Search the digital library catalog

Abstract: V sklopu magistrske naloge smo preučevali razvoj in validacijo analizatorja E-NH3 V1.2 za določanje amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s kronično ledvično boleznijo (KLB). Merilni postopek in delovanje analizatorja E-NH3 V1.2 smo tudi delno validirali, z namenom potrditve ustreznosti. Določili smo linearnost (R2 = 0,9969), ponovljivost (RSD ≤ 1,5%), mejo zaznavnosti (0,7 ppm) in mejo določljivosti (2,5 ppm). Sledile so analize realnih vzorcev. V raziskavo smo vključili zdrave posameznike in paciente s kronično ledvično boleznijo (KLB), ki so ustrezali določenim kriterijem. Pri primerjavi koncentracij amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s KLB, smo ugotovili statistično signifikantno razliko med skupinama. Povprečna koncentracija amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov je bila < LOQ in pri pacientih s KLB 4 ppm. Ugotovili smo, da je koncentracija amoniaka v izdihanem zraku verjetno povezana s kronično ledvično boleznijo, vendar so potrebne dodatne klinične raziskave na večji populaciji vzorcev izdihanega zraka zdravih posameznikov in pacientov s KLB. Preizkusili smo tudi delovanje detekcijskih cevk za določitev amoniaka v zraku in pretočni injekcijski sistem. Korelacija med analizatorjem E-NH3 V1.2 in detekcijskimi cevkami je bila zadovoljiva. Injekcijski sistem za določanje amonijevega iona smo modificirali in preizkusili, ali bi ga lahko uporabili pri analizi amoniaka v izdihanem zraku. Ugotovili smo, da je bilo uvajanje plinastega amoniaka (4 ppm) v borovo kislino učinkovito. Uporabljen sistem sicer ni primeren za analizo izdihanega zraka v bolnišnicah, zaradi kompleksnosti izvedbe analiz in toksičnih kemikalij.
Keywords: amoniak, analiza izdihanega zraka, elektrokemijski senzor, kronična ledvična bolezen
Published in DKUM: 03.02.2016; Views: 2116; Downloads: 270
Full text (3,05 MB)

Abstract: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen in se pojavlja v dveh podtipih, kot Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK). CB lahko prizadene celoten prebavni trakt, medtem ko UC prizadene skoraj izključno danko in debelo črevo. Na potek in razvoj bolezni pomembno vplivajo tako okoljski dejavniki kot tudi genetska zasnova posameznika. Asociacijske študije na celotnem genomu (GWA študije) so do danes identificirale 163 lokusov na človeškem genomu, ki so povezani z nastankom KVČB. Zdravljenje KVČB poteka v več stopnjah. Navadno začnemo z aminosalicilati, nadaljujemo s kortikosteroidi in imunosupresivi. Če zdravljenje s standardno terapijo ni uspešno, pa si v zadnjem času pomagamo z biološkimi zdravili in sicer zaviralci provnetnega citokina TNF-α, katerih prva predstavnika sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA). Terapija z zaviralci TNF-α je naredila izjemen napredek v zdravljenju ne samo CB, ampak tudi ostalih oblik KVČB. V naši študiji smo se osredotočili na zdravljenje bolnikov s CB z adalimumabom (ADA). ADA je humano monoklonsko protitelo. Z odmerjanjem vsaki drugi teden dosegamo zelo dober odziv, v indukcijski kot tudi vzdrževalni terapiji, z zelo solidnim procentom bolnikov v remisiji, vendar se kljub temu približno tretjina bolnikov ne odziva na terapijo z zaviralci TNF-α. Cilj naloge je bil izvesti prospektivno farmakogenetsko raziskavo, pri čemer bi odkrili genetske biooznačevalce, s katerimi bi lahko vnaprej napovedali, kakšen bo izid zdravljenja z ADA pri posameznem bolniku. Dodatno smo želeli ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na terapijo z ADA in izražanjem genov pri bolnikih s CB, pri čemer smo ugotovili, da prav tako izstopa gen ATG16L1, pri katerem se je izražanje statistično značilno spreminjalo skozi celotno obdobje zdravljenja. Prav tako smo v nalogi analizirali potencialne povezave med imunološkimi, biokemijskimi in hematološkimi parametri. V študijo smo zajeli 102 bolnika s CB. Bolnike smo spremljali tako, da smo jim pred terapijo ter po 4., 12., 20., in 30. tednu odvzeli kri, izmerili vrednost C-reaktivnega proteina (CRP) kot pokazatelja vnetja ter ovrednotili uspešnost zdravljenja z IBDQ vprašalnikom, ki poleg vprašanj kliničnega značaja zelo dobro odraža psihološko stanje in počutje bolnika. Glede na število točk IBDQ vprašalnika smo ovrednotili uspešnost terapije, tako da je število nad 170 ali relativni dvig IBDQ za 22 točk pomenilo remisijo. Uspešnost terapije smo ovrednotili tudi z vrednostjo CRP in sicer smo menili, da je terapija uspešna, v kolikor se je CRP zmanjšal za 25% glede na začetno stanje pred zdravljenjem oz. je CRP dosegel normalne vrednosti. DNA polimorfizme posameznega nukleotida (SNP) in kandidatne gene smo izbrali po sledečih kriterijih: SNP-ji, močno povezani s KVČB v posameznih kandidatnih študijah, SNP-ji, ki so jih potrdile GWA študije za KVČB, ter SNP-ji, ki so bili v predhodnih študijah povezani z odzivom na IFX. Skupno smo genotipizirali 33 izbranih SNP-jev in izmerili izražanje 5 genov, predhodno povezanih s KVČB ter primerjali genotipe izbranih SNP-jev in nivo izražanja genov z odzivom na zdravljenje z ADA. Gensko tipizacijo polimorfizmov SNP v izbranih genih/lokusih smo izvajali z metodo analize talilnih krivulj visoke ločljivosti (HRM, ang. high resolution melting) in tehniko polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP, ang. restriction fragment length polymorphism). Ugotovili smo, da je bil pozitivni odziv na zdravljenje z ADA merjen z IBDQ po 4 tednih pri 62.9% bolnikov, po 12 tednih 68%, po 20 tednih 66% in po 30 tednih 71%. V primeru merjenja odziva z CRP pa je imelo po 4 tednih pozitivni odziv 82,6% bolnikov, po 12 tednih 71,9% , po 20 tednih 72,7% in po 30 tednih 72,5% bolnikov. Najmočnejšo povezavo smo našli med polimorfizmom SNP rs10210302 v genu ATG16L1 in biološkim odgovorom na terapijo z ADA, merjenim s CRP, pri čemer so imeli bolniki z genotipom TT boljši odgovor po 12, 20 in 30 tednih zdravljenja v primerjavi z bolniki z genotipom CC (p=8.11E-04, p (po korekciji za multiplo testiranje = 0,027)). Nadalje smo močno povezavo odkrili med polimorfizmom SNP rs10512734, ki je lociran v genski puščavi na kromosomu 5p13.1 in za katerega je bilo dokazano, da vpliva na izražanje gena PTGER4 ter odgovorom na ADA, pri čemer so imeli bolniki z genotipom GG boljši odgovor v primerjavi z bolniki z genotipom AA po 12 tednih zdravljenja (p=4.62E-03). Ostale statistično najbolj značilne povezave smo ugotovili med SNP-ji v genih CASP9, IL27, CCNY, C11orf30, NR1I2 in IL13 ter odzivom na zdravljenje z ADA. V skladu s predhodnimi kliničnimi študijami smo tudi v naši študiji potrdili povezavo med nekaterimi kliničnimi značilnostmi bolnikov in odzivom na zdravljenje. Bolniki, ki predhodno še niso bili zdravljeni z IFX, so se signifikantno boljše odzvali na terapijo. Glede vzporedne terapije s standardnimi zdravili nismo našli značilnih povezav z odzivom na zdravljenje. Boljši odziv na zdravljenje smo opazili pri bolnikih, ki so bili predhodno kirurško zdravljeni. In boljši odziv na terapijo je bil opažen tudi pri nekadilcih. Bolniki, ki so bili ob postavitvi diagnoze mlajši, so se na terapijo boljše odzivali. Rezultati naše študije kažejo, da je odziv na zdravljenje z ADA deloma genetsko pogojen s polimorfizmi SNP, povezanimi z nastankom CB, pri čemer se je kot najbolj obetaven kandidatni gen za odgovor na zdravljenje z ADA izkazal gen ATG16L1. Glede na to, da smo našli številne povezave z drugimi polimorfizmi SNP ter odgovorom na ADA, bodo v prihodnje potrebne nadaljnje farmakogenetske študije, ki bi te povezave potrdile na večjem številu bolnikov s CB s ciljem razviti molekularne biološke označevalce in napovedne modele, s katerimi bi lahko načrtovali individualizirano zdravljenje bolnikov.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, adalimumab, farmakogenomika, biooznačevalci
Published in DKUM: 16.07.2015; Views: 2677; Downloads: 352
Full text (4,76 MB)

Abstract: UVOD Kronična ledvična bolezen (KLB) predstavlja svetovni zdravstveni problem zaradi naraščajoče incidence, prevalence, slabih izidov zdravljenja in visokih stroškov zdravljenja. Proteinurija in albuminurija sta pokazatelja napredovanja ledvične bolezni, tveganja za nastanek končne ledvične odpovedi, srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti. Zato je zdravljenje proteinurije in albuminurije eden od ciljev obravnave bolnikov s KLB. V zadnjem času so v ospredju raziskave o vlogi analogov vitamina D, še posebej parikalcitola, pri zmanjšanju proteinurije in albuminurije. Namen naše raziskave je bil ugotoviti vpliv zdravljenja s parikalcitolom pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo na ledvične in srčno-žilne dejavnike tveganja. BOLNIKI IN METODE V raziskavo smo vključili 45 nedializnih bolnikov s KLB (31 moških in 14 žensk), povprečne starosti 61,98±11,87 let (razpon 31–84 let), vsi so bili belci. Vse bolnike smo ob prvem obisku v ambulanti klinično pregledali, opravili smo laboratorijske preiskave krvi in urina ter merjenje krvnega tlaka (ambulantna meritev in 24-urni krvni tlak). Na podlagi uveljavljenih smernic za zdravljenje mineralno-kostne bolezni v sklopu KLB (Kidney Disease Improving Global Outcome (KDIGO) 2009) smo bolnikom, ki so imeli proteinurijo in intaktni parathormon ≥ 65 pg/ml, ob prvem obisku uvedli parikalcitol (1 μg/dan). Bolnike smo nato spremljali na 3 mesece. Parikalcitol so jemali celokupno 6 mesecev, po njegovi ukinitvi smo jih spremljali še 6 mesecev. REZULTATI Terapija s parikalcitolom je statistično značilno znižala albumin/kreatinin v urinu, 24-urno albuminurijo in 24-urno proteinurijo, 6 mesecev po ukinitvi terapije sta albumin/kreatinin v urinu in 24-urna albuminurija statistično značilno porastla, 24-urna proteinurija pa se ni statistično značilno spremenila. Med terapijo s parikalcitolom sta serumski kreatinin in cistatin C statistično značilno porastla, ocenjena hitrost glomerulne filtracije po Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration (CKD-EPI) kreatininski formuli in enostavni cistatinski formuli je upadla. Serumski kreatinin je 6 mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom neznačilno upadel, ocenjena hitrost glomerulne filtracije, izračunane na osnovi CKD-EPI kreatininske formule, pa je statistično značilno porastla. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom sta serumski cistatin C in na osnovi njega izračunana ocenjena hitrost glomerulne filtracije ostala približno enaka. Ob terapiji s parikalcitolom, niti po njegovi ukinitvi, se vsi parametri 24-urnega krvnega tlaka, vnetni pokazatelji, urat, troponin I (TnI) in možganski natriuretični peptid (NT-proBNP) niso statistično značilno spremenili. Ob terapiji s parikalcitolom se je statistično značilno znižal holesterol v lipoproteinu majhne gostote (LDL holesterol). Šest mesecev po ukinitvi parikalcitola ni prišlo do statistično značilnih sprememb holesterola. Apolipoprotein A1, B, lipoprotein(a), rastni faktor fibroblastov-23 (FGF-23) in homocistein smo spremljali le ob vključitvi v raziskavo in 12 mesecev zatem. Apolipoprotein A1 je v opazovanem obdobju statistično značilno upadel, FGF-23 je statistično značilno porastel, drugi parametri se niso statistično značilno spremenili. ZAKLJUČEK Z našo raziskavo smo dokazali, da 6-mesečno zdravljenje s parikalcitolom (1 µg/dan) pri nedializnih bolnikih s KLB in mineralno-kostno boleznijo zmanjša proteinurijo in albuminurijo, zniža LDL holesterol in ne vpliva na 24-urni krvni tlak, vnetne pokazatelje, urat, TnI, NT-proBNP. Ledvična funkcija se je, kljub zmanjšanju proteinurije in albuminurije, v času zdravljenja poslabšala. Šest mesecev po zaključeni terapiji s parikalcitolom je albuminurija porastla, medtem ko se proteinurija ni spremenila. Ledvična funkcija je glede na serumski cistatin C ostala enaka, glede na serumski kreatinin pa se je izboljšala. Parametri dislipidemije, 24-urni krvni tlak, vnetni pokazatelji, urat, TnI in NT-proBNP se niso spremenili.
Keywords: 24-urni krvni tlak, albuminurija, kronična ledvična bolezen, parikalcitol, proteinurija, serumski cistatin C, srčno-žilne bolezni
Published in DKUM: 29.05.2015; Views: 2639; Downloads: 265
Full text (3,55 MB)

Abstract:
Keywords: kronična ledvična bolezen, končna ledvična odpoved, glomerulna filtracija
Published in DKUM: 04.03.2014; Views: 2315; Downloads: 337
Full text (927,15 KB)

Abstract: Astma, kot najpogostejša kronična pljučna bolezen, zahteva kakovostno zdravstveno obravnavo bolnikov že na primarnem nivoju. Kronični bolnik je največkrat v stiku z izbranim osebnim zdravnikom, saj prihaja po redno terapijo, v primeru poslabšanja kronične bolezni in v primeru nove akutne bolezni. Na redne letne kontrole pri specialistu bolniki pogosto pozabijo ali pa le-te odlagajo, saj jih odvračajo dolge čakalne dobe, ki kljub naročanju nastajajo v čakalnicah specialističnih ambulant. Pomemben korak na poti k napredku in razvoj primarnega zdravstvenega varstva na slovenskih tleh je Ministrstvo za zdravje začrtalo v aprilu 2011 z uvedbo referenčnih ambulant. V ambulante družinske medicine se uvede nov član, diplomirana medicinska sestra, ki, kot strokovnjakinja na svojem področju, z znanjem in izkušnjami prevzema točno določene naloge in odgovornosti, ki so zapisane v protokolih obravnave posamezne kronične bolezni. Poleg razbremenitve izbranega osebnega zdravnika naj bi prispevala velik delež k boljši kakovosti življenja bolnikov s kronično boleznijo in razbremenitvi specialističnih ambulant. Diplomirana medicinska sestra skrbno vodi registre bolnikov s kronično boleznijo, skrbi za njihovo zdravstveno obravnavo po strokovnih protokolih in najnovejših kliničnih smernicah ter hkrati skrbi za nenehno poučevanje bolnikov. Dobro poučen bolnik s kronično boleznijo in redno obravnavo pri diplomirani medicinski sestri v referenčni ambulanti se lahko izogne poslabšanjem in pogostim obiskom v ambulanti izbranega osebnega zdravnika. V magistrskem delu je analiziran potek zdravstvene obravnave kroničnih bolnikov z astmo v referenčni ambulanti in opravljena je primerjava z obravnavo kroničnih bolnikov z astmo v primerjalni ambulanti, ki v procesu obravnave še ne sledi smernicam referenčne ambulante. Raziskavo smo opravili v Zdravstveni postaji Senovo, sodelovalo je 76 kroničnih bolnikov z astmo. Raziskava temelji na dveh predpostavljenih hipotezah. S prvo hipotezo smo raziskali statistično pomembno boljše kazalnike zdravstvene obravnave pri bolnikih, vodenih v referenčni ambulanti, v drugi hipotezi pa smo raziskali, ali imajo bolniki, vodeni v referenčni ambulanti, statistično pomembno več znanja o svoji bolezni, o pomenu rednega jemanja zdravil in pravilni tehniki jemanja zdravil v primerjavi z bolniki, ki se vodijo v primerjalni ambulanti. Kljub temu, da hipotez, ki smo si jih v raziskavi zastavili, nismo v celoti potrdili, smo prišli do zaključka, da je uvedba referenčnih ambulant prava pot k razvoju primarnega zdravstvenega nivoja, saj so rezultati vseeno pokazali, da je že po prvem letu delovanja diplomirane medicinske sestre v timu splošne ambulante opazna razlika.
Keywords: - astma kronična bolezen, referenčna ambulanta, poučevanje, kazalniki kakovosti
Published in DKUM: 20.01.2014; Views: 2586; Downloads: 439
Full text (5,55 MB)