| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 12
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
SUBJEKTIVITETA POSAMEZNIKA V MEDNARODNEM PRAVU Z VIDIKA VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN MEHANIZMI ZA NJIHOVO IMPLEMENTACIJO
Katarina Škof, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Z zgodovino se je pojem in obseg človekovih pravic razvijal in širil. Ta razvoj je mogoče spremljati skozi različne dokumente, ki segajo od srednjega veka, ko so se človekove pravice začele uveljavljati za širši krog prebivalstva. Dvajseto stoletje je ustvarilo velik premik na tem področju, tako na univerzalni, kot na regionalni ravni in vprašanje položaja posameznika v mednarodnem pravu je pridobivalo na pomenu. To je bilo obdobje kodifikacije mednarodnega prava, tudi tistega, ki se nanaša na varstvo človekovih pravic. Nastala je množica deklaracij in tudi zavezujočih mednarodnih pogodb. Organizacija združenih narodov je bila še posebej dejavna, saj je kot prva določila temeljni kodeks človekovih pravic na univerzalni ravni s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Čeprav Deklaracija ni predvidevala nobenega mehanizma za nadzor nad izvajanjem njenih določb, je bila njena vsebina podlaga za kasnejše normativno urejanje področja človekovih pravic tudi izven OZN. Začel se je proces pravne evolucije, ki je postopoma spreminjal pravne rede in izboljšal možnost uveljavljanja človekovih pravic, hkrati pa je postalo to področje tudi področje mednarodne ureditve in ne le del ustav in zakonov posameznih držav. Z diplomskim delom predstavljam splošni pregled razvoja človekovih pravic, kako se je krepila vloga posameznika na tem področju mednarodnega prava in na koncu tudi, katera sredstva so posamezniku na voljo za uresničevanje pravic, ki izhajajo iz mednarodnih dokumentov.
Keywords: mednarodno pravo, subjekti, človekove pravice, mednarodni dokumenti, regionalni dokumenti, mehanizmi implementacij
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1290; Downloads: 113
.pdf Full text (1,42 MB)

2.
NAČELO SAMOODLOČBE
Špela Stanec, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Načelo samoodločbe je eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava. Za prvi pravni okvir načela samoodločbe štejemo Atlantsko listino iz leta 1941. Pomisleki glede tega, da Atlantska listina ni zavezujoča mednarodna pogodba in da tudi spoštovanje načela samoodločbe ni mednarodnopravno zavezujoče, so bili ovrženi z vključitvijo načela v Ustanovno listino OZN. Vseeno pa v njej ni opredeljena ne vsebina načela, ne metode za uresničevanje in ne nosilec ali upravičenec načela. Po letu 1945 se je začelo načelo samoodločbe zelo hitro uveljavljati in njegova širitev se je odražala v procesu dekolonizacije in v nastanku številnih novih neodvisnih držav. Leta 1960 je bila sprejeta Deklaracija o odpravi kolonializma. Z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah je bila leta 1966 pravica do samoodločbe prvič sprejeta v pravno zavezujočem dokumentu, ki ga morajo spoštovati vse države pogodbenice. Pakta imata enak člen 1, ki določa, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe, s katero si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Pri tem ni bistveno, za kaj se narod odloči, temveč, da gre za njegovo svobodno, lastno odločitev. S sprejetjem Deklaracij sedmin načel, je Generalna skupščina Združenih narodov, razširila koncept samoodločbe preko antikolonializma. Načelo samoodločbe obravnava tudi Helsinška sklepna listina, ki je potrdila njegovo univerzalnost. Postavlja se vprašanje, ali načelo samoodločbe vključuje tudi pravico do odcepitve. Mnenja glede tega so deljena. Deklaracija sedmih načel določa, da je to možno v tistih država, kjer ni spoštovano načelo enakopravnosti in samoodločbe in kadar vlada ne predstavlja celotnega naroda ter se pojavljajo razlikovanja glede na raso, vero in barvo. Postavlja se tudi vprašanje kdo je upravičenec načela samoodločbe, na koga se torej nanaša izraz »peoples«. Odgovor na to je največkrat odvisen od prakse držav in je velikokrat politična odločitev. Pomen načela samoodločbe je v tem, da je uresničena samoodločba pogoj, da lahko narodi uresničujejo ostale človekove pravice in temeljne svoboščine, pogoj za mednarodni mir in varnost ter pogoj za prijateljsko sodelovanje med narodi.
Keywords: samoodločba, mednarodni dokumenti, odcepitev, nosilec, pravica, načelo, mednarodni mir
Published in DKUM: 22.04.2016; Views: 3412; Downloads: 527
.pdf Full text (418,86 KB)

