| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 13
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Topni receptor ST2 kot prognostični označevalec pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo
Evgenija Homšak, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev. Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt. Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe. Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2 <35 ng/ml) ali skupino z visokim sST2 (sST2 ≥35 ng/mL). Za oceno prognostične vrednosti serumskih označevalcev smo uporabili Kaplan-Meierjevo analizo preživetja in regresijsko Cox analizo. Z ROC (receiver operating characteristic) analizo smo določili in primerjali prognostično moč NT-proBNP, sST2 in njune kombinacije. Kot statistično značilna pomembna vrednost je bila P<0.05. Zaključki: V naši raziskavi smo uspeli potrditi obe zastavljeni hipotezi. Naši rezultati potrjujejo, da je sST2 neodvisen od ledvične funkcije in od postopka HDF, saj njegove serumske koncentracije niso statistično značilno različne glede na stopnjo KLB in se ne spremenijo po procesu HDF. Prav tako smo potrdili, da je sST2 kot označevalec fibroze in remodelacije sposoben opredeliti bolnike s KLB 1-5 in KLB 5D, glede na njihovo tveganje za razvoj življensko ogrožajočih dogodkov, hospitalizacije in smrti. Njegova dodana vrednost se kaže v primeru kombinirane rabe več označevalcev, kjer skupaj z NT-proBNP omogoča boljšo oceno tveganja kot kateri koli od posamičnih označevalcev. Ta ugotovitev potrjuje, da je sST2 neodvisen prognostičen označevalec, ki se odziva in nastaja preko drugih patofizioloških mehanizmov kot NT-proBNP.
Keywords: sST2, kronična ledvična bolezen, prognostični označevalec, hemodiafiltracija
Published: 12.08.2019; Views: 553; Downloads: 32
.pdf Full text (2,43 MB)

2.
3.
4.
Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializo
Silva Breznik, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij. Zaključek Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Keywords: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Published: 17.08.2017; Views: 1065; Downloads: 93
.pdf Full text (1014,28 KB)

5.
6.
Razvoj in validacija plinskih senzorjev za medicinske aplikacije
Evelina Mohorko, 2016, master's thesis

Abstract: V sklopu magistrske naloge smo preučevali razvoj in validacijo analizatorja E-NH3 V1.2 za določanje amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s kronično ledvično boleznijo (KLB). Merilni postopek in delovanje analizatorja E-NH3 V1.2 smo tudi delno validirali, z namenom potrditve ustreznosti. Določili smo linearnost (R2 = 0,9969), ponovljivost (RSD ≤ 1,5%), mejo zaznavnosti (0,7 ppm) in mejo določljivosti (2,5 ppm). Sledile so analize realnih vzorcev. V raziskavo smo vključili zdrave posameznike in paciente s kronično ledvično boleznijo (KLB), ki so ustrezali določenim kriterijem. Pri primerjavi koncentracij amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s KLB, smo ugotovili statistično signifikantno razliko med skupinama. Povprečna koncentracija amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov je bila < LOQ in pri pacientih s KLB 4 ppm. Ugotovili smo, da je koncentracija amoniaka v izdihanem zraku verjetno povezana s kronično ledvično boleznijo, vendar so potrebne dodatne klinične raziskave na večji populaciji vzorcev izdihanega zraka zdravih posameznikov in pacientov s KLB. Preizkusili smo tudi delovanje detekcijskih cevk za določitev amoniaka v zraku in pretočni injekcijski sistem. Korelacija med analizatorjem E-NH3 V1.2 in detekcijskimi cevkami je bila zadovoljiva. Injekcijski sistem za določanje amonijevega iona smo modificirali in preizkusili, ali bi ga lahko uporabili pri analizi amoniaka v izdihanem zraku. Ugotovili smo, da je bilo uvajanje plinastega amoniaka (4 ppm) v borovo kislino učinkovito. Uporabljen sistem sicer ni primeren za analizo izdihanega zraka v bolnišnicah, zaradi kompleksnosti izvedbe analiz in toksičnih kemikalij.
Keywords: amoniak, analiza izdihanega zraka, elektrokemijski senzor, kronična ledvična bolezen
Published: 03.02.2016; Views: 1355; Downloads: 190
.pdf Full text (3,05 MB)

7.
Vpliv parikalcitola na proteinurijo pri nedializnih bolnikih s kronično ledvično boleznijo
Nina Hojs, 2015, doctoral dissertation

Abstract: UVOD Kronična ledvična bolezen (KLB) predstavlja svetovni zdravstveni problem zaradi naraščajoče incidence, prevalence, slabih izidov zdravljenja in visokih stroškov zdravljenja. Proteinurija in albuminurija sta pokazatelja napredovanja ledvične bolezni, tveganja za nastanek končne ledvične odpovedi, srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti. Zato je zdravljenje proteinurije in albuminurije eden od ciljev obravnave bolnikov s KLB. V zadnjem času so v ospredju raziskave o vlogi analogov vitamina D, še posebej parikalcitola, pri zmanjšanju proteinurije in albuminurije. Namen naše raziskave je bil ugotoviti vpliv zdravljenja s parikalcitolom pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo na ledvične in srčno-žilne dejavnike tveganja. BOLNIKI IN METODE V raziskavo smo vključili 45 nedializnih bolnikov s KLB (31 moških in 14 žensk), povprečne starosti 61,98±11,87 let (razpon 31–84 let), vsi so bili belci. Vse bolnike smo ob prvem obisku v ambulanti klinično pregledali, opravili smo laboratorijske preiskave krvi in urina ter merjenje krvnega tlaka (ambulantna meritev in 24-urni krvni tlak). Na podlagi uveljavljenih smernic za zdravljenje mineralno-kostne bolezni v sklopu KLB (Kidney Disease Improving Global Outcome (KDIGO) 2009) smo bolnikom, ki so imeli proteinurijo in intaktni parathormon ≥ 65 pg/ml, ob prvem obisku uvedli parikalcitol (1 μg/dan). Bolnike smo nato spremljali na 3 mesece. Parikalcitol so jemali celokupno 6 mesecev, po njegovi ukinitvi smo jih spremljali še 6 mesecev. REZULTATI Terapija s parikalcitolom je statistično značilno znižala albumin/kreatinin v urinu, 24-urno albuminurijo in 24-urno proteinurijo, 6 mesecev po ukinitvi terapije sta albumin/kreatinin v urinu in 24-urna albuminurija statistično značilno porastla, 24-urna proteinurija pa se ni statistično značilno spremenila. Med terapijo s parikalcitolom sta serumski kreatinin in cistatin C statistično značilno porastla, ocenjena hitrost glomerulne filtracije po Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration (CKD-EPI) kreatininski formuli in enostavni cistatinski formuli je upadla. Serumski kreatinin je 6 mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom neznačilno upadel, ocenjena hitrost glomerulne filtracije, izračunane na osnovi CKD-EPI kreatininske formule, pa je statistično značilno porastla. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom sta serumski cistatin C in na osnovi njega izračunana ocenjena hitrost glomerulne filtracije ostala približno enaka. Ob terapiji s parikalcitolom, niti po njegovi ukinitvi, se vsi parametri 24-urnega krvnega tlaka, vnetni pokazatelji, urat, troponin I (TnI) in možganski natriuretični peptid (NT-proBNP) niso statistično značilno spremenili. Ob terapiji s parikalcitolom se je statistično značilno znižal holesterol v lipoproteinu majhne gostote (LDL holesterol). Šest mesecev po ukinitvi parikalcitola ni prišlo do statistično značilnih sprememb holesterola. Apolipoprotein A1, B, lipoprotein(a), rastni faktor fibroblastov-23 (FGF-23) in homocistein smo spremljali le ob vključitvi v raziskavo in 12 mesecev zatem. Apolipoprotein A1 je v opazovanem obdobju statistično značilno upadel, FGF-23 je statistično značilno porastel, drugi parametri se niso statistično značilno spremenili. ZAKLJUČEK Z našo raziskavo smo dokazali, da 6-mesečno zdravljenje s parikalcitolom (1 µg/dan) pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo zmanjša proteinurijo in albuminurijo, zniža LDL holesterol in ne vpliva na 24-urni krvni tlak, vnetne pokazatelje, urat, TnI, NT-proBNP. Ledvična funkcija se je, kljub zmanjšanju proteinurije in albuminurije, v času zdravljenja poslabšala. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom je albuminurija porastla, medtem ko se proteinurija ni spremenila. Ledvična funkcija je glede na serumski cistatin C ostala enaka, glede na serumski kreatinin pa se je izboljšala. Parametri dislipidemije, 24-urni krvni tlak, vnetni pokazatelji, urat, TnI in NT-proBNP se niso spremenili.
Keywords: 24-urni krvni tlak, albuminurija, kronična ledvična bolezen, parikalcitol, proteinurija, serumski cistatin C, srčno-žilne bolezni
Published: 29.05.2015; Views: 1568; Downloads: 182
.pdf Full text (3,55 MB)

8.
9.
Pomen testosterona pri hemodializnih bolnikih
Milena Taskovska, 2013, other monographs and other completed works

Abstract:
Keywords: kronična ledvična bolezen, testosteron, hemoglobin, anemija, hemodializa, srčnožilne bolezni, dejavniki tveganja
Published: 28.02.2014; Views: 1417; Downloads: 175
.pdf Full text (551,81 KB)

10.
Zdravstvena nega pacienta s kronično ledvično boleznijo
Tadeja Galun, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Izhodišče. Kronična ledvična bolezen je bolezen, ki lahko poteka zelo tiho; običajno je brez bolečin in simptomov; prisotna je lahko več mesecev. Za kronično ledvično boleznijo lahko zboli kdorkoli, ne glede na starost, raso in spol. Najpogostejši vzrok za pojav kronične ledvične bolezni je povišan krvni tlak, prvi ukrep zdravljenja, pa je sprememba življenjskega stila. Namen. Namen diplomskega dela je predstaviti kronično ledvično bolezen in njeno zdravljenje ter s pomočjo študije primera predstaviti pomen zdravstvene nege in vlogo medicinske sestre pri pacientu s kronično ledvično boleznijo. Metodologija raziskovanja. Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi dela. Raziskavo smo izvajali v mesecu februarju 2013. Raziskovalni vzorec je obsegal enega pacienta s kronično ledvično boleznijo, ki je bil hospitaliziran v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča na Ptuju, na oddelku za hemodializo. Podatke smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega vprašalnika. Informacije smo si pridobili tudi z opazovanjem pacienta, iz medicinske in negovalne dokumentacije ter s pogovorom z zdravstvenim timom. Rezultati. Z raziskavo smo ugotovili, da je pacient dobro informiran o svojem zdravljenju, ter da upošteva vsa navodila in nasvete medicinskih sester in zdravnikov. Pri pacientu s kronično ledvično boleznijo se pojavljajo naslednje negovalne diagnoze: dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja; neuravnovešena prehrana, več kakor telo potrebuje, debelost; neučinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov (glede prehranjevanja); nevarnost poškodb; funkcija srca, zmanjšana. Sklep. Pacientu s kronično ledvično boleznijo se lahko v trenutku spremeni način življenja. Pomembno je, da pacient upošteva dieto, ki mu jo je predpisal zdravnik, že na začetku zdravljenja. Potrebno je zmanjšanje čezmerne telesne teže, opustiti je potrebno vse škodljive razvade in povečati telesno dejavnost. Pomembno je tudi, da pacient izve čim več podatkov in dejstev o svoji bolezni.
Keywords: pacient, ledvice, kronična ledvična bolezen, zdravljenje, dieta, preventiva.
Published: 10.10.2013; Views: 2359; Downloads: 379
.pdf Full text (743,15 KB)

Search done in 0.36 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica