| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 9 / 9
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Jezikovni spodrsljaji v političnih govorih
Joanna Bertoncelj, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo Jezikovni spodrsljaji v političnih govorih prikazuje spodrsljaje v prosto govorjenih besedilih. Preučuje govore mariborskega župana Franca Kanglerja, ki v javnosti ne velja za bleščečega govorca, saj njegove govore zaznamujejo mnogi jezikovni spodrsljaji. Diplomsko delo preučuje spodrsljaje s slovarskega vidika, norme, predpise, predstavi napačno uporabo tujk in v začetku teoretičnega dela opredeli pojem jezikovni spodrsljaj. Prikazati smo želeli nekatere razlike med vnaprej pripravljenimi in spontanimi besedili. S pomočjo teorije opredelimo, kaj bi naj dober govor vseboval, na kaj moramo biti pozorni in kako govor čim bolje predstaviti poslušalcem in/ali sogovorcem, hkrati pa na primerih prikažemo jezikovne spodrsljaje, ki se, prav zaradi nepripravljenosti, v govorih pokažejo. Osnovo za analizo nam predstavljajo govori in pasaže govorov mariborskega župana, ki so nastali ob različnih priložnostih.
Keywords: jezikovni spodrsljaji, beseda, medbesedilnost, politični govor, metafora.
Published: 22.04.2010; Views: 2807; Downloads: 733
.pdf Full text (1,12 MB)

2.
MEDBESEDILNOST V ROMANIH DRAGA JANČARJA
Martina Potisk, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Osnovni namen diplomske naloge je bila analiza romanov Draga Jančarja z vidika načinov medbesedilnega sklicevanja, tj. citatnih figur in zvrsti, in določitev prevladujočih navezav. Na podlagi dejstev o slovenski postmodernistični literarni produkciji je prikazan položaj slovenskega romana v postmodernizmu s kratkim pregledom Jančarjevih romanov. Ob tem je razložena povezanost med medbesedilnostjo, metafikcijo in postmodernizmom, s poudarkom na podrobnejši členitvi posameznih opredelitev, pojmovanj in pojavov medbesedilnosti. Popis vseh ključnih medbesedilnih navezav je pokazal, da so poleg tradicionalnih medbesedilnih figur in zvrsti ter postmodernistične citatnosti prisotne tudi številne inovativne navezave novejšega izvora. Z uporabo medbesedilnosti namreč skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela.
Keywords: postmodernizem, roman, Drago Jančar, medbesedilnost, metafikcija, terminološke opredelitve, citatnost, načini medbesedilnega sklicevanja, predloge, medbesedilne figure in zvrsti
Published: 23.03.2011; Views: 3229; Downloads: 577
.pdf Full text (3,02 MB)

