Search the digital library catalog

Abstract: V magistrski nalogi sta obravnavana dva problemska sklopa. Prvi sklop obsega direktne obveznosti pripadnikov oboroženih nedržavnih dejavnikov, kakršna sta organizaciji ISIS in Taliban, po mednarodnem pravu, in s tem povezanim uveljavljanjem kazenske odgovornosti za kršitve teh obveznosti. Drugi sklop pa se, v luči naraščajočega števila terorističnih napadov tudi na evropskih tleh, osredotoča na problematiko uveljavljanja kazenske odgovornosti pripadnikov oboroženih nedržavnih akterjev za izvršitev, udeležbo pri izvršitvi oziroma za javno indirektno spodbujanje oziroma ščuvanje drugih k izvršitvi terorističnih dejanj izven teritorijev pod kontrolo teh organizacij. Ugotovljeno je, da imajo pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov, ki so udeleženi v nemeddržavnem oboroženem konfliktu, nedvomno direktne obveznosti po pravilih mednarodnega humanitarnega prava, z vzpostavitvijo de facto kontrole in oblasti nad delom teritorija, pa tudi po pravilih mednarodnega prava človekovih pravic. Kršitve teh pravil so mednarodna kazniva dejanja, za katera morajo odgovarjati vsi posamezniki, ki so zanje individualno kazensko odgovorni. Največji učinek v tej smeri bi imela izvedba sodnih postopkov pred ad hoc tribunali s pristojnostjo za Sirijo, Irak in Afganistan, ki bi jih, po vzoru na mednarodni sodišči za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, ustanovil Varnostni svet ZN. V zvezi s terorističnimi dejanji je ugotovljeno, da so pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov kazensko odgovorni tudi za dejanja, storjena izven teritorija pod kontrolo te organizacije, če so neposrednim storilcem teh dejanj pri načrtovanju ali izvršitvi dejanj dajali navodila oziroma nudili materialno, logistično ali podobno podporo. V nalogi se predlaga, da bi morali biti pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov, ki javno spodbujajo k izvajanju terorističnih kaznivih dejanj, ravno tako kazensko odgovorni, ne le za sam akt spodbujanja, temveč tudi za teroristična dejanja, za katera se dokaže, da so bila izvedena pod vplivom njihovega spodbujanja.
Keywords: mednarodno pravo, človekove pravice, humanitarno pravo, oboroženi nedržavni dejavniki, mednarodno pravna subjektiviteta, terorizem, individualna kazenska odgovornost
Published in DKUM: 24.10.2016; Views: 1942; Downloads: 159
Full text (1,50 MB)

Abstract: Oboroženi spopadi in vojne poleg vseh materialnih devastacij, vedno prinesejo tudi človeške žrtve in trpljenje vseh vpletenih. Že od nekdaj so bili znani poizkusi omiliti to trpljenje s takšnimi ali drugačnimi pravili. V prvem delu diplomskega dela si bomo pogledali kako daleč smo prišli z razvojem teh pravnih pravil, še posebej na področju zaščite civilnega prebivalstva. Pogledali si bomo predvsem 4. ženevsko konvencijo, ki tvori bistvo mednarodnega humanitarnega prava. Prav tako si bomo pogledali katere mednarodne institucije in organizacije sodelujejo v nalogi lajšanja trpljenja navadnim državljanom. Vendar pa v drugem delu diplomske naloge vso teorijo pretvorimo v prakso. In sicer na primeru Jugoslovanskih vojn. Kako so se obnesla vsa kodificiranja v kriznih razmerah na terenu? Kaj so bile naloge mednarodnih organizacij in kaj so bile največje pomanjkljivosti v ravnanju mednarodne skupnosti in organizacij? Trudili se bomo predstaviti dejstva, ki nam razkrijejo realen pogled na zaščito civilistov v času vojne.
Keywords: civilno prebivalstvo, vojna, mednarodno humanitarno pravo, Jugoslavija, 4. ženevska konvencija, vojni zločini
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1457; Downloads: 119
Full text (936,83 KB)

