21. Povezava med polimorfizmi in geni oksidativnega stresa pri bolnikih s pogostimi kompleksnimi boleznimiMatic Broz, 2017, undergraduate thesis Abstract: Avtoimune kompleksne bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen, multipla skleroza in astma, nastanejo kot posledica delovanja genetskih in okoljskih dejavnikov. Pomembno vlogo pri nastanku teh bolezni ima oksidativni stres, saj poveča vnetje, sproži apoptozo celic ter zniža imunsko odpornost. Diplomsko delo prikazuje vpliv sprememb v genih oksidativnega stresa na razvoj astme, multiple skleroze in kronične vnetne črevesne bolezni v slovenski populaciji.
V diplomskem delu smo pri slovenskih bolnikih z astmo, multiplo sklerozo in kronično vnetno črevesno bolezenijo ter pri kontrolni skupini zdravih posameznikov s tehniko talilne krivulje visoke ločljivosti genotipizirali polimorfizme posameznega nukleotida (SNP) v genih oksidativnega stresa, in sicer SNP rs4880 na genu SOD2 in SNP rs2107538 na genu CCL5.
Ugotovili smo statistično značilno povezavo med polimorfizmom SNP rs4880 na genu SOD2 in multiplo sklerozo. Pri bolnikih z multiplo sklerozo je bila frekvenca alela C višja (0,559) v primerjavi s kontrolno skupino (0,471, p=0,019). To pripišemo izgubi funkcije MnSOD, do katere pride zaradi zamenjave timina s citozinom na 47. mestu. Povezave med rs2107538 na genu CCL5 in analizirami boleznimi nismo potrdili.
Ugotovili smo, da SNP rs4880 na genu oksidativnega stresa SOD2 prispeva k patogenezi multiple skleroze in prav tako nakazuje na povezavo z razvojem astme. Rezultati diplomskega dela nakazujejo na vlogo genov oksidativnega stresa pri nastanku kompleksnih bolezni.
Keywords: oksidativni stres, multipla skleroza, astma, kronična vnetna črevesna bolezen, HRM
Published in DKUM: 14.09.2017; Views: 2185; Downloads: 217
 Full text (1,61 MB) |
22. Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializoSilva Breznik, 2017, doctoral dissertation Abstract: Uvod
Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami.
Bolniki in metode
V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23).
Rezultati
Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij.
Zaključek
Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Keywords: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Published in DKUM: 17.08.2017; Views: 2200; Downloads: 134
Full text (1014,28 KB) |
23. |
24. DIDAKTIČNA IGRA KOT UČILO PRI ŽIVLJENJU S KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZNIJOKristina Martinović, 2016, undergraduate thesis Abstract: Trideset odstotkov bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo zboli že v otroštvu. Kronična vnetna črevesna bolezen je ena izmed najtežjih kroničnih bolezni v obdobju otroštva in adolescence, ki vpliva na kakovost življenja bolnikov. Zdravstvena vzgoja kroničnega pediatričnega bolnika je zelo pomembna, saj ga želimo usposobiti, da bo znal preprečevati povrnitev bolezni oz. z boleznijo kakovostno živeti. Zdravstvene vzgoje brez učnih sredstev ni oziroma je ne more biti. Z diplomskim delom smo želeli ustvariti učno sredstvo, didaktično igro, ki bo kot učilo otrokom, obolelim s kronično vnetno črevesno boleznijo, približala pomembne informacije o življenju z omenjeno boleznijo.Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela, metodo analize in sinteze strokovne literature ter pri odgovorih na raziskovalna vprašanja metodo komparacije.Ključna ugotovitev je, da didaktične igre pozitivno vplivajo na učenje otroka. Skozi igro podano znanje je trajnejše in hitreje pridobljeno. S pomočjo didaktične igre se otrokom poveča delovna motivacija, aktivnost poslušanja in sodelovanja. Didaktično igro lahko uporabimo tudi pri zdravstveni vzgoji. Ugotovili smo, da spodbuja komunikacijo, omogoča lažje deljenje izkušenj tekmovalcev in na splošno jo otroci dobro sprejemajo. S strani strokovnjakov je pogosto svetovan učni pripomoček. Z gotovostjo lahko trdimo, da je igra osnovno delo otrokovega življenja. Skozi njo se otrok uči, razvija, prevzema različne vloge in krepi socialne veščine. Opažamo pa, da je njena raba v učnih procesih v času šolanja ali pri zdravstveni vzgoji majhna. Menimo, da bi bilo potrebno pogosteje podajati znanje s pomočjo iger.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, didaktična igra, zdravstvena vzgoja, otrok, izobraževanje.
Published in DKUM: 29.06.2017; Views: 2394; Downloads: 180
Full text (1,40 MB) |
25. Uporaba bioloških zdravil v Univerzitetnem kliničnem centru MariborAndrej Bavec, Ivan Krajnc, 2008, original scientific article Abstract: Izhodišča: Posamezna biološka zdravila, kljub specifičnemu delovanju na določene tarče, pokrivajo zelo širok spekter možnosti uporabe pri zdravljenju različnih bolezni, a se klinična uporaba omejuje na ozke, točno določene indikacije. Najbolj pogosto se uporabljajo po standardnem zdravljenju, ki ni bilo uspešno.
Metode: Z raziskavo je bila analizirana uporaba bioloških zdravil v klinični praksi predvsem po indikacijskih področjih na Oddelku za revmatologijo, Oddelku za hematologijo, Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo Klinike za interno medicino, Oddelku za kožne in spolne bolezni ter na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Rezultati: V proučevanem obdobju so se biološka zdravila uporabljala pri zdravljenju 195 bolnikov, in sicer vsa trenutno registrirana biološka zdravila, razen abatacepta, anakinre in bevacizumaba. Največ (86) bolnikov se je zdravilo z infliximabom, etanerceptom in adalimumabom na Oddelku za revmatologijo, najpogosteje zaradi revmatoidnega artritisa in ankilozirajočega spondilitisa. 69 bolnic se je s trastuzumabom zdravilo zaradi raka dojke. Na Oddelku za hematologijo so z rituximabom, ibritumomab tiukseatanom, alemtuzumabom in bortezomibom skupaj zdravili 14 bolnikov z ne-Hodgkinovimi limfomi, B-celično kronično limfocitno levkemijo ter plazmocitomom. Z infliximabom je bilo zdravljenih 13 bolnikov s Crohnovo boleznijo ali ulceroznim kolitisom. Zaradi psoriaze s plaki se je z efalizumabom zdravilo 11 in z infliximabom 2 bolnika.
Zaključki: S pogostejšo uporabo bioloških zdravil pri bolnikih z različnimi pridruženimi boleznimi lahko pričakujemo razširitev indikacij za zdravljenje. Na osnovi novejših raziskav lahko v klinični praksi pričakujemo uporabo bioloških zdravil v zgodnejšem obdobju bolezni in razvoj novih bioloških zdravil, ki bodo delovala na nove tarče v patogenezi bolezni.
Keywords: biološka zdravila, zdravljenje, revmatoidni artritis, psoriaza, kronična črevesna vnetna bolezen, ne-Hodgkinov limfom, plazmocitom, rak dojke
Published in DKUM: 28.03.2017; Views: 2118; Downloads: 168
Full text (124,03 KB)
This document has many files! More... |
26. MODEL INOVACIJSKEGA PRISTOPA IZVAJANJA DELOVNE TERAPIJE PRI OSEBAH Z REVMATIČNIMI BOLEZNIMIBarbka Huzjan, 2016, bachelor thesis/paper Abstract: Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v delovni terapiji omogoča inovacijski pristop ob upoštevanju interesov in stališč obolelega posameznika ter upravljanje kronične bolezni z zagotavljanjem storitev, ki vključujejo uporabo multimedijskih storitev.
Naraščanje števila starejše populacije, podaljševanje življenjske dobe in priključene nenalezljive kronične bolezni povečuje stroške zdravstvene oskrbe prebivalstva.
Potreba po hitri dostopnosti in izmenjavi informacij je poglavitni vzrok za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v zdravstvu, kar pogojuje razvoj eZdravja.
V diplomski nalogi smo želeli raziskati dejavnike, ki vplivajo na odločitev za uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij in njihovo uporabo v rehabilitaciji na daljavo (v nadaljevanju telerehabilitacija) z vidika delovne terapije pri osebah z revmatičnimi boleznimi.
Keywords: kronična revmatična bolezen, informacijsko-komunikacijska tehnologija, delovna terapija, eZdravje, telerehabilitacija
Published in DKUM: 12.10.2016; Views: 1850; Downloads: 239
Full text (2,05 MB) |
27. VLOGA RECEPTORJEV ENDOKANABINOIDNEGA SISTEMA CB1 IN CB2 PRI INHIBICIJI CITOKINA TNF-e1 V MONONUKLEARNIH LIMFOIDNIH CELICAH BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJOŽan Hribar, 2016, undergraduate thesis Abstract: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB) je avtoimunska kompleksna bolezen, ki lahko prizadene celoten prebavni trakt pri človeku. Pojavlja se v obliki Crohnove bolezni (CD), ulceroznega kolitisa (UC) ter intermedialnega kolitisa (IK). Sama patogeneza bolezni še ni povsem pojasnjena, so pa različne študije že identificirale kar nekaj potencialnih genov, ki bi lahko sodelovali pri tej bolezni. Velik problem te bolezni se kaže predvsem v tem, da še ni zdravila, ki bi absolutno odpravilo vzroke bolezni, pa tudi simptomatsko zdravljenje je pogosto neučinkovito, z mnogimi stranskimi učinki. Zadnje čase je za zdravljenje KVČB v uporabi humanizirano monoklonsko protitelo adalimumab (ADA), ki specifično in z visoko afiniteto veže dejavnik tumorske nekroze-α (TNF). TNF je osrednji citokin vnetnega in imunskega odziva, torej ADA deluje protivnetno in zmanjšuje imunski odziv telesa. Vendar je već kliničnih študij pokazalo, da je zdravljenje z ADA uspešno le pri približno dveh tretjinah bolnikov. O genetskih in biokemijskih razlogih za neodziv na zdravljenje z ADA je znanega zelo malo, se pa v tem pogledu zdi endokanabinoidni sistem (EKS) kot zelo verjeten vzročni dejavnik, saj je njegovo sodelovanje pri vnetnih in imunskih procesih dobro poznano.
Glavna cilja naše raziskave sta bila proučiti povezanost polimorfizmov enega nukleotida (SNP) ter gensko ekspresijo endokanabinoidnih receptorjev (CB) 1 in 2, na eni strani z dovzetnostjo za posamezen podtip KVČB, in na drugi strani z odzivom bolnikov s CD na zdravljenje z ADA. V ta namen smo v mononuklearnih celicah periferne krvi iz 276 zdravih posameznikov, 61 bolnikov z ulcerativnim kolitisom, 113 bolnikov s Crohnovo boleznijo na standardni terapiji (CB) in iz 119 bolnikov s Crohnovo boleznijo, zdravljenih z ADA genotipizirali 6 SNP v CNR1 in CNR2 ter izmerili njuno gensko ekspresijo. Na osnovi rezultatov smo naredili dva tipa asociacijskih analiz, ti. "case-control" in farmakogenomsko asociacijsko študijo. Za potrditev ekspresije CNR1 in CNR2 na proteinskem nivoju smo v vzorcih najbolj očitnih odzivnikov in neodzivnikov na zdravljenje z ADA izvedli analizo s prenosom western.
"Case-control" študija je pokazala signifikantne razlike v frekvencah genotipov med kontrolami in posameznimi kohortomi bolnikov. Genotipa CT in TT rs4237 (PITHD1) sta bila povezana z večjo dovzetnostjo za razvoj hujših oblik CD, katere je potrebno zdraviti z biološkimi zdravili, medtem ko je bil genotip CC rs13197090 (RARS2) povezan z večjo dovzetnostjo za pojav oblik CD in UC, za zdravljenje katerih zadostuje klasična terapija. Starost ob diagnozi ni bila povezano z nobeno od genskih ekspresij CNR1 in CNR2, sta pa obe bili v signifikantni medsebojni korelaciji v vseh kohortah, z izjemo bolnikov z UC.
Farmakogenomska študija je pokazala signifikantne razlike med frekvencami alelov in genotipov odzivnikov in neodzivnikov v 4. tednu zdravljenja z ADA. Bolniki z genotipom GG rs1049353 (CNR1) oz. genotipoma CCTT in TTTT rs35761398 (CNR2) so se v večjem deležu odzvali na zdravljenje z ADA. V 30. tednu zdravljenja je bila genska ekspresija CNR2 signifikantno nižja pri odzivnikih na zdravljenje z ADA v primerjavi z neodzivniki.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, kanabinoidi, adalimumab, genotipizacija, genska ekspresija, asociacijska analiza
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1876; Downloads: 161
Full text (2,76 MB) |
28. VPLIV POLIMORFIZMOV V CELOTNEM GENOMU NA PROFILE MAŠČOBNIH KISLIN PRI BOLNIKIH S KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZNIJOGregor Jezernik, 2016, master's thesis Abstract: V magistrskem delu smo s intenzivno bioinformacijsko analizo preučevali povezave med profili maščobnih kislin in polimorfizmi posameznega nukleotida (SNP-ji), ki so bili genotipizirani na SNP mikromreži, ki obsega več kot 200.000 SNP-jev celotnega genoma. Namen tega dela je bil najti genetske regije, ki vplivajo na deleže maščobnih kislin v membranah rdečih krvnih celic bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB) in razložiti, kako s tem prispevajo k patogenezi bolezni ali njenemu poteku. Pri bioinformacijski analizi smo uporabili več programskih orodij, med njimi PLINK, R in Haploview.
Bioinformacijska analiza je pokazala močan statistično značilen signal v FADS regiji, ki vpliva na delež dihomo-γ-linolenske kisline (p = 6.84 × 10-7). Signal je del večjega haplotipskega bloka, katerega vpliv na kinetiko metabolizma maščobnih kislin in eikozanoidov je že dobro opisan. Haplotip D namreč poveča sintezo daljših maščobnih kislin. V prisotnosti moderne zahodnjaške diete bogate s krajšimi ω-6 maščobnimi kislinami vodi do proizvodnje velikih količin arahidonske kisline, katere derivati delujejo vnetno. Ta mehanizem je lahko patogen za kronično vnetno črevesno bolezen. Haplotip D v KVČB deluje negativno tudi s porabo esencialnih maščobnih kislin v času hudega vnetja in s tem vpliva na potek bolezni.
Rezultati te asociacijske študije kažejo na vlogo maščobnih kislin v poteku KVČB. Nadaljnje raziskave na tem področju bi prispevale k napovedovanju poteka bolezni in uspešnosti terapij ter odkrivanju novih terapevtskih tarč.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, profil maščobnih kislin, asociacijska študija, študija celotnega genoma
Published in DKUM: 05.09.2016; Views: 2268; Downloads: 142
Full text (2,10 MB) |
29. Razvoj in validacija plinskih senzorjev za medicinske aplikacijeEvelina Mohorko, 2016, master's thesis Abstract: V sklopu magistrske naloge smo preučevali razvoj in validacijo analizatorja E-NH3 V1.2 za določanje amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s kronično ledvično boleznijo (KLB).
Merilni postopek in delovanje analizatorja E-NH3 V1.2 smo tudi delno validirali, z namenom potrditve ustreznosti. Določili smo linearnost (R2 = 0,9969), ponovljivost (RSD ≤ 1,5%), mejo zaznavnosti (0,7 ppm) in mejo določljivosti (2,5 ppm). Sledile so analize realnih vzorcev. V raziskavo smo vključili zdrave posameznike in paciente s kronično ledvično boleznijo (KLB), ki so ustrezali določenim kriterijem. Pri primerjavi koncentracij amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov in pacientov s KLB, smo ugotovili statistično signifikantno razliko med skupinama. Povprečna koncentracija amoniaka v izdihanem zraku zdravih posameznikov je bila < LOQ in pri pacientih s KLB 4 ppm. Ugotovili smo, da je koncentracija amoniaka v izdihanem zraku verjetno povezana s kronično ledvično boleznijo, vendar so potrebne dodatne klinične raziskave na večji populaciji vzorcev izdihanega zraka zdravih posameznikov in pacientov s KLB.
Preizkusili smo tudi delovanje detekcijskih cevk za določitev amoniaka v zraku in pretočni injekcijski sistem. Korelacija med analizatorjem E-NH3 V1.2 in detekcijskimi cevkami je bila zadovoljiva. Injekcijski sistem za določanje amonijevega iona smo modificirali in preizkusili, ali bi ga lahko uporabili pri analizi amoniaka v izdihanem zraku. Ugotovili smo, da je bilo uvajanje plinastega amoniaka (4 ppm) v borovo kislino učinkovito. Uporabljen sistem sicer ni primeren za analizo izdihanega zraka v bolnišnicah, zaradi kompleksnosti izvedbe analiz in toksičnih kemikalij.
Keywords: amoniak, analiza izdihanega zraka, elektrokemijski senzor, kronična ledvična bolezen
Published in DKUM: 03.02.2016; Views: 2116; Downloads: 254
Full text (3,05 MB) |
30. Novejša spoznanja o etiologiji kronične vnetne črevesne bolezniDušanka Mičetić-Turk, 2000, review article Abstract: V prispevku so prikazana novejša spoznanja o etiologiji kronične vnetne črevesne bolezni, ki ostaja nejasna, kljub intenzivnim raziskavam. Vloga sluzničnega imunskega sistema je v zadnjih letih nesporno dokazana v mehanizmukronične vnetne črevesne bolezni, čeprav efektorni mehanizmi bolezni,kot tudi ciljne celice še niso popolnoma prepoznani. Raziskave so v zadnjem desetletju usmerjene predvsem na imunologijo, genetiko in infektologijo. Kot možne povzročitelje navajajo številne mikrobe, med katerimi so najpogostejši Mycobacterium paratuberculosis, virus ošpic in Listeria monocytogenes. Vse te raziskave lahko bistveno vplivajo na diagnostiko in zdravljenje klasičnih oblik kroničnih vnetnih črevesnih bolezni in njihovih različic.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, etiologija
Published in DKUM: 30.12.2015; Views: 1763; Downloads: 39
 Link to full text |