3.
MEDBESEDILNA ANALIZA ROMANOV URE MICHAELA CUNNINGHAMA IN GOSPE DALLOWAY VIRGINIE WOOLF
Tina Glazer, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Poznavalci literarnega kanona lahko kaj hitro ugotovijo podobnosti med delom Michaela Cunninghama z delom Virginie Woolf. Njegov roman Ure je na prvi pogled nekakšna razširitev njenega romana Gospa Dalloway. Vendar pa samo prepoznavnost istih oseb in dogodkov ni dovolj, da lahko sodimo neko delo za nadaljevanje drugega. Čeprav je Michael Cunningham brez sramu v nekaterih intervjujih povedal, da je uporabil roman Gospa Dalloway kot nekakšno osnovo za svoje pisanje, je potrebno poiskati med romanoma še druge podobnosti in ne samo tiste, ki temeljijo na vsebinski povezanosti. Kot osnova za raziskovanje je postavljeno vprašanje o naslonitvi Michaela Cunninghama na roman Virginie Woolf pri pisanju romana Ure in v kakšni meri se ta navezava kaže. Ali temelji podobnost med romanoma samo na vsebini ali lahko vzporednice najdemo tudi drugje? Cunningham se je sprva zatekel k romanu Virginie Woolf po snov za svoje novo delo. V mladosti je skušal prebrati roman Gospa Dalloway, vendar pa takrat še ni bil dovolj zrel, da bi doumel resnično vrednost romana. Ko je zaključil svoj tretji roman, se je usmeril k Virginii Woolf. Najprej je razmišljal, da bi preprosto prepisal roman Gospa Dalloway, nato je razmišljal o nekakšnem nadaljevanju romana, v katerem bi imel glavno vlogo dvainpetdeset letni homoseksualec, ki živi na Manhattnu in bi tako izpostavil sprejetost homoseksualcev v sodobni družbi. Potem pa je, po triletnem raziskovanju in ustvarjanju, nastalo delo, s katerim sem se ukvarjala. Cunningham je roman Virginie Woolf uporabil kot osnovo za nov roman, vendar pa ga ni preprosto prepisal ali nadaljeval, ampak je zgodbo razširil, teme posodobil ter like in zgodbo umestil v drug svet in oblikoval po zahtevah sodobnega časa. Uporabil je tudi pripovedne postopke, značilne za roman Virginie Woolf oziroma moderni roman sploh. Pričujoče diplomsko delo je razdeljeno v dva dela. V prvem delu so predstavljene teoretične predpostavke, ki služijo kot osnova za analizo v drugem, praktičnem delu. Ob dela, tako teoretični kot del z analizo, sta razdeljena prav tako na dva dela. Primerjava dela Michaela Cunninghama z delom Virginie Woolf ne temelji samo na vsebini, ampak je bilo raziskovanje usmerjeno v kategorije, ki niso tako zelo očitne na prvi pogled. Oba romana vsebujeta značilnosti modernega romana in iskala sem tiste, ki se pojavljajo v obeh. Prva in najbolj značilna lastnost je uporaba toka zavesti, ki je izražen s polpremim govorom. Pripovedovalec se iz vsevednega spremeni v pripovedovalca, ki lahko svojo vednost spreminja glede na potrebe. Fokalizator je lahko združen s pripovedovalcem ali pa tudi ne, od njega je odvisen kot gledanja na dogajanje. Objektivni čas in prostor se v modernem romanu umakneta subjektivnemu. Skozi raziskovanje sem skušala odgovoriti na vprašanja, ki so se mi porajala ob že nekajkratnem branju obeh romanov, pri tem pa sem se naslonila na razprave literarnih kritikov, ki so problem, tako kot jaz, videli v podobnostih med romanoma. Bralec Cunninghamovega romana lahko utemeljeno domneva, da si je avtor roman Virginie Woolf kot predlogo za svoj roman prisvajal in se nanj skliceval zavestno in s tem računal, da bo bralec te navezave zmožen prepoznati in jih interpretirati kot ubeseditveno strategijo. Takšno sprejemalno predpostavko spodbujajo stavki iz samega besedila in splet dejavnikov iz njegovega sistemskega okolja. Pri tem je pomembna tudi bralčeva razgledanost, medbesedilna zmožnost in njegova seznanjenost z besedilnim kanonom.
Keywords: medbesedilnost, medbesedilni pojavi, moderni roman, tok zavesti, fokalizacija
Published: 10.01.2012; Views: 2338; Downloads: 184
.pdf Full text (656,59 KB)

4.
KRATKA PRIPOVEDNA PROZA VINKA MÖDERNDORFERJA
Tina Lorenčič, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Kratke pripovedi Vinka Möderndorferja izražajo temeljne značilnosti postmoderne dobe, hkrati pa jim avtor doda svoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Vinka Möderndorferja je sestavljeno iz analize medbesedilnosti (medbesedilnih figur), spolnih vlog (stereotipov moškega in ženskega spola) ter tipoloških značilnosti (tipologije sodobne slovenske kratke proze) posameznih pripovedi iz treh zbirk, in sicer Plava ladja (2010), Kino dom (2008) in Vsakdanja spominjanja (2008) ter kratke pripovedi z naslovom Punca brez imena iz zbirke Poletne zgodbe, ki je izšla v poletnih mesecih leta 2011 kot bralna priloga dnevnika Delo. Razlog za izbor zbirk z novejšo letnico izdaje so bila predvidevanja, da bo v novejši kratki prozi Vinka Möderndorferja veliko raznolikih medbesedilnih figur, veliko odstopanj od stereotipov tako moškega kot tudi ženskega spola in da Möderndorfer v svojih novejših kratkoproznih zbirkah uporablja realistični slog pisanja ter da njegove novejše kratkoprozne zbirke spadajo v neorealistični tip sodobne slovenske kratke proze. Obravnavane kratke pripovedi so z vidika medbesedilnosti zelo zanimive. Analiza vseh medbesedilnih figur je pokazala, da se avtor poslužuje predvsem citatov in aluzij, nekoliko manj pa ostalih medbesedilnih figur. Z uporabo medbesedilnosti skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela. Analiza spolnih vlog prinaša spoznanje, da je v novejših kratkoproznih zbirkah obravnavanega avtorja pogosto odstopanje od stereotipov moškega in ženskega spola, kar je bilo tudi pričakovano. Moški in ženska v današnjem času nista več tako stereotipna, kot sta bila nekoč, saj moški niso več vsi agresivni, vase zagledani in neurejeni, ženske pa ne jokave, odvisne od drugih in neodločne (Avsec 2002: 2–3). Iz analize tipoloških značilnosti, torej tipologije sodobne slovenske kratke proze, je ugotovljeno, da spadajo izbrane kratke pripovedi Vinka Möderndorferja v neorealistični tip, in sicer deloma v minimalistični ali posteksistencialistični podtip. Prevladuje realistični način pisanja. Avtor navdih za pisanje črpa iz vsakdanjega življenja, opaziti je tudi lastna doživljanja in doživetja. V zbirkah Plava ladja in Kino dom, so kratke zgodbe skozi celotno zbirko med seboj tematsko povezane.
Keywords: Vinko Möderndorfer, slovenska kratka pripovedna proza, kratka pripoved, medbesedilnost, spolna vloga, tipologija sodobne slovenske kratke proze, neorealizem, minimalizem, posteksistencializem
Published: 06.04.2012; Views: 2314; Downloads: 387
.pdf Full text (850,28 KB)

5.
Proza Gabriele Babnik
Ana Klement, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo je pregled proze slovenske pisateljice, literarne kritičarke in prevajalke Gabriele Babnik (1979). Namen diplomskega dela je predstaviti avtorico, njeno življenje in delo, analizirati njeno delo ter avtorico umestiti v slovensko književnost. Analiza del je razdeljena na krajšo in daljšo prozo. V diplomskem delu je tako predstavljenih in analiziranih osem kratkih zgodb; Ljubimec iz zbirke Razkriti obrazi svobode (2014) in sedem kratkih zgodb iz zbirke Nočne pokrajine (2014), ter trije romani; prvenec Koža iz bombaža (2007), V visoki travi (2009) in Sušna doba (2012). V diplomskem delu so opredeljeni pojmi sodobna slovenska književnost, slovenska postmoderna, roman in sodobni slovenski roman, kratka zgodba, medbesedilnost; opredeljene so temeljne strukture literarnega dela (snov, motivno-tematski sklop, ideja, zunanja in notranja zgradba literarnega dela – postmodernistična metafikcija, pripovedovalec, literarne osebe, literarni čas in prostor, jezik in slog), s pomočjo katerih je opravljena literarnoteoretična analiza za vsako avtoričino delo posebej. Uporabljene so različne metode; deskriptivna metoda, metoda klasifikacije, metoda analize in interpretativna metoda, komparativna in zgodovinska metoda ter metoda sinteze. Prozna dela Gabriele Babnik so vpeta v medkulturni prostor, v njih nam prikazuje srečevanje resnične Slovenije in resnične Afrike. V diplomskem delu so predstavljeni motivno-tematski sklopi, motivi in motivni drobci ter ideje posameznih proznih del Gabriele Babnik, ki se v vseh delih ponavljajo. Tematika, ki jo avtorica obravnava, je osredotočena na razgradnjo stereotipov, na nefunkcionalne, izpraznjene in odtujene odnose med najbližjimi; na sprejemanje in nesprejemanje drugosti in drugačnosti v resnični zahodni in resnični afriški družbi ter lepovidovstvo. V diplomskem delu so predstavljene literarne osebe in njihove značilnosti. Osrednjo vlogo v vseh delih ima ženska, ki pod vplivom patriarhata in zaradi travm iz preteklosti postane preveč odmaknjena ali pa pretirano polaščevalna. V diplomskem delu sta predstavljena literarni čas in prostor; literarni prostor je v vseh delih osredotočen na Afriko, Slovenijo, Francijo in Anglijo; ter jezik in slog, ki se prav tako ponavljata v vseh delih. Opredeljeni so medbesedilni postopki v prozi Gabriele Babnik, ki spremenijo notranjo ter zunanjo zgradbo njenih del.
Keywords: Gabriela Babnik, sodobna slovenska književnost, slovenska postmoderna, roman, kratka zgodba, literarnoteoretična analiza, lepovidovstvo, medbesedilnost
Published: 04.05.2016; Views: 1061; Downloads: 149
.pdf Full text (1,75 MB)

6.
PESNIŠKA USTVARJALNOST LJUDMILE POLJANEC
Jernej Marič, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Ljudmila Poljanec je živela in ustvarjala na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ustvarjala je v obdobju slovenske moderne (1899–1918), katerega poglavitna značilnost je slogovni pluralizem. V njeni zbirki najdemo predvsem značilnosti impresionizma. Najpogosteje zasledimo občutljivost na barvne, slušne in svetlobne vtise ter navduševanje nad naravo in včutevanje v njo. Živalska in rastlinska motivika je največkrat uporabljena v skladu s tradicionalno rabo in simbolnimi pomeni. Glavna tema pesniške zbirke je ljubezen, ki je največkrat nedoživeta/neizživeta. Čustveni senzualizem in erotičnost sta neuresničena kakor tudi ljubezen med moškim in žensko. Ženska je največkrat razočarana v ljubezenskem čustvu in hrepeni po ljubezni, toda njeno hrepenenje ni strastno, drzno, drastično in burno, ampak nežno in umirjeno. Takšne ljubezni je sposobna le ženska z nežnim in umirjenim srcem. To obdobje je tudi razdvojeni čas, ko imamo na eni strani proces osamosvajanja žensk, na drugi strani pa pritisk po ohranjanju tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot. Ravno zaradi tradicionalnih vrednot je bilo nesprejemljivo pesniti o ljubezni med dvema ženskama, tj. lezbični ljubezni, ki jo zasledimo v ciklu, namenjenemu baronesi Sonji, saj so takšno ljubezen označevali kot zdravstveni problem. Razpoloženjska tema, povezana z ljubezensko, predvsem s hrepenenjem po ljubezni in razočaranjem nad neizživeto ljubeznijo, je kvantitativno druga najpogostejša tema. V zbirki se pojavi še domovinska tema, s katero avtorica izrazi razočaranje nad slovenstvom, saj ob simbolu slovenstva – lipi – rajajo in se veselijo tujci. Ljudmila Poljanec je pogosto posegala po zlati, srebrni, beli in zeleni barvi. Barvni epiteti skupaj s svetlimi impresionistično slikajo naravo. Posebno vlogo ima sinja barva, ki poudarja žensko lepoto. Najopaznejša je glagolska metafora z vodnimi glagolskimi izhodišči in glagoli, ki označujejo človekovo obnašanje.
Keywords: Ljudmila Poljanec, Poezije, impresionizem, slovenska moderna, medbesedilnost, lezbična ljubezen
Published: 27.07.2016; Views: 590; Downloads: 66
.pdf Full text (790,21 KB)

7.
Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991
Martina Potisk, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Temeljni cilj disertacije z naslovom Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je sistematično zaobjeti izvirno avtorsko konkretizacijo (inscenacijo) medkulturne pojavnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Zanima nas torej, katere so osrednje značilnosti (pokazatelji, nosilci) pripovednega insceniranja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Kot je znano, medkulturnost sodi med bolj izmuzljive humanistične (teoretske) ideje; v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja smo prisostvovali naglemu razraščanju znanstvenih panog, kar je raziskovalcem med drugim omogočilo, da svoja razpravljanja o medkulturnosti generirajo v luči različnih (tudi medsebojno neskladnih) teoretskih postavk in metodoloških pristopov. Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik ali medkulturni konflikt, so zadnje čase prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zatorej ni nenavadno, da jih najdemo tudi v literarnovednih študijah. Toda ker je obča (humanistična) ideja medkulturnosti nekoliko preširoka za razmišljanje o izključno književnih (recimo romanesknih) konkretizacijah medkulturne pojavnosti, je v zadnjih štirih desetletjih svoj razvoj in razmah doživela medkulturna literarna veda. Ta je sicer opremljena z manj enoplastnim teoretskim zaledjem, kar pa ji omogoča, da se loteva (predvsem) kulturološko pogojenega prepoznavanja in opomenjanja medkulturne znotrajbesedilne resničnosti. Tudi iz tega razloga pričujoča disertacija teži k neizključujoči obravnavi izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu ne samo z vidika strogo pripovednega poustvarjanja medkulturne pojavnosti, temveč še posebej v luči romanesknega dogajanja, romanesknega subjekta, jezikovnostilne ustrojenosti in medbesedilnega romanesknega naboja. Z letom 1991 opažamo izrazitejši porast sodobnega slovenskega romana. Za nadaljnjo analizo izvirnih konkretizacij (inscenacij) medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je bilo nujno zamejiti izbor slovenskih romanesknih besedil z ozirom na naslednje kriterije: čas prve knjižne izdaje od (vključno) leta 1991 dalje; uveljavljenost avtorja glede na morebitne nagrade in/ali kritiško (meta)literaturo; enakost med spoloma; (med)generacijsko pestrost. Zlasti zadnji kriterij omogoča zastopanost vseh treh generacij sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic: starejše (rojena do leta 1950); srednje (rojena med letoma 1950 in 1970) in mlajše generacije (rojena po letu 1970). Kaže, da se ideja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 uresničuje na temeljih medkulturnega dogajališča (prostor-časa), medkulturne identitete (subjekta), medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij. Končni izsledki pričujoče disertacije torej ustrezajo pričakovanjem, zaradi česar je jasno, da izvirno inscenacijo medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 v večji meri generirajo in usmerjajo eksistencialno ustrojena zgodbena jedra s poudarkom na medkulturni bivanjskosti, intimnih (identitetnih) stiskah in ambivalentni jezikovni zavesti. Tako so uvodoma zastavljeni cilji povsem izpolnjeni, s čimer se ne nazadnje naznanja nujna potreba po raziskavah, ki slovenistično stroko opremljajo ne samo s pluralističnimi teoretskimi modeli, temveč tudi s širšo medkulturno »vizijo« nacionalne književnosti.
Keywords: slovenska književnost, slovenski roman, leto 1991, medkulturnost, medkulturno dogajanje, generacijske skupine, analitična perspektiva, pripovedne prvine, romaneskni prostor-čas, medkulturno dogajališče, medkulturno vmesje, romaneskni subjekt, subjektivna resničnost, hibridna identiteta, romaneskno besedišče, jezikovni ustroj, jezikovni preklop, romaneskni slog, medbesedilnost, medbesedilne navezave
Published: 23.08.2018; Views: 290; Downloads: 63
.pdf Full text (2,99 MB)

8.
Egy Gogol-szöveghely Puskin-hivatkozásáról
Katalin Kroó, 2009, original scientific article

Abstract: Vloga pesmi Demon v Portretu: Študija obravnava vlogo Puškinove pesmi Demon v Gogoljevi pripovedki Portret. Njena intertekstualna analiza ne temelji na temah in metodah, ampak na odkrivanju misli, ki omogočajo vpogled v Gogoljevo razmišljanje o umetniškem upodabljanju in o odnosu med življenjem/stvarnostjo in umetnostjo. Gogoljevo razmišljanje o umetnosti je značilno tudi za samo besedilo Portret, tako se medbesedilna analiza v študiji osredotoča predvsem na metapoetično razumevanje pripovedke. Hkrati pa je to le del razumevanja, ki želi metabesedilnost pripovedke razkriti s pomočjo analize besedila, povezanega z motivom demona v Portretu. Pristop, predstavljen v študiji, je prispevek k ponovni oceni gogoljevskega razmišljanja o hudičevskem/ Demonskem.
Keywords: ruska književnost, Nikolaj Vasiljevič Gogolj, Portret, Aleksander Sergejevič Puškin, Demon, medbesedilnost
Published: 30.01.2018; Views: 273; Downloads: 19
.pdf Full text (330,26 KB)
This document has many files! More...

9.
Medbesedilni vidik Jančarjevih romanov Drevo brez imena in To noč sem jo videl
Martina Potisk, 2012, original scientific article

Abstract: Prispevek obravnava izbrane medbesedilne prvine v romanih Draga Jančarja Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), pri čemer se podrobneje osredotoča na funkcijo mota, pomen navezovanja na ljudsko slovstvo, literarne reference, izražene skozi montažo in izposojo ter vključenost metričnega citata v romaneskno sobesedilo. Posebna pozornost je namenjena delom predlog, na katere se navezujejo medbesedilni sklici, in njihovi vlogi pri soustvarjanju celovite podobe osrednjih likov ter vzpostavljanju idejno-tematske zasnove romana.
Keywords: slovenščina, medbesedilnost, sodobni slovenski roman
Published: 13.02.2018; Views: 150; Downloads: 101
.pdf Full text (544,18 KB)
This document has many files! More...

Search done in 0.22 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica