1. MERILNA NEGOTOVOST VSEBNOSTI MONOSAHARIDOV V RAZLIČNIH EKSTRAKTIH OLJČNIH LISTOV S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJOTina Pintar, 2014, undergraduate thesis Abstract: Olivna biomasa je obnovljiva surovina za proizvodnjo kemikalij in organskih spojin, goriv ter energije. Rastline oljk vsebujejo v različnih tkivih različne ogljikove hidrate kot so glukoza, manitol, saharoza in rafinoza. Znanstveni prispevki s področja analize sladkorjev v rastlinah obravnavajo različne metode, ki omogočajo njihovo izolacijo, čiščenje, medsebojno ločevanje, identifikacijo in kvantitativno določanje. V okviru diplomske naloge smo določili vsebnost monosaharida glukoze in sladkornega alkohola manitola v različnih ekstraktih oljčnih listov (Olea europaea L.), pripravljenih s subkritično vodno ekstrakcijo, ob uporabi različnih temperatur (80 °C, 120 °C in 180 °C), različnih tlakov (30 bar, 80 bar, 100 bar in 150 bar) in različnega časa ekstrakcije (5 min, 10 min, 30 min, 60 min in 90 min). Vzorce smo analizirali s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). Preiskovane spojine smo pred analizo pretvorili najprej v oksimske (o-) in nato v trimetilsililirane (TMS) derivate, ki so bili termično dovolj obstojni in hlapni za analizo z GC. Za tvorbo oksimskih derivatov smo uporabili kot reagent hidroksilamin hidroklorid raztopljen v piridinu (2-2,5%), za reakcijo sililiranja pa je bil kot derivatizacijski reagent uporabljen N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid (MSTFA). Spojine smo potrdili z uporabo standardnih spojin, s primerjavo retencijskih časov in masnih spektrov. Spojine smo v rastlinskih ekstraktih kvantitativno določili iz umeritvenih krivulj ob uporabi fenil β-D-glukopiranozida kot internega standarda (ISTD). GC-MS je omogočila sočasno ločevanje in selektivno identifikacijo strukturno podobnih ogljikovih hidratov kot sta glukoza in manitol ter različnih stereoizomerov kot so α- in β-TMS-glukopiranoza ter sin- in anti-oksim-TMS-glukoza. Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda natančna, linearna in ponovljiva. Ocenili smo tudi merilno negotovost pri določanju koncentracije glukoze in manitola ter prav tako ovrednotili vse možne vire merilne negotovosti, ki nastajajo pri izvajanju analiznega postopka. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (2,576 g/L) in manitola (4,031 g/L) v vzorcu ekstrakta oljčnih listov, ekstrahiranem s subkritično vodo pri 80 °C ter 90 min. Najnižjo vsebnost glukoze (0,489 g/L) in manitola (1,321 g/L) pa smo določili v vzorcu, ekstrahiranem s subkritično vodo pri 180°C ter 90 min.
Keywords: lesna biomasa, oljčni listi, glukoza, manitol, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Published in DKUM: 23.07.2014; Views: 2597; Downloads: 180
 Full text (2,60 MB) |
2. VALIDACIJA METODE DOLOČANJA MONOSAHARIDOV V HIDROLIZATU BIOMASE S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJOKristina Preskar, 2013, undergraduate thesis Abstract: Razvili smo GC–MS metodo za ločevanje in določanje monosaharida glukoze in sladkornega alkohola manitola v različnih ekstraktih listov oljke (Olea europaea L.). Opisana metoda ob predhodni tvorbi oksimov in trimetilsililiranih (TMS) derivatov omogoča dobro ločevanje in kvantitativno določanje termično dovolj obstojnih in hlapnih t.i. oksimskih TMS eterskih (o-TMS) derivatov glukoze in TMS derivatov manitola. Za tvorbo oksimskih derivatov smo uporabili kot reagent hidroksilamin hidroklorid raztopljen v piridinu (2-2,5%). Reakcija oksimacije je potekala s segrevanjem 45 min pri temperaturi 70-80 °C. Kot derivatizacijski reagent za reakcijo sililiranja je bil uporabljen N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid (MSTFA). Postopek sililiranja se je izvajal na peščeni kopeli pri temperaturi 70-80 °C, 60 min. Spojini smo potrdili z uporabo standardnih spojin in s primerjavo retencijskih časov ter masnih spektrov posnetih pri enakih kromatografskih pogojih. S kvantitativno analizo različnih ekstraktov oljčnih listov, pripravljenih z običajno ekstrakcijo trdno-tekoče z vodo in mešanicami voda/organsko topilo (50:50, vol. %), v različnih razmerjih vzorca s topilom, smo določili vsebnosti obeh spojin. Vsebnost glukoze je bila določena med 39,2 in 169,2 mg g-1 zatehte ekstrakta. Vsebnost manitola pa je bila določena od 92,1 do 222,2 mg g-1 zatehte ekstrakta. Vsebnosti glukoze in manitola so bile določene iz odgovarjajočih umeritvenih krivulj z uporabo fenil β-D-glukopiranozida kot internega standarda (ISTD). Metodo smo validirali, tako da smo določili linearnost, natančnost kot ponovljivost in obnovljivost, heteroscedastičnost, mejo zaznavnosti (LOD) in mejo določljivosti (LOQ). Ugotovili smo, da je metoda linearna v koncentracijskem območju od 5 do 200 mg L-1, s korelacijskimi koeficienti (r2) večjimi od 0,993. Metoda je natančna in ponovljiva z relativnimi standardnimi odmiki (RSD) pod 15%. Za glukozo smo določili mejo zaznavnosti (LOD) 0,35 mg L-1 in za manitol 0,25 mg L-1. Meja določljivosti (LOQ) je bila za obe spojini 1 mg L-1.
Keywords: validacija, biomasa, plinska kromatografija, masna spektrometrija, glukoza, manitol
Published in DKUM: 02.10.2013; Views: 3544; Downloads: 253
Full text (2,57 MB) |
3. DOLOČANJE IZBRANIH SPOJIN V HIDROLIZATU BIOMASE S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJOSaša Pušaver, 2012, undergraduate thesis Abstract: V okviru diplomske naloge smo želeli razviti analizno metodo za sočasno ločitev, identifikacijo in kvantitativno določanje monosaharida glukoze in sladkornega alkohola manitola v različnih vzorcih hidrolizatov biomase. Razvita metoda temelji na ločevanju in določanju preiskovanih spojin s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). Metodo smo razvijali s čistimi standardnimi raztopinami glukoze in manitola, njeno uporabnost pa potrdili na realnih vzorcih. Podatke smo statistično ovrednotili, metodo validirali in s tem dokazali, da je le-ta pravilna in natančna.
Linearnost metode smo preverili v različnih koncentracijskih območjih od 1 do 300 mg L-1, kjer so bili korelacijski koeficienti (r2) nad 0,99. Metoda je ponovljiva z relativnimi standardnimi odmiki pod 5%. Tako smo osnovne standardne raztopine preiskovanih spojin pripravili v optimalni mešanici topil metanol-voda (v/v=1/1). Ker spojine niso bile dovolj hlapne za neposredno analizo z GC-MS, smo jih predhodno, s postopkom derivatizacije oz. sililiranja, pretvorili v ustrezne trimetilsililirane (TMS) derivate. Za optimalni potek sililiranja, je bilo potrebno iz vzorcev odstraniti vse sledove vode in polarnih protonskih topil. To smo dosegli z odparevanjem vzorcev do suhega na rotacijskem uparjalniku in z dodatkom toluena k suhim preostankom. Za derivatizacijo preiskovanih spojin smo kot optimalni sililirni reagent uporabili MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot optimalni katalizator pa piridin. Sililiranje smo izvajali pod optimalnimi pogoji na peščeni kopeli, kjer smo vzorce segrevali 90 min pri 80°C. Pred injiciranjem vzorcev na kromatografsko kolono smo le-te še dodatno redčili s toluenom ali n-heksanom. GC-MS pogoje smo izbrali tako, da smo dobili najustreznejšo ločitev in pripadajoče MS spektre preiskovanih spojin. Spojine smo identificirali s primerjavo retencijskih časov spojin pri analizi standardnih raztopin pri enakih kromatografskih pogojih, z uporabo knjižnic standardiziranih masnih spektrov in s primerjavo podatkov iz literature.
Keywords: glukoza, manitol, plinska kromatografija, masna spektrometrija, hidrolizat
Published in DKUM: 16.10.2012; Views: 2646; Downloads: 233
Full text (3,20 MB) |
