Search the digital library catalog

Abstract: Kapitalska družba, katere sposobnost servisiranja najetih posojil postane ogrožena, ima že v času pred nastopom insolventnosti, kot jo opredeljuje 14. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, dispozitivne možnosti reguliranja svojih dolžniško-upniških razmerij. Med slednjimi navadno prevladujejo razmerja z bankami zaradi najetih kreditov. Stranke situacijo lahko sanirajo zunajsodno s sklenitvijo pogodbe o finančnem prestrukturiranju (angl. master restructuring agreement ali »MRA«). MRA poleg refinanciranja oziroma reprograma obstoječih bančnih terjatev uredi tudi predmet prestrukturiranja, pogoje za refinanciranja (tj. cena, pogoji črpanja in pogoji vračila kreditov), druge zaveze, ki jim mora slediti dolžnik, sankcije za kršitev plačilnih obveznosti in drugih zavez ter druge zahteve banke, ki naj bi pomenile ščitenje pred kreditnim tveganjem določenega komitenta. MRA zaradi ščitenja interesa bank prinese dokaj rigorozne ukrepe nadzora nad poslovanjem dolžnika ter stroge pogodbene obveznosti in sankcije za kršitve. Banke imajo tako preko MRA lahko znaten vpliv na poslovanje svojih dolžnikov, na njihove finančne in poslovne odločitve ter na samo vodenje; predvsem tekom procesa prestrukturiranja in trajanja pogodb z dolžniki. Na ta način se banke lahko izpostavijo neveljavnosti sankcij (npr. niso v celoti izpolnjeni strogi pogoji za odpoved kreditne pogodbe po 1067. členu Zakona o obligacijskih razmerjih), v skrajnih primerih pa tudi (odškodninski) odgovornosti zaradi škodljivega vpliva na družbo dolžnika po določili o povzročanju škodljivega ravnanja poslovodstva po 264. členu Zakona o gospodarskih družbah ter kot obvladujoča družba tako v dejanskem kot v pogodbenem koncernu (predvsem 541. – 543. ter 545. in 547. člen ZGD-1), če le so izpolnjeni pogoji koncernskih pravil o prevzemanju odškodninske in reparacijske odgovornosti.
Keywords: Finančno prestrukturiranje, prostovoljno prestrukturiranje, načela prestrukturiranja, banka, upnik, insolventnost, pogodba o prestrukturiranju (master restructuring agreement), kreditna pogodba, zaveze (covenants), prenehanje pogodbe, direktor v senci, vpliv tretjih na organe vodenja in nadzora, poslovodenje, obvladovanje, dejanski koncern, pogodbeni koncern, kvalificiran koncern.
Published in DKUM: 24.10.2016; Views: 3225; Downloads: 292
Full text (1,36 MB)

Abstract: V času gospodarske oziroma finančne krize, ki je izbruhnila konec leta 2008, se je veliko podjetij znašlo v brezizhodni situaciji. Podjetja so se na eni strani soočala z nenadnim upadom prihodkov in na drugi strani s prezadolženostjo oziroma nevzdržnim dolgom. V času recesije se je drastično zmanjšala kreditna aktivnost bančnega sistema, saj banke nenadoma niso več zaupale podjetjem, da bodo vrnila sposojena denarna sredstva. Slovenskim bankam se je v letih od 2009 do vključno 2013 povečeval obseg nedonosnih kreditov, ki je znižal kapital bank na neustrezno raven. Posledično je bil konec leta 2013 ogrožen celotni slovenski bančni prostor. V ta namen je država sprejela določene ukrepe za stabilizacijo bančnega sistema, ki so omogočili prenos nedonosnih terjatev na specializirano institucijo Družbo za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju: DUTB). S tem je omogočila sistemski okvir za aktiven pristop upravljanja slabih oziroma nedonosnih terjatev. Prav tako so se banke kadrovsko okrepile in ustanovile oddelke intenzivne spremljave (v kolikor jih že niso imele formirane) ter pričele z aktivnejšim pristopom prestrukturiranja slabih terjatev do dolžnikov. Tuja literatura s področja upravljanja tveganih terjatev loči dva bazična pristopa obravnave dolžnikov, in sicer izvensodni pristop prestrukturiranja (sporazumno) in sodni pristop, ki je pod jurisdikcijo stečajnega sodišča. Tuja stečajna sodišča dajejo prednost oziroma so usmerjena v ohranjanje poslovanja podjetja. Odločitve sodišč se sprejemajo tudi na osnovi tehtanja med ohranjanjem zaposlenih in poplačilom upnikom. Slovenske banke pa so v smislu usklajenega delovanja in iskanja konstruktivnih rešitev sprejele načela prestrukturiranja, ki stremijo k ohranitvi delovanja podjetja in tudi k reševanju socialnega vidika problema. Sočasno pa je država sprejela zakonske okvirje, da bi omogočila učinkovitejše prestrukturiranje dolžnikov. Gre za novelo F Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki je stopila v veljavo z decembrom 2013. Predmetna novela omogoča bolj učinkovito prestrukturiranje ločitvenih terjatev, ki jih je možno podaljšati z moratorijem na odplačilo in znižati obrestno mero za čas odplačila. Novost te novele je preventivno prestrukturiranje, ki omogoča dolžniku predinsolventno prestrukturiranje z vnaprej določenimi pravili, ki predvidevajo, da obstaja velika možnost insolvence v roku enega leta. Novela omogoča tudi postopek ponovne prisilne poravnave za tista podjetja, ki se niso dovolj uspešno in učinkovito razdolžila po prejšnj noveli ZFPPIPP-a. V času prestrukturiranja dolžnikovega dolga so finančni kazalci, kot na primer Debt/earnings before interest, taxes, depreation, amortization (v nadaljevanju: Debt/EBITDA) ali EBITDA interest coverage, določen odsev oziroma prikaz trenutnega finančnega stanja, v katerem se podjetje nahaja. Predmetno orodje služi upnikom kot signal za prepoznavo kritičnega dogodka in hitrejšega ukrepanja v smislu aktivnejšega pristopa pri prestrukturiranju finančnega dolga. S pomočjo intervjuja sem definiral smernice za formiranje pojma aktivnega pristopa upravljanja slabih terjatev v bankah. Ugotovil sem, da aktiven pristop zajema skupek dejavnosti iz različnih področij delovanja bank, od finančne analize nabora podatkov do preučevanja poslovnega modela dolžnika. Vzporedno analiziranje podatkov z vidika banke zajema tudi aktivno spremljavo slabitev v odvisnosti od kvalitete zavarovanj in časovnega okvirja pričakovanega poplačila. Sprejete izhodne strategije vsekakor vplivajo na poslovanje banke oziroma na njen poslovni rezultat ter prilagajanje politike upravljanja tveganih terjatev glede na dane okoliščine. V empiričnem delu sem dokazal, da ne obstaja neposredna povezava med izračunanimi »trdimi« finančnimi kazalci in odločanjem banke oziroma upnika o potrditvi prisilne poravnave, ampak na sprejemanje poslovnih odločitev vplivajo drugi »mehki« dejavniki.
Keywords: gospodarska in finančna kriza, prezadolženost, kreditna aktivnost, aktivno upravljanje slabih terjatev, DUTB, prestrukturiranje, insolventni postopki, Novela F ZFPPIPP, načela prestrukturiranja, izvedljiv poslovni model, scenariji poplačil.
Published in DKUM: 01.07.2016; Views: 1668; Downloads: 209
Full text (1,89 MB)