Search the digital library catalog

Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Keywords: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Published in DKUM: 07.06.2022; Views: 1628; Downloads: 725
Full text (4,89 MB)

Abstract: Diplomska naloga obravnava načelo proste presoje dokazov v civilnem pravdnem postopku, ter izvedenca kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Za umestitev samega načela se najprej seznanimo s pojmom dokazovanja. Za pravilno uporabo materialnega prava in odločitev o tožbenem zahtevku, ki je cilj pravdnega postopka, mora sodišče pravilno ugotoviti dejansko stanje. To lahko stori, ko stranke navedejo vsa dejstva in predložijo vse potrebne dokaze. Kot bomo videli, dokazovanje obsega med drugim tudi ocenjevanje dokazov, pri katerem pa velja kot temeljno načelo, načelo proste presoje dokazov. Temu nasproten sistem je sistem dokaznih pravil. V Zakonu pravdnem postopku (ZPP), je v 8. členu uveljavljeno načelo proste presoje dokazov. V sistemu proste presoje dokazov je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja dokazov sklepa o (ne)resničnosti dejstev, pri čemer ni vezan na nobena formalna dokazna pravila. Svobodna ocena dokazov pomeni tudi svobodno odločanje sodnika, katere dokaze bo izvedel za dokazovanje določenih zatrjevanih dejstev. V ZPP pa lahko v enem primeru govorimo o dokaznem pravilu. Gre za 224. člen, na podlagi katerega javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V nalogi so predstavljene tudi ostale omejitve tega načela. V ZPP so navedena naslednja dokazna sredstva: ogled, listine, priče, izvedenec in zaslišanje strank. Dokaz z izvedencem v civilnih postopkih je vse pogostejši. Zakaj je temu tako, bomo skušali ugotoviti skozi podrobno analizo tega dokaznega sredstva. Sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Dokaz z izvedencem pa je tako kot vsako dokazno sredstvo, po 8. členu ZPP podvržen prosti presoji sodišča, zato sodnik na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezan, saj je le-to predmet dokazne ocene.
Keywords: dokazovanje, načelo proste presoje dokazov, dokazna sredstva, izvedenec
Published in DKUM: 01.12.2014; Views: 2603; Downloads: 829
Full text (1,23 MB)

Abstract: V magistrski nalogi so obravnavani problemi dokazovanja in dokaznega bremena kot osrednjega dela davčnega ugotovitvenega postopka. Namen ugotovitvenega postopka je, da se ugotovijo dejstva in okoliščine konkretnega primera, ki so pomembne za sprejem zakonite odločitve v davčni zadevi, ter zavezancem za davek omogočiti zavarovanje njihovih koristi in pravic. Edina podlaga za odločanje je lahko materialna resnica, izjeme lahko določa le zakon. Dejstva in okoliščine se ugotavljajo z dokazi, ki so osrednji instrument ugotovitvenega postopka in brez njihove izvedbe ni mogoče zadostiti načelu materialne resnice v davčnih zadevah. Presojo verodostojnosti pridobljenega dokaza za ugotovitev določenega dejstva in uporabo tistih dokazov, ki jih davčni organ šteje za neizpodbojne, se izvede po postopku dokazovanja. Dokazno breme v tem postopku je na davčnem organu, ki sme uporabiti davčnopravno normo le takrat, ko so v konkretnem primeru izpolnjene vse abstraktno določene predpostavke. Tako je dolžnost davčnega organa, da dokaže dejstva, na podlagi katerih nastane, se poveča ali ne nastane oziroma se zmanjša davčna obveznost. Ta postopek oziroma proces pa je lahko uspešen le, če davčni organ materialno pravo dobro pozna že ob začetku dokazovanja v posamezni zadevi ter da izvede tudi dokaze, izvedbo katerih mu je predlagal zavezanec za davek.
Keywords: Davčni postopek, posebni upravni postopki, načelo subsidiarnosti, davčni ugotovitveni postopek, ugotavljanja dejstev, načela dokaznega postopka, dokazovanje v sodnih postopkih, materialna resnica, dokazno breme, cenitveni postopek, dolžnost izvedbe dokazov, načelo proste presoje dokazov.
Published in DKUM: 22.08.2013; Views: 3473; Downloads: 647
Full text (1005,90 KB)