Search the digital library catalog

Abstract: V magistrski nalogi je v ospredju predvsem zgodovinski vidik razvoja celotnega slovenskega pravnega sistema, tako sodnega, kot tudi zakonodajnega. Gre za razpon zgodovinskih obdobij od Avstrijske monarhije, Avstro-Ogrske in vseh kasnejših oblik povezovanja balkanskih narodov, torej Jugoslavije, torej predvsem druga polovica 19. stoletja in 20 stoletje. Raziskoval bom ustavne ureditve, kako so vplivale na zakonodajo in ureditev, tako civilnega, kot kazenskega, družinskega, upravnega in volilnega, tako javnega kot zasebnega prava. Prav tako se bom osredotočil na pomembnejše posameznike, ki so s svojimi revolucionarnimi idejami in modernejšimi vidiki pomembno oblikovali tok razvoja prava in demokracije. Dotaknil se bom tudi političnih smeri in kako se je glede na ta prepričanja prilagajala zakonodaja in menjavalo vodstvo države. Pomembni vidik je tudi vpliv na razvoj in uporabo slovenskega jezika, ki ga bom preko dokumentov in arhivskih besedil v magistrski nalogi izpostavil in predstavil. Gre za enega od temeljev oblikovanja narodov in narodnega zavedanja ter oblikovanja uporabe prava v slovenščini in začetka slovenskih pravnih postopkov in sodstva. Med drugim bom izpostavil tudi pomembnejša ozemlja, na katera je bilo razdeljeno slovensko ozemlje, med različnimi obdobji in vladavino, kajti razvoj velikokrat ni bil enoten na vseh ozemljih, predvsem zaradi različnih vplivov sosednjih dežel in ljudstev ter razlikah v ideologiji prava. Geografsko gledano se bom najbolj osredotočil ravno na področje današnje Slovenije in okolico, predvsem Avstrijo, nekatere dele Italije in seveda bivše države SFR Jugoslavije, ker se je v moderni dobi ravno v tem času in teh vladavinah slovensko pravo najbolj razvijalo in na koncu koncev postalo samostojen in neodvisen pravni sistem.
Keywords: Ustava, monarhija, kraljevina, republika, pravni sistem, Slovenski jezik, zakon, komunizem, socializem, kapitalizem, temeljna načela, parlament, skupščina.
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 63
Full text (1,53 MB)

Abstract: Sopomenskost je značilna tako za splošnosporazumevalni jezik kot tudi za terminologijo. Med vrstama jezikovnih znakov – leksemov splošnega jezika in terminov – je razlika v vlogi sopomenk. Termini so namenjeni le objektivnemu poimenovanju pojmov v pojmovnih sistemih. Po tradicionalnem preskriptivnem terminološkem pristopu enemu pojmu v pojmovnem sistemu z namenom izognitve dvoumnosti pripada le en termin v poimenovalnem sistemu. V preučevanih gradivnih virih je v številnih primerih drugačno stanje, saj so v terminološke slovarje uvrščeni tudi sopomenski termini. Sodobna terminološka teorija jih preučuje z več vidikov (jezikoslovnega, kognitivnega in komunikacijskega). Tipologija sopomenk, predstavljena v jezikoslovni literaturi, se razlikuje. V disertaciji je obravnavana terminološka sopomenskost v genetiki in izbranih sorodnih vedah, ki jo izpričujejo terminološki slovarji in drugi terminološki viri. Analiza je osredinjena na kompleksnost tega jezikovnega pojava, iz katere izhaja tipološka raznovrstnost sopomenk. Razvrščanje v tipe in podtipe temelji na prevzetosti besednih prvin, strukturnih, besedotvornih in pomenotvornih lastnostih ter pravopisnih posebnostih. Med interdisciplinarno zastavljeno raziskavo je bilo ugotovljeno odstopanje od po tradicionalni terminološki teoriji pričakovanega tipa sopomenskosti zgolj na ravni dvojnic ali dublet iz prevzetega in neprevzetega termina, saj sopomensko dvojico lahko tvorita tudi samo prevzeta ali samo neprevzeta termina. Pogosti so tudi sopomenski nizi, ki v celotnem preučevanem vzorcu obsegajo do enajst členov. Več terminov za isti pojem izkazuje še nezaključen proces ustaljevanja terminologije, v katerem je pomemben dogovor področnih strokovnjakov. Terminološkemu obilju kot posledici sopomenskosti nasproten pojav je poimenovalna praznina, ki je v raziskovalnem vzorcu značilna za nekatere citatne termine ali dele terminov. Zanje namreč v poimenovalnih sistemih v vseh primerih še ni podomačenih sopomenskih ustreznikov. Nastali so v tujejezičnem okolju, ker iz njega izvirajo tudi z njimi poimenovani pojmi v pojmovnih sistemih strokovnih področij. V disertaciji predstavljena spoznanja tako o tipološki raznovrstnosti sopomenskih dvojic in nizov kot tudi o poimenovalni praznini so pomembna za uslovarjanje terminov v morebitnem prihodnjem terminološkem slovarju genetike in njej sorodnih ved.
Keywords: terminologija, genetika, sopomenskost, sopomenska dvojica, sopomenski niz, ustaljevanje terminologije, terminološka načela, terminološki slovar
Published in DKUM: 21.03.2024; Views: 340; Downloads: 82
Full text (2,94 MB)

Abstract: Pravna načela predstavljajo temelje EU, saj zagotavljajo trden okvir, ki ureja njene institucije, države članice in državljane ter so njen najpomembnejši pravni vir. Njihova vloga se odraža skozi poenotenje zakonodaje, zapolnjevanje vrzeli ter dajanje teži in legitimnosti pravnemu redu EU kot celoti ter so ključnega pomena za delovanje EU. Njihov pomen je v pravnem redu EU že dolgo časa nedvomen, pri usmerjanju uporabe ter razlage pravil evropskega prava pa neizogiben. Uresničevanje pravnih načel poteka z uporabo prava, predvsem s sodno prakso Sodišča EU. EU se opira na sklop pravnih načel, da bi zagotovila doslednost, pravičnost in varstvo temeljnih pravic v državah članicah. Ko postanejo regulirani pojavi kompleksnejši, načela pogosto zagotavljajo večjo doslednost kot pravila, saj lahko ponavljajoče prizadevanje za natančnost v posameznih pravilih povečuje nenatančnost kompleksnega sistema pravil. Doslednost na kompleksnih področjih je tako možno bolje uresničiti z ustrezno kombinacijo pravil in načel kot pa samo z uporabo načel. Eden od razlogov za to, da ima pravo EU toliko splošnih načel in da imajo ta načela tako pomembno vlogo, je, da Pogodbe v številnih točkah določajo le zelo omejen in odprt okvir. Kot bomo videli, je bil ta omejen okvir osredotočen predvsem na gospodarsko povezovanje, manj pa na druga pravna vprašanja, kot so temeljne pravice. Zato je bila pogosto naloga Sodišča EU, da dopolni splošni okvir, po potrebi zagotovi varstvo in na splošno vdihne življenje samim temeljem Pogodb. Načela so temeljni gradniki, ki zagotavljajo usklajenost ter integriteto pravnega reda EU ter prispevajo k celovitosti in funkcionalnosti pravnega sistema EU. Pravna načela prispevajo k postopkovni pravičnosti pri odločanju v EU. Prispevek te magistrske naloge se kaže v tem, da temeljito in podrobno predstavi pravna načela ter njihov pomen najprej skozi zgodovinski razvoj načel ter nato v luči njihove vloge in funkcije v pravnem redu EU in v njihovem odnosu do načel mednarodnega prava. Pravna načela so predstavljena sistematično ter celovito.
Keywords: Načela, splošna načela, temeljna načela, vrednote Unije, temeljne pravice, demokratičnost in legitimnost, ustavne tradicije držav članic.
Published in DKUM: 22.01.2024; Views: 1767; Downloads: 173
Full text (834,27 KB)

Abstract: Objektivni pogoj kaznivosti je v sodobni kazenskopravni teoriji opredeljen kot posebna predpostavka kaznivosti dejanja, ki je zunaj dometa elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Je okoliščina, ki je v neposredni zvezi z dejanjem, vendar ni del neprava, ki ga zajema bit kaznivega dejanja. Objektivni pogoj kaznivosti torej ni del biti kaznivega dejanja v okviru elementov večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja, pomeni pa materialno predpostavko kaznivosti, saj kaznivo dejanje nastane šele z njegovo izpolnitvijo. Za objektivni pogoj učbeniki kazenskega prava radi poudarjajo, da je še posebej zunaj koncepta krivde ter ne zahteva in ne prenese krivdnega odnosa storilca. Obstajajo pa nekateri kazenskopravni teoretiki, ki se s svojimi stališči skušajo izogniti očitkom nasprotovanja objektivnega pogoja kaznivosti načelu krivdne odgovornosti, pri čemer pa se zgodi, da zapadejo v notranja protislovja. Kazenskopravna teorija razlikuje med dvema temeljnima kategorijama objektivnega pogoja kaznivosti, pravim in nepravim (navideznim). Objektivni pogoji kaznivosti zapletajo razumevanje in še posebej pravosodno rabo inkriminacij, v katerih se zaradi takih ali drugačnih zakonodajalčevih kriminalitetnopolitičnih ciljev pojavijo. Objektivni pogoj kaznivosti je zagotovo ena bolj spornih akademsko obravnavanih tem v kazenskem pravu ravno zaradi nasprotovanja načelu subjektivne ali krivdne odgovornosti. Posebne probleme pa povzroča tudi vprašanje glede možnosti in kaznivosti poskusa kaznivega dejanja, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti, ter vprašanje glede možnosti udeležbe pri kaznivem dejanju, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti. Prav tako se lahko pojavi problem glede časa storitve kaznivega dejanja, ki vsebuje objektivni pogoj kaznivosti, zlasti dogmatično zapleteno postane, kadar je objektivni pogoj kaznivosti vsebovan v trajajočem kaznivem dejanju. Objektivni pogoj kaznivosti v splošnem delu slovenskega Kazenskega zakonika sploh ni definiran, pojavlja se le pri inkriminaciji posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu, zato je potrebna analiza vsakega konkretnega člena posebej, da bomo lahko ugotovili, ali neko kaznivo dejanje vsebuje institut objektivnega pogoja kaznivosti ali ne.
Keywords: objektivni pogoj kaznivosti, pravi, nepravi, odnos načela krivdne odgovornosti in objektivnega pogoja kaznivosti, elementi splošnega pojma kaznivega dejanja, načelo zakonitosti, kompleksna analiza norme, poskus, udeležba, zastaranje, sodna praksa
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 414; Downloads: 190
Full text (765,00 KB)

Abstract: Sporazumevanje je ena temeljnih ovir, s katero se srečujejo gluhe in naglušne osebe. Pravica do dostopnosti je nujna; zato je podnaslavljanje eden od virov dostopa za gluhe in naglušne ter najpogostejša tehnika prevajanja avdiovizualnih vsebin. Podnapisi so pogosto že prilagojeno besedilo s prostorskimi in časovnimi omejitvami, ki že samo po sebi zahteva določene izpuste ali prilagoditve. Prevajalec mora paziti, da je sporočilna vrednost izvirnika ohranjena; to pa je pogosto težje upoštevati pri podnapisih, ki so namenjeni gluhim in naglušnim. Dostopnost teh podnapisov je zelo pomembna, saj v to skupino ne spadajo le starejši, temveč tudi otroci in učenci tujih jezikov, ki bi s pomočjo podnapisov lažje razumeli vsebino. Magistrsko delo se osredotoča na izzive v procesu nastanka podnapisov za gluhe in naglušne ter na vprašanje, ali so takšni podnapisi sploh kakovostni. Na primeru petih epizod prve sezone serije Star Trek: The New Generation (1987–1995) bomo analizirali angleške podnapise za gluhe in naglušne ter s pomočjo raziskave narave in posebnosti podnapisov ponudili vpogled v način podnaslavljanja vsebin za gluhe in naglušne. Teoretični del se bo osredotočil na avdiovizualno prevajanje, splošno podnaslavljanje ter podnaslavljanje za gluhe in naglušne. Opisali bomo načela, smernice in pravila podnaslavljanja. Pozornost bomo namenili tudi problematiki zvočnih učinkov in koncepta teh, saj so edina oblika prevoda, ki mora upoštevati neverbalne akustične elemente v vizualni besedni obliki. V empiričnem delu bomo na primeru analize podnapisov poskušali ugotoviti, ali je podnaslavljalec upošteval načela podnaslavljanja za gluhe in naglušne, ki jih predpisuje Netflix; ali je vključil zvočne učinke ter na kakšen način. S pomočjo analize bomo ugotovili, ali so podnapisi za gluhe in naglušne dovolj učinkoviti pri ohranjanju pomena ali pa so pomanjkljivi ter nezanesljivi.
Keywords: avdiovizualno prevajanje, načela podnaslavljanja, dostopnost, podnaslovljanje za gluhe in naglušne, zvočni učinki, Star Trek: The Next Generation.
Published in DKUM: 05.06.2023; Views: 485; Downloads: 78
Full text (1,34 MB)