3.
PALIATIVNA NEGA IN OSKRBA KOT ČLOVEKOVA PRAVICA
Nina Dimič, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2002 paliativno oskrbo opredelila »kot oskrbo pacientov z neozdravljivo boleznijo in njihovih bližnjih, katere namen je izboljšati kakovost življenja pacientov in njihovih bližnjih s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da se omogoči zgodnje odkrivanje, ocena in ustrezno obravnava bolečine ter drugih telesnih, psiholoških, socialnih in duhovnih težav«. Največji prispevek k razvoju paliativne nege in oskrbe sta naredili Elizabeth Kübler-Ross in Cicely Saunders. V Sloveniji se je začela razvijati leta 1995, ko je bilo ustanovljeno društvo Hospic, nevladna, neprofitna humanitarna organizacija. Tako kot na vseh področjih, se tudi izvajalci paliativne nege in oskrbe ravnajo po smernicah, ki jih je v obliki osnovnih načel izdala Svetovna zdravstvena organizacija in so opisana v četrtem poglavju. Na splošno delimo mednarodne organizacije na univerzalne in regionalne oziroma omejene. Tako univerzalne kot regionalne so vladne organizacije in imajo priznano pravno osebnost, ki jim jo priznava notranji pravni red države, v kateri imajo svoj sedež. Pri obeh je bilo pogledano ali nekateri njihovi najpomembnejši dokumenti vključujejo pravico do paliativne nege in oskrbe in ali je kot takšna človekova pravica. Tako je bilo pri univerzalnih mednarodnih organizacijah pogledano, ali najdemo paliativno nego in oskrbo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, v Mednarodnem paktu v ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, v Konvenciji o otrokovih pravicah, v Konvenciji o pravicah invalidov in v Resoluciji o paliativni oskrbi. Kar se tiče regionalnih mednarodnih organizacij, pa je bila pod drobnogled vzeta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropska socialna listina, Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (Oviedska konvencija) in nekaj »soft law« dokumentov (Priporočilo Sveta Evrope iz leta 2003 o paliativni negi in oskrbi, Priporočilo parlamentarne skupščine o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu bolnih na smrt in umirajočih, Poznanska deklaracija o paliativni oskrbi v Vzhodni Evropi in Bela knjiga o standardih in normativih za hospice in paliativno oskrbo v Evropi). Po pregledu teh mednarodnih dokumentov je bilo pogledano še, kako je s paliativno nego in oskrbo v Sloveniji. Tako je bil najprej pregledan Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, nato pa najpomembnejši zakon na tem področju v Sloveniji, Zakon o pacientovih pravicah. Pravne podlage v Sloveniji so bile končane z Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, Strategijo varstva starejših in prav tako zelo pomembnim Državnim programom paliativne oskrbe. Zadnji del teoretičnega dela diplomske naloge se je nanašal na pregled pomembnejših združenj in organizacij za paliativno nego in oskrbo, tako po svetu, kot v Evropi in Sloveniji. Na koncu je prišel na vrsto še empirični del, v katerem se je s pomočjo ankete med drugim ugotavljalo, ali ljudje poznajo pojem paliativne nege in oskrbe.
Keywords: Paliativna nega in oskrba, hospic, človekove pravice, načela paliative, mednarodni dokumenti, pravne podlage za paliativo v Sloveniji, organizacije in združenja za paliativno nego in oskrbo, anketa.
Published in DKUM: 12.02.2015; Views: 2463; Downloads: 538
.pdf Full text (1,20 MB)

4.
5.
6.
7.
8.
9.
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV NA DELOVNEM MESTU
Suzana Dražnik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je obdelano eno od področij delavčeve zasebnosti in sicer varstvo osebnih podatkov. V uvodnem delu je prikazana umestitev pravice do varstva osebnih podatkov v širši sistem pravice do zasebnosti ter pojasnjeni nekateri osnovni pojmi obravnavanega področja, kot so osebnostne pravice, zasebnost, pravica do zasebnosti, informacijska zasebnost, varstvo osebnih podatkov. Namen tega pisanja je celovito predstaviti ureditev varstva osebnih podatkov delavca tako na mednarodni kot na nacionalni ravni. Cilj razmišljanja je ugotoviti, ali je slovenska ureditev omenjenega področja ustrezna. Poudarek je na pravicah in dolžnostih delodajalca kot upravljavca osebnih podatkov ter na varstvu osebnih podatkov delavcev pri obdelovanju njihovih podatkov, ki izhaja iz zakonodaje. V nadaljevanju naloge je obravnavanje različnih tehnoloških sredstev nadzora in s tem pridobivanja osebnih podatkov, katerih uporaba narašča. V okviru tega je obravnavano področje video nadzora, biometrije ter pametnih kartic. V diplomski nalogi so nadalje navedeni zahtevki s katerimi razpolaga posameznik oziroma delavec v zvezi z varstvom osebnih podatkov. Predstavljen je tudi nadzor nad spoštovanjem določb, ki urejajo varstvo osebnih podatkov na delovnem mestu. Na koncu diplomskega dela sledi še kratek prikaz ureditve varovanja zasebnosti in osebnih podatkov v Združenih državah Amerike, Kanadi in Zvezni republiki Nemčiji. V zaključku se ugotavlja, da je nacionalna zakonodajna ureditev problematike varstva osebnih podatkov ustrezno usklajena z zavezujočo mednarodno ureditvijo, sodobna in napredna ter ustrezno ščiti pravice delavca. Vendar pa področje osebnih podatkov kot tudi širše zasebnosti v delovnem pravu ni urejeno sistematično, ampak s področno zakonodajo, zato lahko prihaja do kolizije med zakoni in posledično do pravnih praznin. Smotrno bi bilo sprejeti poseben zakon, ki bi samostojno urejal zasebnost na delovnem mestu.
Keywords: delovno razmerje, zasebnost, osebni podatek, mednarodni dokumenti, zakonsko urejanje v Sloveniji, upravljavec osebnih podatkov, obdelava osebnih podatkov, evidenca osebnih podatkov, varstvo osebnih podatkov, video nadzor, biometrija, pametne kartice, nadzorni organ.
Published in DKUM: 27.10.2011; Views: 5264; Downloads: 591
.pdf Full text (479,68 KB)

10.
Neprostovoljna hospitalizacija oseb z duševnimi motnjami z vidika varstva človekovih pravic
Brigita Bubnjar, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Pričujoče delo poskuša prikazati slovensko in mednarodno pravno ureditev področja neprostovoljne hospitalizacije oseb z duševnimi motnjami v zvezi s katero ostajajo nekateri neprijetni spomini iz bližnje preteklosti, ko se je ta izvajala pretežno iz političnih razlogov. Ukrep neprostovoljne hospitalizacije odpira poleg pravnih še nekatera etična vprašanja. Temeljna zahteva, ki jo je potrebno postaviti je, da zdravniki spoštujejo človekove pravice ter z zakonom predpisan postopek, kar v prvi vrsti predstavlja udejanjanje pravic do zakonitega in poštenega sojenja. Svoboda je namreč preveč pomembna pridobitev demokratične družbe, da bi odločitve o njej prepustili le psihiatrom.
Keywords: duševne motnje, neprostovoljna hospitalizacija, mednarodni pravni dokumenti, ureditev v Republiki Sloveniji, primerjalno pravni vidik, človekove pravice.
Published in DKUM: 08.12.2010; Views: 3898; Downloads: 466
.pdf Full text (445,45 KB)

Search done in 0.24 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica