Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo se ukvarja z vprašanjem, ali so ljudje resnično tako lahkoverni, da množično verjamejo v razne dezinformacije in teorije zarote. Na podlagi analize sekundarnih virov in sinteze obstoječe teorije ugotavljamo, da očitki o preveliki lahkovernosti in naivnosti niso povsem upravičeni. Dezinformacije in teorije zarote običajno niso vzrok za družbene probleme, temveč predvsem njihova posledica. Ljudje imajo dobro razvite kognitivne mehanizme, ki jim pomagajo pri vrednotenju informacij. Ne verjamejo slepo, ampak najprej ocenijo, ali so nove informacije skladne z njihovim predznanjem. Za spremembo mnenja potrebujejo dobre argumente, ocenijo tudi kompetentnost tistega, ki jim informacije sporoča. Preden nekomu verjamejo, se želijo prepričati o tem, ali so interesi osebe, ki jim nekaj sporoča, usklajeni z njihovimi lastnimi. Raziskave, ki kažejo na široko razširjene teorije zarote in lažne novice, imajo metodološke in teoretske pomanjkljivosti. Tam, kjer pa se teorije zarote in dezinformacije resnično pojavljalo, to ni zaradi motenj v kogniciji. Pogosto ima vera v njih v ozadju socialni cilj, ki ga želi posameznik doseči. Zarote se pojavljajo tam, kjer vladata strah in negotovost. Bolj verjetno je, da bodo ljudje verjeli v zarote, ki se nanašajo na akterje, ki jim že od prej ne zaupajo. Pomemben ščit pred teorijami zarote predstavlja demokracija ter močne institucije.
Keywords: teorije zarote, dezinformacije, teorija racionalne izbire, lahkovernost
Published in DKUM: 11.09.2025; Views: 0; Downloads: 12
Full text (2,75 MB)