Abstract: V diplomskem delu sem predstavil zaščito civilistov na mirovnih operacijah Organizacije združenih narodov, ki predstavljajo sodobno sredstvo sistema kolektivne varnosti s katerim se preko zaščite civilnega prebivalstva zagotavlja tudi mednarodni mir in varnost. Nalogo pa sem zaključil s predstavitvijo in analizo hibridne mirovne operacije OZN in AU v regiji Darfur (UNAMID), saj ta predstavlja eno izmed najpomembnejših operacij s področja zaščite civilistov. V sodobnem času je koncept mednarodne varnosti tesno povezan s konceptom človeške varnosti katerega temeljna elementa sta osebna varnost in varnost skupnosti, ki se zagotavljata tako, da so osebe in tudi celotne skupnosti, ki predstavljajo civilno prebivalstvo, varne pred različnimi oblikami nasilja, ki izvira bodisi iz različnih oblik oboroženega spopada bodisi iz izvrševanja oblasti s strani suverene države. Mednarodna skupnost je prav zaradi slednjih situacij razvila doktrino odgovornosti za zaščito, na podlagi katerega utemeljuje tudi pravico do humanitarne intervencije, ki jo lahko izvaja tudi v različnih oblikah mirovnih operacij. Mirovne operacije zajemajo široko paleto aktivnosti, saj so se skozi zgodovino razvile od tradicionalnih operacij, ki jih je Generalna skupščina prvič predvidela z resolucijo »Združeni za mir« in so osnovana na načelih neagresije, privolitve in nepristranskosti, do modernih mirovnih operacij, ki pri oblikovanju in izvrševanju svojega mandata niso več tako omejena z omenjenimi načeli, to pa pomeni, da so mirovne operacije postale učinkovito sredstvo za zagotavljanje zaščite civilistov. Pravni okvir današnjih mirovnih operacij, ki se nanaša na zaščito civilistov, zajema predvsem mednarodnopravne instrumente s področja mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic ter resolucije, poročila in različne druge odločitve na temo zaščite civilistov, ki jih sprejemajo Varnostni svet, generalni sekretar in številna specifična telesa Organizacije združenih narodov. Uporabljivost omenjenih virov na mirovnih operacijah pa je odvisna od številnih dejavnikov kot so na primer dejstvo obstoja oboroženega spopada in mednarodna ali interna narava konflikta. Tako se je v primeru kršitev zoper civilno prebivalstvo mednarodna skupnost odzvala tudi v primeru vojne v Sudanu. Sprva je Varnostni svet iz razloga zaščite civilistov v regiji Darfur na podlagi doktrine odgovornosti za zaščito sprejel resolucijo št. S/RES/1706, ki je bila prva resolucija s katero je Varnostni svet na podlagi omenjene doktrine nameraval ustanoviti mirovno operacijo s pooblastili za vsiljevanje miru. Čeprav je omenjena resolucija ostala le mrtva črka na papirju je mednarodna skupnost eventualno le uspela z resolucijo št. S/RES/1769 ustanoviti mirovno operacijo preko katere se še danes nudi zaščita civilistov v Darfurju. V obdobju osmih let od kdaj UNAMID obstaja pa je mednarodna skupnost pod okriljem te operacije z uporabo različnih pristopov bolj ali manj uspešno podpirala mirovne sile pri izvrševanju mandata, ki se konstantno razvija, da bi sledili tako vedno spreminjajočim se okoliščinam na terenu in v Varnostnem svetu.
Keywords: Mednarodna skupnost, mirovne operacije, operacije za ohranjanje miru, zaščita civilistov, mednarodno humanitarno pravo, mednarodno pravo človekovih pravic, Varnostni svet, Organizacija združenih narodov, hibridna mirovna operacija Organizacije združenih narodov in Afriške unije, UNAMID
Published in DKUM: 23.11.2015; Views: 1880; Downloads: 229
Full text (1,36 MB)

Abstract: Rdeči križ je prva, ne pa tudi edina humanitarna organizacija. Pobudo za njen nastanek je dal švicarski državljan Henry Dunant, ki je bil priča najbolj krvavi bitki v 19. stoletju v bližini mesteca Solferino v severni Italiji. Takrat se mu je rodila ideja o stalni organizirani pomoči in mednarodni zaščiti ranjenim vojakom. Dobil je zamisel, da bi se ustanovila društva, ki bi v mirnem času usposabljala bolničarje za pomoč ranjenim vojakom. Razpoznavni znak društev, ki nudijo pomoč ranjencem je rdeči križ na beli podlagi — obratno kot na švicarski zastavi. Ta znak so izbrali kot priznanje Švici in nima nobene verske podlage. Rdeči križ je imel tudi velik vpliv na nastanek Ženevskih konvencij leta 1949, saj je pripravil osnutek besedila konvencije, ki so jo vlade sprejele na diplomatski konferenci in je pomenila zaščito civilistov. Tako so nastale Ženevske konvencije 12. avgusta 1949, s katerimi je bila opravljena obsežna kodifikacija mednarodnega humanitarnega prava. Z Ženevskimi konvencijami je priznan rdeči križ kot razpoznavni znak vojaških medicinskih služb in uzakonjen v mednarodnem humanitarnem pravu. Rdeči križ Slovenije je samostojna, humanitarna, prostovoljna zveza združenj, ki deluje na območju Republike Slovenije po načelu enotnosti. Temeljnih načel je sedem in pomenijo univerzalni standard v skladu s katerimi morajo delovati tako Rdeči križ Slovenije, kot območna, krajevna in četrtna združenja. Dejavnosti, ki jih opravlja kot javno pooblastilo so financirane s strani države in občin, medtem ko za tiste, ki jih opravlja kot temeljno poslanstvo pridobiva sredstva iz članarin, prostovoljnih prispevkov, donacij, daril,…idr. Rdeči križ Slovenije je zveza združenj, ki jo sestavlja 56 območnih združenj, le ta pa se delijo na krajevne in četrtne organizacije. Vsak prebivalec Republike Slovenije je lahko član Rdečega križa ne glede na raso, spol, narodnost in je organiziran v območnem združenju. Spori med Rdečim križem Slovenije in območnimi združenji se rešujejo z vzajemnim popuščanjem, če pa spora ni mogoče rešiti ga lahko vsaka stranka predloži v reševanje arbitraži. Rdeči križ Slovenije lahko preneha s sklepom generalne skupščine ali po zakonu.
Keywords: KLJUČNE BESEDE Rdeči križ, Ženevske konvencije, humanitarna organizacija, mednarodno humanitarno pravo
Published in DKUM: 04.02.2011; Views: 3415; Downloads: 660
Full text (2,79 MB)