1. Pravna zaščita in izzivi varstva človekovih pravic prisilno hospitaliziranih oseb v sloveniji : magistrsko deloLara Kolar, 2025, master's thesis Abstract: Prisilna hospitalizacija oseb z duševnimi motnjami predstavlja enega najresnejših posegov v človekove pravice, saj med drugim omejuje tudi pravico do osebne svobode in telesne integritete. Magistrsko delo preučuje pravno ureditev prisilne hospitalizacije v Sloveniji in njeno skladnost z mednarodnimi standardi. Mednarodna in nacionalna zakonodaja določata vrsto norm in zaščitnih ukrepov v zvezi s prisilno hospitalizacijo.
Zakonodaja namreč v določenih okoliščinah dovoljuje odvzem prostosti osebam z duševno motnjo. Poseben poudarek je na pogojih za prisilno hospitalizacijo ter pravnih sredstvih, ki so osebam na voljo za zaščito njihovih pravic. Analiza nacionalne zakonodaje in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da je slovenska ureditev načeloma skladna z mednarodnimi standardi. Magistrsko delo ugotavlja, da je prisilna hospitalizacija dopustna le kot skrajni ukrep (ultima ratio), pri čemer mora biti podvržena sodnemu nadzoru.
Keywords: medicinsko pravo, Zakon o duševnem zdravju, duševne motnje, zdravljenje brez privolitve pacienta, ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja, oddelek pod posebnim nadzorom, posebni varovalni ukrepi, človekove pravice, pravice oseb z duševno motnjo
Published in DKUM: 19.05.2025; Views: 0; Downloads: 56
 Full text (2,01 MB) |
2. Pravna ureditev oploditve z biomedicinsko pomočjo v luči raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, master's thesis Abstract: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Keywords: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 129
Full text (877,37 KB) |
3. Zdravstveno varstvo imigrantov : magistrsko deloNika Benotič, 2024, master's thesis Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših področij socialne varnosti, je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj sta zdravje in življenje nenadomestljivi dobrini, zato se mora, ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika le ta zagotavljati vsakomur, ob čimer imigranti ne predstavljajo nobene izjeme. V Sloveniji je enakost pred zakonom zagotovljena na ustavni ravni, kar pomeni, da se mora vsem posameznikom, vključno z imigranti, zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine, kar poudarjajo tudi mednarodni pravni akti.
Priseljenci se ob dostopu do pravic, ki izhajajo iz zdravstvenega varstva pogosto soočajo z različnimi ovirami, ki so v prvi vrsti odvisne od njihovega pravnega statusa, s katerim je pogojena vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, iz katerega izhaja širok nabor zdravstvenih storitev, medtem, ko so tisti, brez urejenega statusa, upravičeni zgolj do nujne medicinske pomoči. Ob tem se spopadajo s številnimi izzivi, med katerimi so najpogostejše jezikovne, kulturne, ekonomske in institucionalne ovire. Le te lahko bistveno vplivajo na njihovo zmožnost pridobitve ustrezne zdravstvene oskrbe, ob čimer je posebna pozornost namenjena ranljivejšim skupinam, med katere bi lahko uvrstili otroke, ženske, invalide in starejše. Zaradi stresa migracij, vojnih travm, nasilja in mučenja pred odhodom, pogojev na poti in trajanja poti ter bivalnih pogojev, dolžine bivanja, jezikovnih in kulturnih razlik, nenazadnje pa tudi njihovega pravnega statusa in s tem posledično povezanega dostopa do zdravstvenih storitev, so pogosto »tarča« nalezljivih bolezni, težav z duševnim zdravjem in kroničnih bolezni.
V izogib kršitve načela enakosti in načela diskriminacije je obveznost države, da zagotovi spoštovanje dostojanstva imigrantov ter jih ne izpostavlja večjemu trpljenju, kot je potrebno za dosego ureditve pravnega statusa. Dostop priseljencev do zdravstvenega varstva v Evropi je velikokrat omejen že na formalnopravni ravni, saj se le tem ne zagotavlja enakih pravic kot domačemu prebivalstvu, tam kjer pa so formalne možnosti in pravice za migrante obstoječe na papirju, je v praksi dostop do teh oviran. Slovenija je priseljencem dolžna zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, tudi če to pomeni prilagoditev zdravstvenih potreb, še posebej ranljivejšim skupinam imigrantov.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstveno varstvo, zdravljenje, imigrant, migracije, pravice imigrantov
Published in DKUM: 04.12.2024; Views: 0; Downloads: 73
Full text (850,17 KB) |
4. Varstvo osebnih podatkov kot temeljna človekova in pacientova pravica : magistrsko deloEma Turnšek, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 162
Full text (5,53 MB) |
5. Pravica do prekinitve nosečnosti - primerjava slovenskega, hrvaškega in ameriškega pravnega sistema : magistrsko deloUrška Bračko, 2024, master's thesis Abstract: Tema o umetni prekinitvi nosečnosti – splavu še zmeraj po svetu ostaja tabu tema ter eno izmed najbolj razdvajajočih vprašanj v sodobni družbi, saj se na tem področju prepletajo različne družbene vrednote (pravica do življenja, pravica do telesne avtonomije), ki jih ljudje različno prioritiziramo. Vsekakor je razumevanje ter dojemanje abortusa močno povezano s političnimi, kulturnimi ter verskimi vrednotami in je to glavni razlog za oteženo dosego konsenza o ureditvi umetne prekinitve nosečnosti na globalni ravni. Ne glede na razlike v državnih ureditvah abortusa pa je pomembno, da se priznajo pravice ženskam do telesne avtonomije in se zagotavi tudi celovita podpora, kar vključuje dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in morebitno socialno podporo. Na drugi strani pa je pomembno zaščititi tudi pravico do življenja, ki je prav tako ena izmed temeljnih pravic po vsem svetu. V ta namen so oblikovani različni koncepti po svetu, ki omogočajo ženskam svobodno odločitev o prekinitvi nosečnosti, hkrati pa preprečujejo, da bi že »živo bitje, ki se nahaja v telesu nosečnice« umrlo kot posledica umetne prekinitve nosečnosti. Tako slovenska in hrvaška ureditev denimo dovoljujeta umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le s soglasjem posebne komisije. Ameriška ureditev je za razliko od slovenske in hrvaške, urejena zelo neenotno, saj je zveznim državam prepuščeno, da same določajo, kako bodo uredile abortus, kar zagotavlja neenak položaj žensk v Združenih državah Amerike in jih prisiljuje, da potujejo v države, ki jim je storitev splava omogočena.
Keywords: splav, nosečnost, zarodek, ugovor vesti, zasebnost, medicinsko pravo, morala
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 56; Downloads: 96
Full text (1,64 MB) |
6. Reproduktivne tehnologije - pravno urejanje in vpliv na družinska razmerja : magistrsko deloInes Zadravec, 2023, master's thesis Abstract: Z razvojem reproduktivnih tehnologij so se pojavile alternativne konfiguracije družine. Novi koncepti spreminjajo definicijo starševstva in zahtevajo odmik od ustaljenih izhodišč, ki datirajo če iz časa Rimskega cesarstva. Pravne domneve, ki so stoletja ostajale trdne, kot obzidje Koloseja, so padle pod težo novih reproduktivnih tehnologij. Že Heraklit iz Efeza je dejal: »edina konstanta v življenju so spremembe.« Tehnike asistirane reprodukcije so povzročile naraščanje števila posameznikov, ki so vključeni v proces prokreacije. Gre za darovalce in prejemnike spolnih celic, nadomestne matere in nenazadnje tudi otroke, ki so rojeni s pomočjo tehnologije. Obstoj družbe brez pravil ni mogoč in nastane šele takrat, ko je vzpostavljen ustrezen normativni okvir. Iz tega sledi, da je nujna sinergija med dosežki in možnostmi, ki jih ponuja medicina in pravom, ki naj zariše normativni okvir in poda odgovor v primeru nejasnosti in dilem.
Keywords: medicinsko pravo, neplodnost, reproduktivne tehnologije, oploditev z biomedicinsko pomočjo, darovanje spolnih celic, krioprezervacija spolnih celic in zarodkov, nadomestno materinstvo, osebna identiteta, pravica do poznavanja lastnega izvora.
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 414; Downloads: 81
Full text (2,12 MB) |
7. Zdravstvena oskrba zapornikov : magistrsko deloKsenija Vrbnjak, 2021, master's thesis Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove.
V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično.
Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Published in DKUM: 23.07.2021; Views: 1388; Downloads: 293
Full text (875,22 KB) |
8. Zdravstveno strukovno staleško pravoJozo Čizmić, Miran Cvitković, Ante Klarić, 2017, reviewed university, higher education or higher vocational education textbook Abstract: Knjiga je po svojoj namjeni udžbenik za studente poslijediplomskog specijalističkog studija „Medicinsko pravo“ na Pravnom fakultetu Sveučilišta u Splitu.
U knjizi se, nakon objašnjavanja pojmova „medicinsko pravo“ i „zdravstveno strukovno staleško pravo“, prikazuje pravno uređenje statusa i poslova radnika zdravstvene struke (obrazovanje, pripravnički staž i stručni ispit, trajno stručno usavršavanje, uvjeti i odobrenje za samostalni rad – licencija, liječnička iskaznica, specijalizacija u grani zdravstvene djelatnosti i specijalistički ispit, priznavanje inozemnih stručnih kvalifikacija, stalni sudski vještak zdravstvene struke), objašnjavaju se prava, obveze i odgovornosti zdravstvenih radnika (međusobni odnosi zdravstvenih radnika, pravila struke – deontologija, medicinska etika, priziv savjesti, rješavanje sporova (arbitraža), nadzor, liječnička tajna, medicinska dokumentacija), te posebno osiguranje od odgovornosti zdravstvenih radnika.
U drugom dijelu knjige prikazuju se razni oblici staleškog udruživanja radnika zdravstvene struke, kako obveznog udruživanja u strukovne komore (s naglaskom na javne ovlasti), tako i dobrovoljnog udruživanja u strukovne udruge i sindikalne organizacije zdravstvenih radnika.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvene struke, komore, staleško pravo, zdravstvo, zdravstvene udruge, medicinsko pravo, zdravstveni delavci, zbornice, strokovno pravo, zdravstveno varstvo, zdravstvena združenja
Published in DKUM: 16.11.2017; Views: 1520; Downloads: 398
Full text (13,84 MB)
This document has many files! More... |
9. POLST - ZDRAVNIŠKA NAVODILA ZA OŽIVLJANJE IN VZDRŽEVANJE ŽIVLJENJARok Pirc, 2016, master's thesis Abstract: Physician Orders for Life-Sustaining Treatment (POLST) je institut ameriškega prava, katerega glavni namen je izboljšanje kakovosti paliativne oskrbe bolnikov, ki se bližajo koncu svojega življenja. Spodbuja aktivno sodelovanje med pacientom in zdravnikom in omogoča oblikovanje pravno zavezujočih zdravniških navodil, ki naj bodo spoštovana v najbolj kritičnih trenutkih zdravljenja.
POLST kot koncept vključuje program uporabe in poseben obrazec. Prvotno se je pojavil v ameriški zvezni državi Oregon leta 1991. Danes je vzpostavljen in z manjšimi variacijami deluje vsaj v šestnajstih zveznih državah. Kot institut s krajšo pravno tradicijo je s strani ameriške javnosti deležen številnih kritik, tako pozitivnih kot negativnih.
POLST je nastal kot odgovor na aktualna vprašanja medicinskega prava. Gre za vprašanja, ki si jih postavljamo tudi pri nas. Kljub velikim razlikam med kontinentalnimi in anglo-ameriškimi pravnimi redi lahko med slovensko in ameriško pravno ureditvijo potegnemo številne vzporednice. Z Zakonom o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet 26. 2. 2008, je Slovenija naredila velik preskok v procesu razvoja pravic pacientov. Pridružila se je izbranemu krogu držav, ki so se odločile temeljne pravice pacientov konkretizirati s posebnim zakonom. Zakon temelji na pacientovi svobodi odločanja o sebi, kar predstavlja tudi vrhovni postulat sodobnega medicinskega prava.
Keywords: POLST, ameriško pravo, medicinsko pravo, Zakon o pacientovih pravicah, pacientova avtonomija, vnaprej izražena volja.
Published in DKUM: 08.03.2017; Views: 1198; Downloads: 156
Full text (962,40 KB) |
10. Pogodba o zdravljenjuAmadej Čater, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi je obravnavana pogodba o zdravljenju. Pogodba o zdravljenju je inominatna pogodba obligacijskega prava, ki v pravnih virih Republike Slovenije ni neposredno urejena. Gre za dvostransko oz. bilateralno sinalgmatično pogodbo, ki je lahko odplačna ali neodplačna. Stranki pogodbe sta zdravnik in pacient, kjer prvi s svojim znanjem in strokovnimi metodami skuša ozdraviti drugega ali pa mu nudi določeno medicinsko storitev. Skleneta jo lahko izrecno, s podpisom pogodbe o zdravljenju, ali pa nastane kot tiha pogodba s konkludentnim ravnanjem strank. Obe stranki imata po pogodbi o zdravljenju določene obveznosti, vendar pa je njuno pogodbeno razmerje vselej asimetrično, saj ima zdravnik veliko več obveznosti kot pacient. Pogodba o zdravljenju je po pravni naravi navadno kvalificirana kot mandatna pogodba, saj zdravnik ne garantira uspešnega zdravljenja, zato govorimo o obligaciji prizadevanja. Zdravnik si prizadeva ozdraviti pacienta, da pa bi to dosegel, uporablja metode medicinske znanosti ter medicinsko opremo. Vendar pa v določenih primerih lahko zasledimo tudi elemente podjemne pogodbe, kadar zdravnik jamči za končni uspeh. V teh primerih gre za ti. obligacijo rezultata. Tovrstni primeri so ponavadi lepotne operacije, storitve protetike, laboratorijske preiskave, genske raziskave, ipd.
Obravnavane obveznosti zdravnika po pogodbi o zdravljenju so pojasnilna dolžnost, obveznost zdravnika, da izvrši pregled ter postavi diagnozo, opravi zdravljenje osebno, zdravi pacienta ter postopa po pravilih medicinske stroke. Ter obveznosti pacienta, da plača zdravniku za zdravljenje ter sodeluje z zdravnikom.
Keywords: pogodba o zdravljenju, pravna narava, medicinsko pravo, obveznosti zdravnika, obveznosti pacienta, mandatna pogodba, podjemna pogodba, obligacija rezultata, obligacija prizadevanja
Published in DKUM: 02.12.2016; Views: 2701; Downloads: 371
Full text (1,15 MB) |
