1. Vertikalno nasilje nad študenti zdravstvene nege v kliničnem okoljuUrška Lah, 2020, undergraduate thesis Abstract: Izhodišča in namen: Vertikalno nasilje je nasilje, ki se pojavlja med osebami, ki so si, glede na položaj in moč, neenakovredne. Študenti so med opravljanjem klinične prakse v kliničnem okolju pogosto izpostavljeni neprimernim oblikam vedenja s strani nadrejenih. Namen zaključnega dela je bil raziskati incidenco in naravo pojavljanja vertikalnega nasilja nad študenti zdravstvene nege v kliničnem okolju.
Raziskovalna metodologija in metode: V zaključnem delu je bila uporabljena kvantitativna metodologija. V empiričnem delu je bila za pridobivanje podatkov uporabljena metoda anketiranja. Za analizo podatkov smo uporabili opisne statistične metode. V anketi je sodelovalo 146 študentov dodiplomskega študijskega programa zdravstvene nege.
Rezultati: Ugotovili smo, da so bili študenti najpogosteje izpostavljeni doživljanju vertikalnega psihičnega nasilja, v sklopu katerega prevladuje neverbalno nasilje. Študenti so se na klinični praksi pogosto počutili, kot da niso del tima, saj so jih nadrejeni ignorirali ter so bili deležni neupravičene delitve dela. Občasno se je pojavilo tudi spolno nasilje, v obliki seksističnih pripomb. Študenti so se zaradi doživljanja vertikalnega nasilja počutili manjvredno in jezno.
Diskusija in zaključek: Vertikalno nasilje ima številne negativne vplive na študente zdravstvene nege. Študenti med opravljanjem klinične prakse doživijo različna negativna čustva. Zaradi neprimernega odnosa manj uspešno sodelujejo z ostalimi, razmišljajo o tem, da bi zapustili profesijo zdravstvene nege ter nudijo manj kakovostno zdravstveno nego pacientom.
Keywords: trpinčenje, agresivnost, sovražno vedenje, klinično usposabljanje, mentorstvo, odnos do študentov, medosebni odnos.
Published in DKUM: 03.03.2020; Views: 1548; Downloads: 281
 Full text (1,39 MB) |
2. Vidiki odgovornosti medicinske sestre z upoštevanjem pravic in dolžnosti pacientaMarta Firer, 2018, master's thesis Abstract: Izhodišča in namen: V magistrskem delu smo preučevali različne vrste odgovornosti medicinske sestre na delovnem mestu in pravne podlage za varstvo pacientovih pravic. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako dobro medicinske sestre poznajo vrste odgovornosti pri svojem delu, v kolikšni meri to upoštevajo in kako svoje znanje uporabljajo za izpolnjevanje pravic in dolžnosti pacientov ter ali se pri tem zavedajo svoje odgovornosti.
Raziskovalna metodologija in metode: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija raziskovanja. Podatke smo zbirali s tehniko anketiranja medicinskih sester v kliničnem okolju. Za obdelavo podatkov smo uporabili računalniške programe Microsoft Word, Microsoft Excel in SPSS.
Rezultati: Ugotovili smo, da večina anketiranih medicinskih sester pozna vrste odgovornosti pri svojem delu. Anketirani najbolje poznajo osebno-moralno odgovornost, najmanj pa kazensko odgovornost. Prav tako rezultati kažejo, da večina medicinskih sester pozna vrste odgovornosti pri svojem delu. Glede profesionalne usposobljenosti smo potrdili, da imajo anketirane medicinske sestre z več leti delovnih izkušenj tudi več znanja iz področja odgovornosti. Z raziskavo smo potrdili, da medicinske sestre z višjo izobrazbo bolje poznajo vse vrste odgovornosti. Ugotovili smo, da si anketirane medicinske sestre le v manjšem odstotku želijo več izobraževanj na tem področju.
