| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
UPORABA PRAVA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Anja Horvat, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Reševanje sporov na mednarodnem nivoju je dandanes postalo pogosto in potrebno, zlasti v trgovinskih sporih. Arbitraža predstavlja način reševanja sporov, ki temelji na soglasju (sporazumu) sprtih strank. Nadalje mednarodna trgovinska arbitraža predstavlja zelo pogost način reševanja sporov v pravnih razmerjih z mednarodnim elementom (na primer: stranki prihajata iz različnih držav). Najpomembnejša delitev arbitraž, je delitev na priložnostno (ad hoc) in institucionalno arbitražo, pri čemer ima vsaka določene prednosti, pa tudi slabosti. Prednost reševanja spora z arbitražo je tudi v možnosti strank, da določijo pravo, ki naj se uporabi za presojo arbitražnega sporazuma, merodajna procesna pravila in pravo, ki naj se uporabi za vsebinsko presojo spora. Avtonomija volje strank predstavlja najpomembnejši pravni vir arbitraže. Stranke lahko izberejo tudi tri različne skupine pravnih pravil, ki naj se uporabijo za presojo posameznega področja. Arbitri so dolžni spoštovati avtonomijo volje strank in delovati v skladu z izraženim soglasjem volj strank. V primeru odsotnosti sporazuma strank o pravu, ki naj se uporabi, so za določitev merodajnega prava pristojni arbitri. Pri izbiri in določitvi merodajnega prava bodisi s strani strank, bodisi s strani arbitrov, pa obstajajo določene omejitve, ki pridejo do izraza zlasti v zadnji fazi — to je v postopku izpodbijanja domačih arbitražnih odločb in v postopku priznavanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb pred nacionalnimi sodišči. Upoštevanje teh omejitev s strani strank in arbitrov je bistvenega pomena za učinkovanje arbitražne odločbe.
Keywords: mednarodna trgovinska arbitraža, trgovinski spori, uporaba prava, avtonomija volje strank, veljavnost arbitražnega sporazuma, procesna pravila, materialna pravila, javni red, izpodbijanje, priznanje in izvršitev
Published: 15.12.2009; Views: 3451; Downloads: 554
.pdf Full text (538,90 KB)

2.
SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Tamara Počivavšek, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V sodobni mednarodni trgovini so odnosi med gospodarskimi subjekti čedalje bolj prepleteni in zapleteni. Zaradi takšne narave odnosov nemalokrat pride do sporov. Arbitraža se dandanes smatra kot čedalje bolj sprejet način alternativnega reševanja sporov. Tako kot vsem načinom alternativnega reševanja sporov, je mogoče tudi arbitraži pripisati določene prednosti in slabosti. Ena izmed prednosti, ki jih arbitraža ponuja, je tudi možnost strank, da izberejo »sodnike« po svoji izbiri in tako oblikujejo svoj arbitražni tribunal, v katerega imajo polno zaupanje. Stranke lahko same imenujejo arbitre, v skladu z načelom avtonomije volje strank, ali pa imenovanje prepustijo kakšni drugi avtoriteti. Ne glede na to kdo imenuje arbitre, je pomembno, da imajo arbitri kvalitete, ki so v mednarodni trgovinski arbitraži splošno sprejete in uveljavljene, da lahko arbitri sprejmejo sprejemljivo in pravično arbitražno odločbo. V praksi se kot najbolj izpostavljeni kvaliteti omenjata neodvisnost in nepristranskost arbitrov. Postopek sestave arbitražnega tribunala mora biti pravilno izveden, bodisi v skladu z dogovorom strank bodisi v skladu z dogovorjenimi arbitražni pravili. Doslednost v postopku je potrebna, da ne pride do zapletov, saj lahko le-ti nepotrebno zavlečejo in podražajo celoten arbitražni postopek. Ne le da se ob nepravilnostih v postopku sestave arbitražnega tribunala celoten arbitražni postopek znajde v nezavidljivi situaciji, pod vprašaj se lahko postavi celo uspešnost arbitražne odločbe. Da do tega ne prihaja je potrebno spoštovati dogovor glede postopka sestave arbitražnega tribunala. Takšen dogovor pa se seveda mora skladati s sprejetimi pravnimi načeli mednarodne prakse.
Keywords: mednarodna trgovinska arbitraža, arbitražni tribunal, kvalitete arbitrov, arbitražni postopek.
Published: 03.01.2012; Views: 1596; Downloads: 212
.pdf Full text (1,43 MB)

3.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Keywords: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Published: 09.01.2013; Views: 1124; Downloads: 204 
(1 vote)
.pdf Full text (1,96 MB)

4.
PRIDOBIVANJE DOKAZOV V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI S POUDARKOM NA IBA RULES ON THE TAKING OF EVIDENCE IN INTERNATIONAL ARBITRATION IZ LETA 2010
Tanja Djokić, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Postopek pridobivanja dokazov v mednarodni trgovinski arbitraži se znatno razlikuje od postopka pridobivanja dokazov v sodnih civilnih postopkih, saj je v mednarodnem arbitražnem postopku le-ta, v skladu z načelom avtonomije volje strank in fleksibilnostjo arbitražnega postopka, v diskreciji strank oz. v odsotnosti dogovora med strankami, v diskreciji arbitražnega tribunala. Mandatorna pravila, ki jih je potrebno upoštevati pri oblikovanju mednarodnega arbitražnega postopka v zvezi s pridobivanjem dokazov lahko omejimo na spoštovanje procesnega javnega reda, ki v dokaznem postopku vključuje načelo avtonomije volje strank, načelo enakopravne obravnave strank in načelo obojestranskega zaslišanja strank. Arbitražna pravila, bodisi institucionalna ali ad hoc, navadno ne vsebujejo specifičnih določb v zvezi s pridobivanjem dokazov v postopku. Gre za namerno pravno praznino, ki naj omogoči čim večjo fleksibilnost arbitražnega postopka. Toda takšna praznina pogosto privede do sporov med strankami; še posebej kadar le-te prihajajo iz različnih pravnih okolij in posledično imajo različno predstavo o vsebini temeljnih načel, ki naj jih arbitražni tribunal spoštuje v zvezi z dokaznim postopkom. Namen IBA Rules of Evidence, ki jih je sprejela IBA v letu 2010, je zapolniti pravno praznino v zvezi pridobivanjem dokazov v mednarodnih arbitražnih postopkih, ne da bi pri tem bistveno omejevala fleksibilnost postopka. IBA Rules of Evidence predstavljajo kompromis med anglosaškim in kontinentalnim pravnim sistemom v zvezi s pridobivanjem dokazov v mednarodni arbitraži, so odraz aktualne mednarodne arbitražne pravne prakse in pomemben pravni vir v mednarodni arbitraži. Aplikacija IBA Rules of Evidence zagotavlja udeležencem arbitražnega postopka učinkovit, pravičen in ekonomičen postopek pridobivanja dokaznega gradiva.
Keywords: IBA Rules of Evidence, mednarodna trgovinska arbitraža, dokazni postopek, listinski dokazi, priče, izvedenske priče, arbitražne priče, presoja dokazov
Published: 01.06.2015; Views: 716; Downloads: 149
.pdf Full text (577,65 KB)

5.
Varščina za stroške v mednarodni trgovinski arbitraži
Hana Šrot, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Pristojnost arbitražnih tribunalov za odrejanje varščine za stroške je v zadnjih letih doživela veliko spremembo. V preteklosti je bila pristojnost za odločanje o začasnih ukrepih pridržana izključno nacionalnim sodiščem, medtem ko so danes takšna pooblastila priznana tudi arbitraži v večini nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil. Pristojnost tribunala lahko izhaja iz arbitražnega sporazuma strank (in posredno iz institucionalnih arbitražnih pravil, na katera se tak sporazum nanaša) ali pa iz prava sedeža arbitraže – lex arbitri. Nesporno je, da je podelitev pristojnosti arbitražnim tribunalom za odrejanje začasnih ukrepov v veliko vidikih koristna za učinkovitost in doseganje namena arbitraže, vendar pa hkrati pomeni vzpostavitev vzporedne pristojnosti med tribunali in sodišči. V praksi sta glede razporeditve pristojnosti možna dva pristopa. Prvi je t.i. "sistem proste izbire foruma", kjer sta oba organa v prirejenem položaju in med njima velja popolnoma paralelna pristojnost. Drugi pristop pa temelji na subsidiarnosti sodne intervencije, oz. "sistem omejenega dostopa do sodišča", ki daje prednost pri sprejemanju začasnih ukrepov tribunalu, razen v primeru, ko le-ta še ni konstituiran oz. obstajajo druge primerne okoliščine. V skladu z načelom avtonomije volje pa imajo stranke v arbitraži še tretjo možnost, tj. sklenitev dogovora o izključni pristojnosti tribunala ali sodišča. Ko je pristojnost arbitražnega tribunala za odreditev varščine za stroške vzpostavljena, pa se pojavi drug problem. To je pomanjkanje uniformnega testa, ki bi postavil jasne in specifične kriterije za ta ukrep. Kljub temu, da mnogo nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil pooblašča tribunal za izdajo začasnih ukrepov, pa skoraj nihče od njih ne daje točnih smernic oz. okoliščin, v katerih naj bodo ti ukrepi izdani. UNCITRAL Vzorčni zakon, s spremembami iz leta 2006, določa dva pogoja, vendar pa sta le-ta zelo splošna in ne najbolj ustrezna za tako specifičen ukrep, kot je varščina za stroške. Zaradi presplošnih določb, ki ne dajejo jasnih odgovorov, velja za dodatne pogoje za ukrep varščine za stroške preučiti mednarodno arbitražno prakso. Zaradi kompleksnega sistema obstoječih pravnih sistemov je težko, če ne celo nemogoče, ustvariti enoten test, ki bi bil uporaben v vseh raznolikih sistemih. Vendarle pa obstajajo okoliščine, ki jih tribunali redoma upoštevajo pri odločanju o predlogih za varščino. Med temi okoliščinami so finančno stanje tožnika (in toženčevo ravnanje kot vzrok slabega stanja) ter čas vložitve predloga za varščino. Državljanstvo oz. domicil stranke je danes popolnoma zastarel kriterij in velikokrat izrecno prepovedan, saj je v nasprotju s samim bistvo mednarodne trgovinske arbitraže.
Keywords: mednarodna trgovinska arbitraža, varščina za stroške, začasni ukrepi
Published: 26.09.2017; Views: 481; Downloads: 125
.pdf Full text (314,03 KB)

Search done in 0.05 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica