Search the digital library catalog

Query:	search in
	search in
	search in
	search in
Work type:	* old and bologna study programme
Language:
Search in:
Options:	Show only hits with full text
	Reset

1 - 2 / 2

Model trajnostne revitalizacije starih industrijskih območij
Mojca Kokot, 2013, original scientific article

Abstract: Revitalizacija degradiranih območij, med katerimi je največ starih industrijskih območij, je velik potencial za izvajanje trajnostnega prostorskega razvoja. Njihov ponoven razvoj mora biti usmerjen vzdržno, s čimer se preprečuje onesnaženost okolja ter se spodbuja socialna vključenost in novi ekonomski izzivi. Dosedanji modeli trajnostne revitalizacije degradiranih območij v celoti ne uresničujejo zahtev vzdrženga razvoja, ker v praksi niso enakomerno vključene vse komponente, torej poleg ekonomske tudi socialna in okoljska. Zato je v članku predstavljen model trajnostne revitalizacije starih industrijskih območij, ki sloni na celovitosti in enakovrednem vključevanju vseh komponent razvoja, ker so le te vzročno in posledično povezane ter skupaj sestavljajo celoto. Holističen model trajnostne revitalizacije, kakor smo ga poimenovali, je sestavljen iz štirih komponent: naravni kapital, trajnostna družba, lokalno gospodarstvo in snovni krogotok. Model, ki smo ga razvili, pa se udejanja na primeru revitalizacije starih industrijskih območij (primer eko industrijski park).
Keywords: trajnostna revitalizacija, stara industrijska območja, modeli trajnostne revitalizacije, naravni kapital, trajnostna družba, lokalno gospodarstvo, snovni krogotok, ekološki industrijski parki
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 1944; Downloads: 149
Full text (210,66 KB)
This document has many files! More...

POSEGANJE NA NARAVNE VIRE ZARADI EKONOMSKE (FINANČNE) ODVISNOSTI DRŽAVE
Sonja Radić, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Skupne dobrine človeštva in njihova dostopnost do dobrin, s katerimi človeštvo zadovoljuje svoje potrebe je neločljivo povezano z vprašanjem njihovega lastništva in odgovornosti zanje. V prvem odstavku 19. členu Stvarnega zakonika je zapisano, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Ta odstavek si ljudje razlagajo po svoje in v njem vidijo le koristi, ki jim pripradajo in nikakor ne tudi obveznosti. Čeprav zakon omogoča uporabo javnega dobra vsakomur, pod enakimi pogoji, ne smemo pozabiti, da smo omejeni z zakoni narave. Pretirana uporaba in brezskrbno ravnanje nas lahko pripelje do izgube, katero škodo bomo občutili šele kasneje. Pomembno je, da se do javnega dobra obnašamo kot do svoje lastnine, da z njim ravnamo bolj skrbno in ga previdno uporabljamo. Stari Rimljani so poznali tri vrste lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javne stavbe, ceste in podobno) in res communes (darovi narave, ki pripadajo vsem). Prvi dve lastnini poznamo še danes, medtem ko smo na tretjo že skoraj pozabili in jo vse bolj zanemarjamo, uničujemo in brezobzirno izkoriščamo. Izkoriščanju so podvrženi predvsem tisti naravni viri, ki omogočajo ustvaranje dobička. Venadar se prav zaradi dobička, veliko zasebnikov zanima za nemoten dostop uporabe teh naravnih virov in prilastitev dobička. Ker je dobiček njihov edini cilj, se ponavadi dajatve za surovino naravnega vira povečajo in s tem lahko povečujejo revščino v državi, če si lokalno prebivalstvo teh dajatev ne more privoščiti. Največji problemi so predvsem z vodo, ki predstavlja osnovi vir za preživetje in je v nekaterih državah še vedno problem njene dostopnosti. Izkoriščanje in poseganje na naravne vire mora biti čim bolj pametno in preudarno, saj poznamo tudi neobnovljive naravne vire in njihovo uničenje bi lahko povzročilo veliko škodo vsem živim bitjem (ne samo ljudem).
Keywords: Naravni viri, državni dolg, vojna za vire, okoljski kapital.
Published in DKUM: 03.11.2014; Views: 1462; Downloads: 202
Full text (815,37 KB)

Search done in 0.03 sec.