1. Genetska variabilnost populacije navadne lisice (Vulpes vulpes) v Bosni in Hercegovini : master thesisAnida Devedžić, 2023, master's thesis Abstract: Navadna lisica, Vulpes vulpes (red Carnivora, družina Canidae), je globalno razširjena, nenomadska vrsta, ki kaže izjemno prilagodljivost različnim habitatom in virom hrane. Domorodna je v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. V magistrskem delu smo preučili genetsko sestavo rdečih lisic v topografsko raznolikem okolju Bosne in Hercegovine (BiH), pri čemer smo uporabili 7 mikrosatelitskih markerjev. V primerjalne namene smo prav tako vključili vzorce iz Slovenije. Uspešno smo izolirali DNA in genotipirali 59 vzorcev navadnih lisic z znano lokacijo vzorčenja. Genetska struktura preučevanih populacij je povezana s topografijo, povezanostjo habitata in gostoto navadnih lisic. Slovenske populacije navadnih lisic kažejo večjo alelično raznolikost in opaženo heterozigotnost v primerjavi s populacijami v BiH ter drugimi evropskimi populacijami, kot so avstrijske, hrvaške in italijanske. Prostorska združevanja kažejo na diferenciacijo v štiri geografsko sosednje skupine, dve v BiH in dve v Sloveniji.
Z analizo povezav genetskih faktorjev smo pridobili bolj podrobno genetsko strukturo populacije navadnih lisic v BiH in s tem tudi stanje populacije, kar je pomembno za načrtovanje upravljanja s to vrsto.
Keywords: navadna lisica (Vulpes vulpes), mikrosateliti, genetska variabilnost, Bosna in Hercegovina
Published in DKUM: 23.11.2023; Views: 380; Downloads: 32
 Full text (1,87 MB) |
2. Uporaba mikrosatelitskih molekulskih markerjev za analizo genetske sorodnosti pomembnejših medvrstnih križancev črnega bezga (sambucus nigra l.) z javanskim (sambucus javanica blume) in modrim bezgom (sambucus cerulea raf.)Urša Deban, 2020, master's thesis Abstract: Bezeg je rod, v katerega spada nekaj zelo uporabnih vrst za živilske in zdravilske namene. Razširjen je skoraj po celem svetu. Razlikovanje med vrstami je oteženo zaradi velike morfološke raznolikosti ter prilagojenosti na različne okoljske dejavnike. Na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede UM se že več kot 20 let ukvarjajo z medvrstno hibridizacijo bezgov. Pri tem sta ključni vrsti javanski in črni bezeg. Namen magistrskega dela je določiti genetsko sorodnost črnega bezga z njegovimi medvrstnimi križanci s pomočjo uporabe SSR markerjev. Analizirali smo 6 genotipov črnega bezga in 14 njegovih križancev. Križanci so vključevali enega od dveh genotipov javanskega bezga. Prvi izvira z otoka Espiritu Santo (Vanuatu), drugi pa iz Addis Abebe (Etiopija). Analiza genetske sorodnosti na podlagi SSR markerjev je bila uspešna in identificirali smo skupno 59 polimorfnih alelov na 6 genskih lokusih. Na podlagi dendrograma smo ugotovili 3 osnovne skupine genotipov. Prva se je oblikovala glede na materno komponento javanskega bezga z otoka Espiritu Santo, druga glede na očetovsko komponento okrasnega črnega bezga 'Black Beauty' in materno komponento javanskega bezga. V tretji skupin pa sta bila ključna S. nigra ter S. nigra 'Black Beauty'. Ugotovljenih je bilo tudi nekaj izjem, ki bile verjetno posledica napak pri križanju ali vzorčenju in molekulskih analizah.
Keywords: Sambucus sp., medvrstni križanci, genetska sorodnost, mikrosateliti, SSR
Published in DKUM: 18.06.2020; Views: 1097; Downloads: 182
Full text (1,34 MB) |
3. Ampelografska in molekulska karakterizacija sejancev vinske trte (vitis vinifera l.) iz spontanih križanjAndrej Perko, 2019, master's thesis Abstract: V letih od 2015 do 2019 smo na UC za vinogradništvo in vinarstvo Meranovo, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerze v Mariboru, proučevali uspešnost naravnega križanja vinske trte. Leta 2015 so bila socvetja maternih sort oprašena s socvetji potencialnih očetnih sort iz obstoječega sortnega materiala v genski banki na ta način, da so mladike s socvetji moške in ženske komponente rasle ena ob drugi. Kalitev pečk in vzgoja sejancev je bila opravljena v rastlinjaku v letu 2016. 92 sejancev desetih maternih sort je bilo analiziranih z 20 izbranimi ampelografskimi OIV deskriptorji in 21 molekulskimi SSR markerji. Večina sejancev je bila morfološko zelo podobna maternim sortam (opisani trije odrasli listi med 8. in 12. nodijem). Ampelografske značilnosti so bile preveč variabilne in premalo informativne v primerjavi z SSR markerji. Vsi sejanci so imeli dolžino vsaj enega alela na vsakem opazovanem lokusu enako dolžini enega alela materne sorte. Večina sejancev (79,3 %) je bila posledica samooplodnje. Samo 2,2 % proučevane populacije je nastala z naravnim križanjem med materno sorto in potencialno očetno sorto. Ostali sejanci (18,5 %) pa so nastali z naravnim križanjem materne sorte z neznanim virom peloda. Največji delež sejancev iz naravnega križanja je bil pri starševskem paru sort ˈMuškat Ottonelˈ in ˈŠentlovrenka'.
Keywords: vinska trte, Vitis vinifera, sejanec, ampelografija, mikrosateliti, spontano križanje
Published in DKUM: 04.09.2019; Views: 1995; Downloads: 159
Full text (1,54 MB) |
4. Vpliv genetske osiromašenosti na sposobnost preživetja majhnih populacij redkih rastlin: primer severne linejevke ( linnaea borealis )Tea Kelc, 2018, master's thesis Abstract: Rastline, ki so omejene na majhne in izolirane populacije, so bolj občutljive na podnebne, življenjske in biogenetske dejavnike. V raziskavo smo vključili dve majhni izolirani populaciji severne linejevke (Linnaea borealis L.) iz vzhodnih Alp in eno populacijo iz osrednjega borealnega območja na Švedskem. Namen magistrskega dela je bil z uporabo mikrosatelitskih markerjev dokazati, da je rastlinska vrsta (L. borealis) na omenjenih območjih prisotna v več klonih. Ugotavljali smo tudi, ali je genetska variabilnost obeh alpskih izoliranih populacij iz Slovenije in Avstrije zmanjšana glede na borealno populacijo iz Skandinavije. Na devetih mikrosatelitnih lokusih A5, A102, D100a, D7, D110, D118, A112, B119 in C105 smo pri 45 vzorcih (15 iz vsakega območja) skupaj namnožili 70 alelov, v povprečju 7,78 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih genotipov smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram ter multivariatno analizo. Ugotovili smo zelo nizke genetske razlike v obeh izoliranih populacijah in zelo visoke genetske razlike med obema populacijama, čeprav je med njima le 73 km zračne razdalje. Sklepamo, da sta zaradi visoke genetske variabilnosti med njima obe izolirani alpski populaciji glacialna relikta, najverjetneje zaradi zaporednih ozkih grl in dolgoročne izolacije v posebnih okoljskih pogojih. Izolirani populaciji L. borealis nista popolnoma izgubili svoje sposobnosti spolnega razmnoževanja, zato je »in-situ« preživetje še zmeraj mogoče. Vendar pa so glacialni relikti običajno povezani z ranljivimi habitati, ki si zaslužijo nujno pozornost zaradi preživetja z ohranjanjem in s posebnimi protiukrepi, zlasti z vidika globalnega segrevanja.
Keywords: glacialni relikt, mikrosateliti, molekulski markerji, razpršena porazdelitev območja, vzhodne Alpe
Published in DKUM: 23.04.2018; Views: 1524; Downloads: 129
Full text (880,09 KB) |
5. |
6. MOLEKULSKA ANALIZA AKCESIJ SLIV (Prunus domestica L.) Z UPORABO MIKROSATELITSKIH MARKERJEVJanja Kotnik, 2015, bachelor thesis/paper Abstract: Ohranjanje in varovanje starih tradicionalnih sort in genotipov sliv (Prunus domestica L.) je bistvenega pomena za ohranjanje biodiverzitete ter vzdrževanje rastlinskih genetskih virov. Genetske materiale hranijo genske banke, ki so namenjene za učinkovito in kakovostno ohranjanje akcesij za daljše časovno obdobje. V raziskavo smo vključili 15 akcesij sliv, ki so locirane v genski banki Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Namen diplomskega dela je bil ovrednotiti sorodnost med starimi genotipi sliv z uporabo molekulskih markerjev in morebitne duplikate izločiti iz uradne evidence genske banke FKBV. Ugotavljali smo tudi, ali lahko mikrosatelitske lokuse, ki so bili najdeni pri češnjah (Prunus avium L.), zaradi istega botaničnega rodu uporabimo tudi pri slivah. Na šestih mikrosatelitskih lokusih EMPA001, EMPA002, EMPA003, EMPA004, EMPA011 in EMPA029 smo pri 15 preučevanih genotipih sliv skupaj namnožili 46 polimorfnih alelov, v povprečju 7,666 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih akcesij smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram. Mikrosatelitske lokuse, najdene pri češnjah, smo uspešno uporabili za analize pri slivah. Med 15 analiziranimi akcesijami nismo našli duplikatov.
Keywords: akcesija slive, Prunus domestica L., molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Published in DKUM: 03.03.2015; Views: 2630; Downloads: 220
Full text (1,29 MB) |
7. Uporaba molekulskih markerjev pri določevanju kultivarjev in sledenju hipotetičnih starodavnih genotipov malinVesna Novak, 2015, doctoral dissertation Abstract: Naša raziskava je imela dva dela. V 1. delu smo proučevali genetske odnose med malinjaki (Rubus idaeus L.), zbranimi okoli nekaterih karakterističnih srednjeveških gradov, kartuzijanskih samostanov in v bližnjih vaseh. V 2.delu smo enako raziskavo opravili s sedmimi novejšimi kultiviranimi sortami, ki izvirajo iz Bolgarije, Francije, Slovenije in Švice, in z metodo s prstnimi odtisi s pomočjo mikrosatelitskih markerjev identificirali sorte. Predvidevali smo, da bi genotipe hipotetičnih srednjeveških malinjakov lahko zasledili ob ostankih srednjeveških naselij. Ti genotipi so preživeli v naravnih razmerah brez generativnega razmnoževanja vsaj 3 stoletja. Analiza je temeljila na mikrosatelitskih markerjih. Identificirali smo 155 alelov, povezanih z 18 mikrosatelitskimi lokusi. Dendrogram je razvrstil analizirane genotipe iz 1. dela raziskave v 7 glavnih skupin. Analize so pokazale, da sta bila najverjetnejša srednjeveška genotipa zbrana blizu 2 kartuzijanskih samostanov: Žiče in Jurklošter. Morfološko sta si bila podobna, primitivne in bujne rasti, vendar ne povsem divja genotipa. Iz podatkov, ki bazirajo na velikosti alelov, smo izbrali specifične mikrosatelitske lokuse (6 ali 7 izbranih lokusov), za vsako od 7-ih proučevanih sort. S kombinacijo uporabljenih mikrosatelitskih lokusov, smo dobili sortno specifičen »prstni odtis« za posamezne sorte, ki je omogočil njihovo identifikacijo.
Keywords: identifikacija sort, molekulski markerji, mikrosateliti, rdeči malinjak, Rubus idaeus, hipotetski srednjeveški genotipi
Published in DKUM: 28.01.2015; Views: 1972; Downloads: 298
Full text (4,46 MB) |
8. Določanje genetske sorodnosti med divjimi malinami (Rubus idaeus L.) in nekaterimi znanimi sortami malin z uporabo mikrosatelitskih markerjevNika Weber, 2011, master's thesis Abstract: Divje maline so zelo pogosto prisotne trajnice slovenske pokrajine, ki tvorijo naravno populacijo. Zmožnost razlikovanja med posameznimi kultivarji malin, tako gojenimi kot divjimi, je pomembna tako iz znanstvenih kot ekonomskih razlogov. V genetsko analizo smo vključili 6 znanih sort in 19 divjih, ki smo jih nabrali v genski banki, na več območjih Pohorja in v Zasavju. Namen naloge je bil ugotoviti, kakšna je genetska sorodnost znotraj populacij malin, genetska čistost populacije in število močno odstopajočih genotipov znotraj populacije, ki so bili prenešeni iz neke druge populacije. Na dvanajstih mikrosatelitskih lokusih RhM001, RhM003, Rhm011, Rim015, RiM017, RiM019, RhM021, RhM023, RhM043, Rub228, Rub262 in Rub277 smo pri 25-ih preučevanih genotipih divjih in znanih sort malin skupaj namnožili 103 polimorfne alele, v povprečju 8,583 na lokus. Genetske razdalje med proučevanimi genotipi smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram.
Keywords: Ključne besede: divje maline, Rubus idaeus L., populacija, molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Published in DKUM: 19.09.2011; Views: 3553; Downloads: 349
Full text (20,12 MB) |
