Search the digital library catalog

Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Keywords: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Published in DKUM: 07.06.2022; Views: 1628; Downloads: 716
Full text (4,89 MB)

Abstract: Način odločanju v upravnem sporu in organizacijo sodišč v davčnih zadevah v R Sloveniji ureja Zakon o upravnem sporu (kratica ZUS-1). Zakonska ureditev upravnega spora ni v ničemer prilagojena odločanju o davčnih zadevah, razen glede pristojnosti sodišč, katerih zgodovinski razvoj je na ozemlju R Slovenije sintetično predstavljen. Ne upošteva namreč specifičnih načel, kot so strožja zakonitost ob prepovedani arbitrarnosti, poudarjen pomen materialne resnice ter vsebini zadev prilagojeni način njenega ugotavljanja, davčna tajnost in dolžnost zavezanca za dajanje podatkov s poudarkom, da so ti resnični. Prikazan je zgodovinski razvoj upravnosodnega odločanja v davčnih zadevah na ozemlju R Slovenije. Po sintetični opredeliti kategorije davščin analiziramo postopek odločanja v davčnih zadevah; najprej pred davčnimi organi in nato podrobno pred sodiščem v t.i. upravnem sporu. Naloga, izhajajoč iz predstavitve davčnih načel, analitično preverja usklajenost zakona o upravnem sporu v odločanju o davčnih zadevah z Ustavo R Slovenije in s pravom Evropske unije. V iskanju pobud za izboljšanje zakonske ureditve pa na osnovi odgovorov na posebni vprašalnik in na osnovi literature prikazuje sodno varstvo v nekaterih državah zlasti Evropske unije, ki so zaradi pravnega sistema relevantne za Slovenijo, ali pa vsebujejo rešitve dilem, ki bi se lahko vključile tudi v slovensko ureditev. Sklepni ugotovitvi o zgolj delni neprilagojenosti upravnega spora odločanju o davčnih zadevah sledi konkretni predlog, v čem bi bilo potrebno predpise dopolniti, morda tudi z nekaterimi rešitvami iz tujih ureditev.
Keywords: upravni spor, davčna zadeva, davčna načela, sodno varstvo, organizacija sodišč, tožba v upravnem spor, odločanje v davčnih zadevah, pravila postopka, materialna resnica, sodba sodišča, pravna sradstva, revizija
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 2273; Downloads: 190
Full text (787,68 KB)

Abstract: Za preprečevanje ali vsaj zmanjšanje kriminalitete je nujno potrebno, da država izvaja tako imenovano kazensko represijo. Podlago za to predstavlja kazenska zakonodaja, pri čemer zraven kazenskega zakonika, ki določa posamezna kazniva dejanja ter sankcije, ki se izrečejo storilcu kaznivega dejanja, potrebuje država tudi vir, ki določa postopek s katerim se ugotavljajo pogoji za kaznovanje, torej Zakon o kazenskem postopku. V diplomskem delu smo tako prikazali kazensko postopkovno ureditev ZDA in RS, pri čemer smo se omejili na institut ekskluzije, kateri predstavlja procesnopravno sankcioniranje kršitev dokaznih prepovedi. Tako smo poudarili različno pravno ureditev, kot posledico zgodovinskega razvoja, hkrati pa izpostavili druge temeljne institute kakor tudi doktrine, ki so primarno usmerjene bodisi v učinkovitost postopka bodisi v varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem povzemamo, da je temelj za kakršnokoli varstvo v okviru kazenskega procesa, pravni dokument, ki je lahko konvencija, ustava ali zakon, v sistemih »common law« pa tudi sodbe najvišjih sodišč. Subjekti, ki so zavezani k spoštovanju teh dokumentov, torej primarno temeljni procesni udeleženci, pa so poklicani da postopajo v skladu z njimi in poskušajo preprečiti vsak obid le-teh. Ob ugotovitvi, da obe zgoraj navedeni državi strmita k istemu cilju, torej učinkovitemu postopku in zagotovitvi pravic obdolženca, le da z uporabo različno urejenih sredstev, zaključujemo, da je potrebno, kljub različnostim, obe pravni ureditvi spoštovati, pri tem pa predsodke pustiti ob strani.
Keywords: ekskluzija, kazensko procesno pravo, obdolženec, materialna resnica, neveljaven dokaz, človekove pravice, psihološka okužba, doktrina sadežev zastrupljenega drevesa
Published in DKUM: 16.04.2013; Views: 2292; Downloads: 521
Full text (667,19 KB)