Diskusija in zaključek: Poznavanje odgovornosti je zelo pomemben vidik pri delu medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Zaradi poznavanja različnih vrst odgovornosti pri delu medicinske sestre zagotavljajo pravice pacientom do kakovostne zdravstvene nege in oskrbe. Ob morebitnih kršitvah pravic pacientov pa je vzpostavljena pot, ki vodi k reševanju le-teh.
Keywords: Zakon o pacientovih pravicah, pravice, medosebni odnos, odnos med medicinsko sestro in pacientom, medicinska sestra, raziskava.
Published in DKUM: 21.12.2018; Views: 1973; Downloads: 380
Full text (642,61 KB) |
3. Težave in potrebe oseb z duševno manjrazvitostjo pri osnovnih življenjskih aktivnostihPetra Lazarevski, 2018, undergraduate thesis Abstract: Izhodišča, namen: Osebe z duševno manjrazvitostjo predstavljajo samo 1 % populacije. Posledično se jim posveča manj pozornosti kot ostalim osebam z duševnimi motnjami oziroma motnjami duševnega razvoja. Osebe z duševno manjrazvitostjo se, glede na stopnjo prizadetosti, soočajo s številnimi težavami v vsakdanjem življenju. Te obsegajo vse osnovne življenjske aktivnosti. Prav tako so bolj dovzetne za nastanek številnih telesnih in duševnih motenj. Namen diplomskega dela je bil predstaviti problem duševne manjrazvitosti in težave, s katerimi se soočajo osebe z duševno manjrazvitostjo pri osnovnih življenjskih aktivnostih, opisati vlogo zdravstvene nege in medicinske sestre ter opozoriti na preprečevanje nastanka duševne manjrazvitosti.
Raziskovalne metode: V diplomskem delu smo uporabili opisno metodo v namen preučitve duševne manjrazvitosti, stališč in izvedenih raziskav. Iskali smo tujo in domačo literaturo v mednarodnih podatkovnih bazah s pomočjo vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Uporabili smo model PRISMA.
Rezultati: Po pregledu in analizi literature ugotavljamo, da se pojavlja duševna manjrazvitost pri 1 % celotne populacije v Sloveniji. Preventivne in promocijske aktivnosti za osebe z duševno manjrazvitostjo predvsem izvajajo medicinske sestre. Osebe z duševno manjrazvitostjo se soočajo z vsakdanjimi težavami. Predvsem velik problem predstavljajo duševne motnje.
Diskusija in zaključek: Pomembno je spregovoriti o duševni manjrazvitosti. Osebe z duševno manjrazvitostjo imajo različne potrebe in težave, ki jih pogosto ovirajo pri opravljanju vsakdanjih aktivnosti. V veliko pomoč je lahko medicinska sestra, ki s svojim znanjem in izkušnjami pomaga osebi z duševno manjrazvitostjo ter tako prispeva h kakovostnejšemu življenju. Pomembna je tudi vloga preventive in promocije zdravja med osebami z duševno manjrazvitostjo.
Keywords: Osebnost, duševna manjrazvitost, medosebni odnos, odnos do pacienta, psihiatrična zdravstvena nega.
Published in DKUM: 14.12.2018; Views: 1477; Downloads: 247
Full text (604,98 KB) |
4. Uporaba asertivne komunikacije za reševanje konfliktov v zdravstveni negiJasmina Pišotek, 2018, undergraduate thesis Abstract: Izhodišča, namen: Asertivna komunikacija oz. asertivnost je ena najpomembnejših veščin medicinskih sester na delovnem mestu, še posebej za zmanjševanje vsakodnevnih napetosti, reševanje konfliktov, gradnjo učinkovitih odnosov med timi zdravstvene nege in zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. Namen diplomskega dela je bil predstaviti asertivno komunikacijo, opisati njen pomen v zdravstveni negi in ugotoviti uporabo le te za reševanje konfliktov v zdravstveni negi.
Raziskovalne metode: Uporabili smo deskriptivno in kvantitativno metodo raziskovanja. Rezultate smo pridobili s pomočjo ankete oz. strukturiranega vprašalnika. Vključili smo 50 naključno izbranih diplomiranih medicinskih sester/zdravstvenikov ali tehnikov zdravstvene nege, zaposlenih na kirurškem področju ter v domu za ostarele. Rezultate smo računalniško obdelali in jih grafično prikazali s pomočjo programov Excel 2013, Microsoft office word 2013 ter IBM SPSS Statistics 22.
Rezultati: Vrnjenih smo dobili vseh 50 anketnih vprašalnikov, od tega je bilo 46 (92%) anketirancev ženskega spola in 4 (8%) moškega. Ugotovili smo, da je večina, 31 (62%), anketirancev preobremenjenih, vendar se jih kljub temu kar 41 (82%) vede asertivno. Ugotovili smo tudi, da se asertivnost glede na področje dela ne razlikuje.
Diskusija in zaključek: Ugotovili smo, da zdravstveni delavci asertivnost relativno dobro poznajo in jo v veliki meri tudi uporabljajo. Menimo, da bi z rednim izvajanjem treningov asertivnosti v kliničnem okolju lahko dosegali še višjo kakovost zdravstvene nege, manj konfliktov, posledično tudi boljše medosebne odnose ter višjo stopnjo zadovoljstva pri delu zaposlenih v zdravstveni negi. To bi prav tako občutili tudi pacienti.
Keywords: asertivnost, komunikacija, komunikacijske tehnike, nesporazumi v zdravstvu, medicinske sestre, zmanjšanje stresa na delovnem mestu, medosebni odnos.
Published in DKUM: 05.10.2018; Views: 2427; Downloads: 688
Full text (1,24 MB) |
5. Prednosti in slabosti kongruentnega negovalnega modelaDarja Ramšak Tešić, 2018, master's thesis Abstract: Izhodišča: V socialnovarstvenih ustanovah se v večini primerov poslužujemo konvencionalnih metod dela. V Sloveniji smo leta 2014 pričeli z izobraževanjem o kongruentnem negovalnem modelu (KNM). Osnovna ideja modela je nega, ki namesto »obravnave« simptomov in naravnanosti na diagnozo temelji na skladnem odnosu.
Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno je poznavanje modela med zaposlenimi v institucijah socialnega varstva, njihov odnos do uvajanja KNM v delovni proces in kakšni so po mnenju zaposlenih učinki uvajanja modela v omenjene institucije ter ali se ugotovljene spremembe ujemajo z ugotovitvami v raziskavah.
Raziskovalna metodologija in metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni in kavzalni neeksperimentalni metodi raziskovanja. Podatki so bili zbrani z anketiranjem dveh institucij, ki izvajata storitve socialnega varstva. V raziskavo je bilo vključenih 114 oseb. Zbrane podatke smo statistično obdelali z Mann-Whitneyjevim in Wilcoxonovim preizkusom in hipoteze interpretirali z deskriptivno statistiko spremenljivk.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da se je v ustanovi, ki ima uveden model, izboljšalo sodelovanje med zaposlenimi in stanovalci (63,6 %). Kot prednosti so izpostavljeni stalnost kadra, boljše medsebojno zaupanje in organizacija dela, kot pomanjkljivosti pa pomanjkanje kadra, slabše poznavanje ostalih stanovalcev v primeru nočnega dela in neustrezne arhitekture domov. Prav tako so rezultati pokazali, da je kakovost delovnega okolja nekoliko boljša v ustanovi, kjer ne izvajajo KNM, vendar razlike med skupinama niso statistično značilne (p > 0,05).
Diskusija in zaključek: zaposleni opisujejo KNM kot dober, saj omogoča več individualnega pristopa stanovalcu, stalnost kadra in pozitivno vpliva na organizacijo dela. Ob tem prihaja do nesoglasij zaradi velikih pričakovanj vodij, neustrezne arhitekture domov in pomanjkanja kadra.
Keywords: osebnost, osebnostne motnje, medosebni odnos, motivacija, empatija, psihiatrična zdravstvena nega.
Published in DKUM: 27.09.2018; Views: 2006; Downloads: 227
Full text (864,39 KB) |
6. Pomen vključevanja staršev v vzgojno-izobraževalni proces šoleJernej Kovač, 2009, professional article Abstract: Odnos med šolo in starši predstavlja enega ključnih dejavnikov, od katerega je odvisen otrokov vzgojno-izobraževalni uspeh. Zato so v prispevku prikazana nekatera znanstvena spoznanja, ki obravnavajo problematiko odnosa med šolo (učitelji) in starši. Predvsem smo želeli prikazati, da je za učenčev optimalni vzgojno-izobraževalni uspeh potrebno partnersko sodelovanje šole in staršev, ki temelji na zaupanju, medsebojnem spoštovanju, upoštevanju drug drugega, upoštevanju individualnosti in oblik sodelovanja, v katerih lahko starši aktivno sodelujejo s šolo. V nadaljevanju predstavljamo dejavnike, ki negativno in pozitivno vplivajo na odnose med šolo in starši, na koncu prispevka pa še načrte za izboljšanje odnosa med starši in šolo, ki temeljijo predvsem na stalni podpori učiteljem s strokovnimi izpopolnjevanji in drugimi oblikami izobraževanja.
Keywords: vzgoja in izobraževanje, učitelji, učenci, starši, sodelovanje, medosebni odnosi, partnersko sodelovanje, vključevanje staršev, vzgojno-izobraževalni uspeh, vzajemni odnos, vloge, izobraževanje učiteljev
Published in DKUM: 22.09.2017; Views: 2727; Downloads: 589
Full text (909,32 KB)
This document has many files! More... |
7. Povezanost mladostnikovega vedenjskega odnosa s starši in do šole z vedenjskim odstopanjem v zgodnji adolescenciAntonija Milivojević Krajnčič, Majda Pšunder, 2008, review article Abstract: Raziskava se ukvarja z mladostnikovim vedenjskim odstopanjem in z njegovo percepcijo odnosov s starši in do šole v obdobju zgodnje adolescence. Temelji na prepričanju, da odnosi z mamo in očetom pomembno vplivajo na socialno vedenje mladostnika, še posebej na konflikte z okoljem. Opačić (1995) ugotavlja, da ni pomembno, kako se starši in okolje vedejo v odnosu do njih, temveč to, kako mladostniki vidijo (percepirajo) te odnose. Zato nas je zanimalo predvsem, kako mladostniki vidijo odnose s starši, pri čemer je bil poudarek na naslednjih dimenzijah odnosov: kontrola, kaznovanje in zanemarjanje staršev ter intimnost (bližina) s starši. S pomočjo teh dimenzij smo želeli osvetliti mladostnikovo doživljanje oziroma videnje odnosov z mamo in očetom v obdobju zgodnje adolescence. V raziskavi so uporabljeni kvantitativni raziskovalni postopki, uporabljen merski instrumentarij pa zajema štiri nestandardizirane anketne vprašalnike: Pogostost vedenjskega odstopanja, Odnos z mamo/očetom, Konflikt s starši v zvezi z različnimi temami pogovora, Odnos do šole. Uporabili smo deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Raziskava vključuje slučajnostni vzorec učencev, ki so v šolskem letu 2007 obiskovali 7. in 9. razred osnovne šole v občini Maribor (n = 300)
Keywords: adolescenca, zgodnja adolescenca, vedenjska odstopanja, odnos do šole, starši, medosebni odnosi, konflikti
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 1554; Downloads: 207
Full text (103,22 KB)
This document has many files! More... |
