1. |
2. Primerjava kvalitete življenja pacientov zdravljenih s hemodializo in peritonealno dializoSimona Sternad, 2021, master's thesis Abstract: Uvod: Končna odpoved ledvic vodi do nadomestnega zdravljenja ledvic, kar zagotovo vpliva na z zdravjem povezano kvaliteto življenja teh pacientov. Namen zaključnega dela je bil primerjati in ugotoviti kvaliteto življenja pacientov, ki so na nadomestnem zdravljenju končne ledvične odpovedi.
Raziskovalne metode: Za izvedbo raziskave smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja. Kvaliteto življenja pacientov na nadomestnem zdravljenju ledvic smo ugotavljali z validiranim anketnim vprašalnikom. Raziskava je bila izvedena v dializnem centru v podravski regiji. Sodelovalo je 91 pacientov, zdravljenih s hemodializo, in 14 pacientov, zdravljenih s peritonealno dializo. Dobljeni podatki so bili statistično obdelani s programom IBM SPSS, različica 25.0.
Rezultati: Pacienti, zdravljeni s hemodializo, živijo enako kvalitetno kot pacienti, zdravljeni s peritonealno dializo. Raziskava je pokazala, da ni statistično pomembnih razlik pri anketiranih pacientih na nadomestnem zdravljenju ledvic (p > 0,05). Statistično pomembne razlike pa obstajajo pri nadomestnem zdravljenju ledvične bolezni glede na starostno skupino anketiranih pacientov, in sicer smo ugotovili, da se starejša populacija ljudi pogosteje zdravi s hemodializo kot peritonealno dializo (p < 0,001).
Razprava in sklep: Z raziskavo smo ugotovili, da pacienti, zdravljeni s hemodializo, živijo enako kvalitetno kot pacienti, ki so zdravljeni s peritonealno dializo. Čeprav v kvaliteti življenja ni razlik, bi bilo paciente smiselno vključiti v različne programe za promocijo zdravja in svetovalne skupine ter jih spodbujati pri aktivnostih za samostojno življenje.
Keywords: kvaliteta življenja, akutna ledvična odpoved, kronična ledvična bolezen, hemodializa, peritonealna dializa.
Published in DKUM: 08.12.2021; Views: 212; Downloads: 39
 Full text (976,51 KB) |
3. |
4. |
5. Topni receptor ST2 kot prognostični označevalec pri bolnikih s kronično ledvično boleznijoEvgenija Homšak, 2019, doctoral dissertation Abstract: Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev.
Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt.
Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe.
Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2 <35 ng/ml) ali skupino z visokim sST2 (sST2 ≥35 ng/mL). Za oceno prognostične vrednosti serumskih označevalcev smo uporabili Kaplan-Meierjevo analizo preživetja in regresijsko Cox analizo. Z ROC (receiver operating characteristic) analizo smo določili in primerjali prognostično moč NT-proBNP, sST2 in njune kombinacije. Kot statistično značilna pomembna vrednost je bila P<0.05.
Zaključki: V naši raziskavi smo uspeli potrditi obe zastavljeni hipotezi. Naši rezultati potrjujejo, da je sST2 neodvisen od ledvične funkcije in od postopka HDF, saj njegove serumske koncentracije niso statistično značilno različne glede na stopnjo KLB in se ne spremenijo po procesu HDF. Prav tako smo potrdili, da je sST2 kot označevalec fibroze in remodelacije sposoben opredeliti bolnike s KLB 1-5 in KLB 5D, glede na njihovo tveganje za razvoj življensko ogrožajočih dogodkov, hospitalizacije in smrti. Njegova dodana vrednost se kaže v primeru kombinirane rabe več označevalcev, kjer skupaj z NT-proBNP omogoča boljšo oceno tveganja kot kateri koli od posamičnih označevalcev. Ta ugotovitev potrjuje, da je sST2 neodvisen prognostičen označevalec, ki se odziva in nastaja preko drugih patofizioloških mehanizmov kot NT-proBNP.
Keywords: sST2, kronična ledvična bolezen, prognostični označevalec, hemodiafiltracija
Published in DKUM: 12.08.2019; Views: 897; Downloads: 52
Full text (2,43 MB) |
6. |
7. |
8. Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializoSilva Breznik, 2017, doctoral dissertation Abstract: Uvod
Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami.
Bolniki in metode
V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23).
Rezultati
Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij.
Zaključek
Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Keywords: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Published in DKUM: 17.08.2017; Views: 1313; Downloads: 103
Full text (1014,28 KB) |
9. |
10. Razvoj in validacija plinskih senzorjev za medicinske aplikacijeEvelina Mohorko, 2016, master's thesis Abstract: V sklopu magistrske naloge smo preučevali razvoj in validacijo analizatorja E-NH3 V1.2 za določanje amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s kronično ledvično boleznijo (KLB).
Merilni postopek in delovanje analizatorja E-NH3 V1.2 smo tudi delno validirali, z namenom potrditve ustreznosti. Določili smo linearnost (R2 = 0,9969), ponovljivost (RSD ≤ 1,5%), mejo zaznavnosti (0,7 ppm) in mejo določljivosti (2,5 ppm). Sledile so analize realnih vzorcev. V raziskavo smo vključili zdrave posameznike in paciente s kronično ledvično boleznijo (KLB), ki so ustrezali določenim kriterijem. Pri primerjavi koncentracij amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s KLB, smo ugotovili statistično signifikantno razliko med skupinama. Povprečna koncentracija amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov je bila < LOQ in pri pacientih s KLB 4 ppm. Ugotovili smo, da je koncentracija amoniaka v izdihanem zraku verjetno povezana s kronično ledvično boleznijo, vendar so potrebne dodatne klinične raziskave na večji populaciji vzorcev izdihanega zraka zdravih posameznikov in pacientov s KLB.
Preizkusili smo tudi delovanje detekcijskih cevk za določitev amoniaka v zraku in pretočni injekcijski sistem. Korelacija med analizatorjem E-NH3 V1.2 in detekcijskimi cevkami je bila zadovoljiva. Injekcijski sistem za določanje amonijevega iona smo modificirali in preizkusili, ali bi ga lahko uporabili pri analizi amoniaka v izdihanem zraku. Ugotovili smo, da je bilo uvajanje plinastega amoniaka (4 ppm) v borovo kislino učinkovito. Uporabljen sistem sicer ni primeren za analizo izdihanega zraka v bolnišnicah, zaradi kompleksnosti izvedbe analiz in toksičnih kemikalij.
Keywords: amoniak, analiza izdihanega zraka, elektrokemijski senzor, kronična ledvična bolezen
Published in DKUM: 03.02.2016; Views: 1555; Downloads: 201
Full text (3,05 MB) |
