| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 76
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku
Žan Peče, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je predstavljena pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku. Bralcu ne daje odgovora na kakšno posebno vprašanje, ki bi tako predstavljalo bistvo tega dela, pač pa mu omogoča, da se seznani s postopkom prodaje premoženja oziroma z načinom pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku v Sloveniji. Zasnovano je tako, da lahko osnovne informacije o takem postopku pridobi tudi oseba, ki nima poglobljenega pravnega znanja, pač pa je le grobo seznanjena s slovenskim pravnim redom. Tako je magistrsko delo razdeljeno na poglavja o lastninski pravici, njeni opredelitvi, omejitvah, varstvu, različnimi načini pridobitve, ki obstajajo v teoriji in ki so veljavni na podlagi zakona, poglavja o obligacijskih vidikih prodaje, o stečajnem postopku in o poteku prodaje v stečajnem postopku. S podpoglavji o možnostih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečajnem postopku in posebnih obveznostih poslovodstva v primeru insolventnosti stečajnega dolžnika, ki je gospodarska družba, sta dodatno izpostavljena instituta, ki aktivnemu upniku v stečajnih postopkih dajeta boljše možnosti poplačila, kot jih upniki navadno dosegajo. V osrednjem šestem poglavju pa so predstavljeni dejanske lastnosti prodaje v stečajnem postopku, po katerih se tak način pridobitve lastninske pravice razlikuje od klasičnega pravno poslovnega načina pridobitve le-te, vsebujoč sodno prakso Višjih in Vrhovnega sodišča, ki se je razvila okoli posameznih vprašanj pri takšnem načinu pridobitve lastninske pravice. V tem poglavju so tako raziskane posledice dejstva, da spada takšen način pridobitve lastninske pravice v teoriji (in tudi praksi) med originarne, katere pravice s prodajo ugasnejo, vpliv pravila o omejitvi odgovornosti za stvarne napake, ter kakšno varstvo kupec sploh ima. Delo tako z obravnavo posameznih pravil, relevantne sodne prakse, ter primerjavo z osnovno ureditvijo na področjih, ki jih zadeva, daje celovito sliko pravil o prodaji (in nakupu) premoženja v stečajnem postopku.
Keywords: lastninska pravica, pravna narava, pridobitev, stečajni postopek, prodaja
Published: 20.01.2021; Views: 52; Downloads: 11
.pdf Full text (728,99 KB)

2.
Preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino
Klemen Fekonja, 2020, master's thesis

Abstract: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Keywords: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Published: 12.10.2020; Views: 218; Downloads: 51
.pdf Full text (650,50 KB)

3.
Imisije
Gabriela Firšt, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo se v uvodu, s kratkim opisom, »dotakne« samega pojma lastninske pravice, saj gre za eno ključnih človekovih pravic, ki je deležna pravnega varstva na najvišji ravni. Kot pomemben institut, s katerim se želi zagotoviti mirno sosedsko življenje, je v nadaljevanju zaključnega dela podan oris različnih omejitev lastninske pravice, katerim je podvržen imetnik pravice. Stvarnopravna določila pa ne zavezujejo samo lastnikov, temveč tudi neposrednega posestnika, zato je v magistrski nalogi smiselno podana tudi krajša opredelitev posesti. Za boljši vpogled, in pravilno razumevanje imisij, se magistrska naloga nadalje opredeli do samega sosedskega prava, katerega glavna naloga je sosedom omogočiti prijetno sobivanje na prostorsko povezanih nepremičninah in v okviru katerega se obravnavajo imisije kot najbolj tipičen institut sosedskega prava. Z izrazom sosedstvo lahko opredelimo družbeno razmerje sosedov, torej tistih ljudi, ki so prostorsko povezani. Temu sledi pregled različnih vrst tožbenih zahtevkov, ki so na voljo posameznikom v okviru pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami, ter razmejitev med stvarnopravnim in obligacijskopravnim varstvom. V jedru zaključnega dela so predstavljene imisije, kot eden najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov, ter njihova klasifikacija glede na različne vrste. Imisije so raznovrstni vplivi, ki izhajajo iz ene nepremičnine in jih je mogoče zaznati na drugi nepremičnini. Niso pa vsi moteči vplivi tudi prepovedani, saj mora med lastniki prostorsko povezanih nepremičnin obstajati določena mera tolerance, na podlagi katere je vsakdo, do določene mere, dolžan trpeti vplive, ki prihajajo in se širijo iz okolice. Ali gre za prepovedano imisijo, pa je odvisno od krajevnih razmer ali škode, ki je bila prizadejana nepremičnini. Kot zanimivost, se magistrsko delo opredeli tudi do idealnih imisij, ki predstavljajo eno od vrst imisij za katero v slovenski teoriji in sodni praksi še ni jasnih stališč ali jim je priznana pravna veljava ali ne.
Keywords: Lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, posest, sosedsko pravo, nepremičnina, imisije, stvarno pravno varstvo, obligacijsko pravno varstvo.
Published: 20.12.2019; Views: 243; Downloads: 36
.pdf Full text (821,33 KB)

