Search the digital library catalog

Abstract: Da bi se izognili socialnemu dampingu in predvsem, da bi zagotovili, da so pravice in delovni pogoji napotenega delavca zaščiteni, je pravo Evropske skupnosti vzpostavilo obvezna pravila glede pogojev zaposlitve, ki se uporabljajo za delavce, napotene v tujo državo. Direktiva 96/71/ES in Direktiva 2014/67/EU zagotavljata napotenim delavcem minimalne pravice s področja napotitve. Delavcem je treba zagotoviti delovne razmere, ki so določene z zakonom in drugimi predpisi. V magistrskem delu, z naslovom Pravni in davčni vidik napotenih delavcev na delo v tujino − primerjava med Švico, Avstrijo in Francijo, želimo predstaviti, kakšna zakonodaja velja v kateri izmed držav. Predstavljena je tudi vsebina zakona, ki določa, kateri so postopki in pogoji napotenih delavcev. Delodajalci so obvezani, da upoštevajo različne zakonske zahteve. Organizacije in vladni organi vedno bolj povečujejo naložbe v digitalizacijo, kar pomeni, da je neskladnosti z davki mogoče izslediti zelo hitro. Skupni evropski trg, ki temelji na prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala, je rezultat mobilnosti in napotitve delavcev. Napotitve delavcev se iz leta v leto povečujejo, ampak ob tem dejstvu je treba izpostaviti, da se povečuje tudi število zlorab in kršitev. Vsaka država želi na najboljši način preprečiti različne zlorabe, zato le te uporabljajo različna administrativna orodja, ki pomagajo pri boljšem nadzoru na lastnem trgu. Predstavljena je tudi davčna obravnava napotenih delavcev. Med delodajalcem, ki napotuje v tujino in delavcem mora vladati neposreden odnos, kar pomeni, da delavec mora ostati pri njem v delovnem razmerju. Delodajalci se prav tako velikokrat srečujejo z vprašanjem glede dvojnega obdavčevanja in kako upoštevati davek, ki je plačan v tujini.
Keywords: Direktiva 96/71/ES, Direktiva 2014/67/EU, napoteni delavci, dnevnica, Švica, Avstrija, Francija, lex loci laboris.
Published in DKUM: 26.10.2023; Views: 301; Downloads: 62
Full text (2,18 MB)