Search the digital library catalog

Abstract: Kaj je pravica? Je tisto, kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o vrednotah. Razumemo jo lahko v smislu, da mora nekomu biti nekaj zagotovljeno. Najbolj pomembne so naravne pravice, ki ljudem pripadajo zato, ker so ljudje. Gre za človekove pravice, ki so neodtujljive in univerzalne in predstavljajo minimalni standard za vse ljudi. Pojem pravice je tesno povezan s pojmom pravičnosti, eden izmed vidikov iskanja pravičnosti v pravu je potreba po enakopravnosti. Načelo enakopravnosti vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in svoboščine. Ena izmed pravic, ki je po vsem svetu verjetno ena izmed najbolj pomembnih socialnih in pravnih institucij, je pravica do zakonske zveze. Na mednarodni ravni je omenjena tudi v SDČP in EKČP, ki določata, da ima do sklenitve zakonske zveze pravico vsak posameznik, le to je država dolžna spoštovati in posameznika v to ne sme siliti, prav tako ga pri tem ne sme omejevati. Ni enotno njeno globalno razumevanje, zato definicije zakonske zveze dejansko ni, razlikujejo se tudi pogoji za njeno sklenitev in razvezo med posameznimi primerjalnimi sistemi. Je osnovno vodilo v vseh pravnih redih, da je zakonsko pravo del družinskega prava. Nekateri teoretiki ga opredeljujejo kot skupek pravnih norm, namenjen urejanju nastanka zakonske zveze, ki predstavlja razmerje med moškim in žensko, razmerja v zakonski zvezi, prenehanje zakonske zveze in razmerja povezana s prenehanjem. S takšno definicijo niso zajete druge partnerske skupnosti in ne skupnosti med istospolnimi partnerji. V RS je temeljna partnerska skupnost zakonska zveza, vendar daje DZ dejansko enake pravice, kot jih imata zakonca, tudi zunajzakonskima partnerjema, kjer gre za dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. V različnih državah je ta institut različno opredeljen in urejen, razlikujejo pa se tudi poimenovanja. Velika razhajanja se pojavljajo tudi pri istospolnih partnerjih, in sicer glede pravice le teh do sklenitve zakonske zveze ali kakšne druge partnerske skupnost. RS je leta 2015 uvedel institut partnerske zveze, ki istospolnim partnerjem daje enake pravice kot raznospolnim zakonska zveza, z izjemo na področju posvojitve in OBMP. V sodobnem času se je po vsem svetu razvilo prepričanje, da istospolni pari enako kot raznospolni ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Zato so tudi ureditve v vedno več državah takšne, da so istospolna partnerska razmerja v primerljivem položaju z raznospolnimi. V okviru EU je ESČP obravnavalo že veliko število primerov na to temo in pojasnilo, da EKČP zavezuje države samo k priznavanju istospolnih partnerjev, ne tudi k dovoljevanju istospolnih zakonskih zvez- to je v diskreciji države same. V EU trenutno 23 od 28 držav priznava eno izmed oblik istospolne skupnosti, nekatere države dovoljujejo istospolne zakonske zveze, nekatere drugo obliko civilne unije, nekatere priznavajo istospolne zakonske zveze, opravljene po katerem tujem pravnem redu. Na drugi strani v ZDA možnost zakonske zveze istospolnih partnerjev velja za temeljno človekovo pravico, ki je zaščitena s strani zvezne ustave. Istospolni partnerji imajo tako enake pogoje, pravice in dolžnosti kot raznospolni pari v zakonski zvezi v vseh zveznih državah. Gre za pravico, ki je države same ne morejo omejevati.
Keywords: zakonska zveza, razveza, zunajzakonska skupnost, istospolna partnerska skupnost, prepoved diskriminacije, načelo enakosti.
Published in DKUM: 28.06.2019; Views: 2045; Downloads: 275
Full text (1,03 MB)

Abstract: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Keywords: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Published in DKUM: 29.05.2018; Views: 2693; Downloads: 471
Full text (562,00 KB)

Abstract: Ustaljena in enotna sodna praksa ni enaka pomenu pojma precedens kot ga interpretirajo v anglo-ameriškem pravnem sistemu, kjer velja za formalni pravni vir, vendar se mu zelo približuje. Le ta v zadnjem času postaja vedno pomembnejši pravni vir, nekateri teoretiki enotno in ustaljeno sodno prakso zelo približujejo pomenu kot ga imajo formalni pravni viri v slovenskem pravu. Ko primerjamo en in drug sistem med seboj, bi sicer lahko zaključili, da ima glede pojma precedens in ustaljene sodne prakse, vsak od njiju svoje prednosti in slabosti, pa vendar ni mogoče pravila enega sistema prenašati v drugega. V diplomskem delu bo predstavljen pojem precedens, ustaljena in enotna sodna praksa, vloga Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS v razmerju do sodne prakse ter institut ustavne pritožbe.
Keywords: Precedens, formalni pravni vir, ustaljena in enotna sodna praksa, načelo enakosti pred zakonom, ustavna pritožba.
Published in DKUM: 21.09.2016; Views: 3191; Downloads: 291
Full text (195,52 KB)

Abstract: V zadnjih desetletjih so hiter tehnološki razvoj, spremenjeni načini organizacije dela, globalizacija in večja konkurenčnost, bistveno vplivali tudi na razmerja v zvezi z delom. Pogosteje so se začele uporabljati prožnejše oblike delovnih razmerij – predvsem pogodba o zaposlitvi za določen čas. Nestandardne oblike zaposlitve so se zelo razmahnile tudi v javnem sektorju, zato je pregled položaja javnega uslužbenca, zaposlenega za določen čas in ugotavljanje, ali je različna obravnava upravičena, aktualna tematika. Delavcem in javnim uslužbencem v fleksibilnih oblikah zaposlitve je namreč potrebno zagotoviti enake oziroma primerljive pravice, kot delavcem in javnim uslužbencem, zaposlenim za nedoločen čas. V magistrski nalogi obravanavam položaj javnega uslužbenca, zaposlenega za določen čas ter analiziram ali je njegov položaj (zlasti njegovo plačilo za delo ter možnosti napredovanja in razvoja kariere) primerljiv s položajem javnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas ter kakšna so razlikovanja med njihovimi pravicami in obveznostmi. Glede na ugotovljena razlikovanja glede možnosti napredovanja in razvoja kariere je bila opravljena analiza, tudi s pregledom sodne prakse sodišča Evropske Unije, ali je za različno obravnavanje podan dopusten, upravičen in utemeljen razlog. Opravljena je bila ocena trenutnega sistema ocenjevanja (tudi s metodo komparacije) in napredovanja javnih uslužbencev ter predlagana ustrezna sprememba zakonodaje. V zvezi s položajem javnega uslužbenca je bilo nadalje opozorjeno, da Zakon o javnih uslužbencih trenutno ne dopušča niti začasne premestitve strokovno-tehničnega javnega uslužbenca na uradniško delovno mesto. Zakon določa, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker strokovno-tehnični javni uslužbenec ni imenovan v uradniški naziv, tako ne izpolnjuje zahtevanega pogoja – imenovanja v naziv in ga tako trenutno po obstoječi zakonski ureditvi ni moč niti začasno premestiti na uradniško delovno mesto. Naziv, ki je pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta, pa se lahko pridobi le na javnem natečaju ali z napredovanjem v višji naziv, če ima javni uslužbenec že status uradnika. Navedena določba Zakona o javnih uslužbencih je v praksi pogosto kritizirana, saj onemogoča tudi zgolj začasno premestitev uslužbenca, ki pogosto pozna delo, delovni proces ipd., na uradniško delovno mesto, ki je npr. prosto zaradi začasno odsotnega javnega uslužbenca. V okviru magistrske naloge je bila opravljena primerjava med zadostno kvalificiranostjo javnega uslužbenca, zaposlenega za določen čas za opravljanje uradniških nalog, v primerjavi z nezadostno kvalificiranostjo javnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas na strokovno-tehničnem delovnem mestu ter predlagana ustrezna sprememba zakonodaje, ki bi omogočala začasne premestitve strokovno tehničnih javnih uslužbencev na uradniška delovna mesta. Navedena možnost začasne premestitve bi namreč delodajalcem olajšala organizacijo delovnega procesa, hitro reagiranje na začasno spremenjene pogoje in racionalnejše delo ter tudi zaposlenim za nedoločen čas na strokovno tehničnih delovnih mestih predstavljala motivacijski dejavnik za njihovo nadaljnje angažirano in uspešno delo. Posebna pozornost je namenjena tudi odgovoru na vprašanje ali lahko nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za uradniško delovno mesto transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Stališči teorije, ki daje prednost postopku javnega natečaja in z njim povezane želje zakonodajalca in širše družbene skupnosti po zagotovitvi enakopravne dostopnosti delovnih mest v javnem sektorju, strokovnosti in transparentnosti zaposlovanja in sodne prakse, ki zastopa načelo zakonitosti ter načelo varstva šibkejše strani delovnega oz. uslužbeniškega razmerja, sta si namreč nasprotujoči.
Keywords: javni uslužbenec, pogodba o zaposlitvi za določen čas, napredovanje, diskriminacija, načelo enakosti, premestitev javnega uslužbenca, transformacija delovnega razmerja
Published in DKUM: 20.09.2016; Views: 2803; Downloads: 240
Full text (2,41 MB)