4.
Zakonita predkupna pravica pri prometu s kmetijskimi zemljišči
Nika Cuder, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Oblastvo nad nepremičninami je bogastvo, ki ga lahko lastnik z dobrim gospodarjenjem izkorišča. Nepremičnine so predmet trgovanja, varčevanja, špekuliranja in investiranja. Lastnik lahko prosto razpolaga s svojo lastnino, razen če zakon določa drugače. Prenos lastninske pravice je pri kmetijskih zemljiščih omejen, saj določa postopek in vrstni red predkupnih upravičencev. Zakonita predkupna pravica po ZKZ nima vpliva na lastnika nepremičnine ali bo nepremičnino prodal, ampak samo na to, komu jo bo prodal. Lastnik, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, mora ponudbo izročiti pristojni upravni enoti, predkupni upravičenci pa morajo v roku 30 dni sprejeti ponudbo. Predkupni upravičenec, ki izpolnjuje pogoje po najboljšem vrstnem redu, ima prednost pred drugimi sprejemniki ponudbe. Po poteku roka za sprejem ponudbe, predkupni upravičenec poda vlogo za odobritev pravnega posla. Na podlagi pravnomočne odločbe o odobritvi pravnega posla, sklenjeni pogodbi in plačilu davka, kupec lahko poda predlog za vpis v zemljiško knjigo.
Keywords: Nepremičnine, lastninska pravica, zakonita predkupna pravica, kmetijska zemljišča, promet s kmetijskimi zemljišči, predkupni upravičenci
Published: 16.05.2019; Views: 638; Downloads: 105
.pdf Full text (940,22 KB)

