konfesorna tožba, tožba na ugotovitve obstoja služnosti, posestno varstvo, negativna ugotovitvena tožba, tožba ne prenehanje, negatorna tožba, izbrisna tožba
Published in DKUM: 07.12.2015; Views: 3357; Downloads: 731
Full text (1,06 MB)