5.
Razpolagalno upravičenje pri poslovanju z nepremičninami
Sanja Gorjup, 2019, master's thesis

Abstract: Pri poslovanju z nepremičninami je načelo zaupanja v zemljiško knjigo poglavitnega pomena. Iz tega načela izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja pri poslovanju z nepremičninami varuje dobroverno osebo, zato je vpis pravice v zemljiško knjigo pomemben. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, pravice na nepremičninah in pravna dejstva tako glede nepremičnin, kot glede imetnikov pravic na nepremičninah, ki so pomembna za pravni promet z nepremičnino. Stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo je tudi lastninska pravica. Po vsebini upravičenj, ki jih vključuje, je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica in lahko na primeru te pravice najprimerneje razložimo upravičenja in tako tudi med njimi razpolagalno upravičenje. V magistrski nalogi bo pojasnjena razlika med samo pravico in upravičenjem. Vsebino pravice determinirajo upravičenja. Vsaka pravica je sestavljena iz enega ali več upravičenj. Vsebina upravičenj, ki jih vključuje pravica, nam povedo na kakšen način lahko uveljavimo pravico, proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico razpolagamo in na kakšen način. Zato je členitev pravice na upravičenja ne zgolj teoretičnega pomena, temveč je izredno pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice, ter s tem povezano uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju z njo. Posamezna pravica lahko vključuje tri vrste upravičenj: temeljno (materialnopravno) upravičenje, pravovarstveni zahtevek in razpolagalno upravičenje.Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje ter pravovarstveni zahtevek. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, to je razpolagalno upravičenje. Razpolagalno upravičenje predstavlja del pravice, ki imetniku zagotavlja pravno možnost prenesti, obremeniti, preoblikovati ter odpovedati se pravici. Z izrazom razpolagalno upravičenje označujemo pravno dejanje (pravni posel) njenega imetnika, ki povzroči prenos, spremembo ali prenehanje te pravice. Razpolagalno upravičenje je torej pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Ko obravnavamo razpolagalno upravičenje, se sprašujemo, ali pravica vključuje upravičenje imetnika razpolagati z njo in v kakšnem obsegu. Razpolagalno upravičenje je kot izrecna sestavina pravice opredeljena samo v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pod pojmom lastninska pravica. To seveda ne pomeni, da druge pravice ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja. Vse stvarne pravice tudi ne vsebujejo popolnega razpolagalnega upravičenja. V teoriji in sodni praksi se velikokrat nepravilno poimenuje razpolagalno upravičenje kot razpolagalna sposobnost. Prav tako se nam postavlja vprašanje, ali je razpolagano upravičenje predpostavka za začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla. V pravnem prometu je trenutek vpisa izredno pomemben, saj velja pravna maksima prior tempore potior iure, ki pomeni hitrejši po času, močnejši po pravici. Pri tem je potrebno izpostaviti pričakovano pravico, katera je vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko pravnoposlovni pridobitelj čeprav formalno gledano še ni lastnik, uživa določeno lastninsko varstvo, še preden vloži predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali pričakovana lastninska pravica pridobitelja omeji razpolagalno upravičenje odsvojitelja. Lastninska pravica ni več absolutna pravica ali vseobsegajoča in oblastvena pravica, saj jo omejujejo različna pravna področja tako, da je njen tradicionalni koncept zelo okrnjen. Pri omejitvah lastninske pravice splošno razlikujemo med omejitvami v javnem interesu in omejitvami, ki varujejo zasebne interese. Te omejitve pa odpirajo nekatera pomembna pravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Keywords: poslovanje z nepremičninami, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, trenutek vpisa, lastninska pravica, prenos lastninske pravice, materialnopravna upravičenja, razpolagalno upravičenje, razpolagalni pravni posel, pričakovana pravica, omejitve lastninske pravice.
Published: 24.04.2019; Views: 574; Downloads: 149
.pdf Full text (1,30 MB)

6.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, master's thesis

Abstract: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Published: 22.01.2019; Views: 814; Downloads: 114
.pdf Full text (771,72 KB)

7.
Prepovedane imisije v slovenskem in avstrijskem pravu s pregledom aktualne sodne prakse
Urša Kasnik, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Keywords: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Published: 14.12.2018; Views: 1258; Downloads: 173
.pdf Full text (979,91 KB)

8.
Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastrukture
Klara Boršič, 2018, master's thesis

Abstract: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria). Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes. O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Published: 15.10.2018; Views: 785; Downloads: 172
.pdf Full text (2,34 MB)

9.
Varstvo lastninske pravice s pregledom aktualne sodne prakse
Nastja Tuš, 2018, master's thesis

Abstract: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Keywords: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Published: 15.10.2018; Views: 723; Downloads: 213
.pdf Full text (785,35 KB)

10.
Primerjava institutov priposestvovanja, gradnje čez mejo nepremičnine in vlaganja v tujo nepremičnino v slovenskem in nemškem pravnem redu
Valentin Justin Tratnik, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi. Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti. Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Keywords: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Published: 21.09.2018; Views: 564; Downloads: 89
.pdf Full text (401,96 KB)

Search done in 0.27 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica