Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava pedagoške koncepte Noama Chomskega, ameriškega jezikoslovca, političnega aktivista in markantnega intelektualca. Cilj magistrskega dela je predstaviti širšo sliko Noama Chomskega in se osredotočiti na njegovo vlogo, pomen ter vpliv na področjih učenja, vzgoje in izobraževanja. V prvem poglavju sta predstavljena biografija in delo. V drugem poglavju delo predstavi pedagoške koncepte. Poglavje vsebuje kritično vrednotenje konvencionalnega izobraževalnega sistema, vizijo izobraževalnega sistema, vlogo indoktrinacije, preplet izobraževanja s politiko ter pomen akademske avtonomije. Sledi poskus umestitve pedagoških idej v teorije izobraževanja in nato poskus umestitve v slovenski prostor, pri čemer sledi primerjava z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju ter Nacionalnim programom vzgoje in izobraževanja 2023–2033. Na koncu smo izvedli analizo raziskanega in povzeli ugotovitve. Noam Chomsky se je v svoji karieri osredotočal predvsem na jezikoslovje, kognitivne znanosti in politični aktivizem, vendar je nedvomno pustil velik pečat tudi na vzgojno-izobraževalnem področju. Njegovi pedagoški koncepti predstavljajo nadgradnjo obstoječih progresivnih idej in ostajajo relevantni, saj izpostavljajo ključna načela liberalne družbe. Delo odpira vprašanja o avtonomiji izobraževalnih institucij, indoktrinaciji in o pomenu kritičnega mišljenja posameznikov.
Keywords: Noam Chomsky, alternativno izobraževanje, pedagoške teorije, kurikulum, kritika šolskega sistema
Published in DKUM: 03.10.2024; Views: 0; Downloads: 28
Full text (2,21 MB)

Abstract: Predmet pričujočega magistrskega dela je opus in značaj slikarke Ivane Kobilca (1861–1926), kakor so ju interpretirali likovni kritiki od konca 19. stoletja do današnjih dni. Rojena Ljubljančanka je večino svojega življenja in predvsem leta umetniškega ustvarjanja preživela izven rojstnega mesta. Svojo pot je iz Ljubljane kot osemnajstletna nadaljevala na Dunaju, v Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, svoj življenjski in umetnostni krog pa sklenila v Ljubljani. Umetnica je bila od samih začetkov deležna pozornosti kritike, raziskovalcev, novinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, umetnostnih poročevalcev in širše javnosti. Prvi del magistrske naloge se ukvarja s stanjem raziskav, ki je, glede na Kobilčino priljubljenost, zelo obsežno, saj vključuje poročanja, razmišljanja in dognanja piscev ter kritikov v več kot 130-ih letih. Zaradi obsežnosti sem stanje raziskav obravnavala kronološko, medtem ko je vsebinsko razdeljeno na dva dela: poročanje in kritika ob razstavah ter Kobilčin značaj, kakor so ga interpretirali različni pisci. Stanje raziskav je pokazalo, da so sliko o Kobilci v začetkih »ustvarjali« moški pisatelji z le redkimi izjemami. Slednje se je spremenilo z letom 1950, ko so o Kobilci začele pisati predvsem ženske. Želja umestiti Kobilco v »mrežo« točno določenega umetniškega sklopa, dogajanj ali gibanj je vseskozi prisotna. Slednja je najbolj izražena s poskusi umestitve Ivane Kobilca v sklop feministične umetnosti na prelomu 20. v 21. stoletje. V nadaljevanju sledi analiza najnovejše Kobilčine retrospektivne razstave Narodne galerije iz leta 2018 in spremljajočih kritiških besedil. Dognanja spremljajoče monografije, še zlasti pa enega izmed avtorjev, Jureta Mikuža, so bistveno pripomogla »izluščiti« najkakovostnejše poudarke kritiških razmislekov preteklih obdobij, prav tako pa se je slednja pokazala kot logično nadaljevanje in nadgradnja razstave iz leta 1979 ter poglobljene študije v spremnem katalogu, ki jo je napisala Špelca Čopič.
Keywords: Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, realizem, impresionizem, kritika, kritiki, feminizem
Published in DKUM: 26.03.2019; Views: 1436; Downloads: 172
Full text (2,72 MB)

Abstract: Predmet raziskovanja v pričujočem interdisciplinarnem magistrskem delu je likovna kritika s primerom slikarja Ludvika Pandurja, katerega slikarski opus delimo na tri obdobja: prvo, poakademsko smer imenujemo Adakta. Za obdobje je značilno lirično doživljanje prizorov samote. Drugo obdobje njegovega opusa lahko imenujemo ekspresivna figuralika. V njem se je vsebinsko in formalno spremenil način slikanja figure – v ospredju so predvsem risarski elementi. Tretje obdobje Pandurjevega opusa lahko označimo z besedno zvezo abstraktna stilizacija, kjer je figura skoraj popolnoma razkrojena. Likovna kritika se je na Slovenskem začela razvijati v začetku 20. stoletja in je bila sprva zelo polemična in pisana s strani strokovnjakov in strokovnjakinj. Pred drugo svetovno vojno, ko je bilo poseganje onkraj likovnih meja vsakdanje, je bila likovna kritika bolj razširjena in tipološko bolj diferencirana. Po drugi svetovni vojni je postajala manj polemična in predvsem opisna. V kontekstu zgodovinskega obdobja po drugi svetovni vojni se je likovna kritika omejila na predvsem akademski in kataložni tip likovne kritike. V osemdesetih letih 20. stoletja se je pričela nagla rast števila likovnih kritik, ki je danes že dosegla točko, ko vsem kritikam sploh ni več mogoče slediti; likovna kritika je trg tako preplavila, da nad njo nimamo več nadzora. Likovne kritike nam danes ne dajejo več pozitivne ali negativne ocene likovnih del, ampak nam nudijo le vrednostno oceno, ki utemelji umetniško vrednost likovnih del. Komodificirana logika kapitalizma, ki je po formalni osamosvojitvi zajela tudi slovenski prostor, namreč usmerja tudi likovno kritiko. Danes so likovne kritike reducirane zgolj na hvalo umetnikov in opisov njihovih del. Analiza stanja likovne kritike na Slovenskem in ocena stanja globalne likovne kritike, povzeta po umetnostnem zgodovinarju in kritiku Jamesu Elkinsu, pokažeta, da je likovna kritika v krizi, saj je po drugi svetovni vojni postajala vedno bolj nepolemična in predvsem opisna. Žanrska analiza likovnih kritik je potrdila obstoj podžanrov likovne kritike, ki izkazujejo ujemalnost s tipi likovne kritike po Elkinsovi klasifikaciji in pokazala, da v Sloveniji prevladujejo kataložni tip likovnih kritik, opisne likovne kritike in poetične likovne kritike dela Ludvika Pandurja. Likovno kritiko umeščamo v odzivne žanre, ki so po Martinovem modelu del širše žanrske družine zgodb. Ugotavljamo, da se kataložna in poetična tipa likovne kritike umeščata med interpretativne žanre, znotraj katerih ju lahko žanrsko dodatno klasificiramo kot strokovno in poetično interpretacijo. Analiza je pokazala, da se zgolj opisna likovna kritika umešča v žanr kritike. Kataložno (po žanrski terminologiji strokovno) in poetično (po žanrski terminologiji poetično) likovno kritiko povezuje namen, vendar pa prva to dosega s terminološkim aparatom likovnokritiške stroke, medtem ko poetična kritika uporablja poetične izraze, metafore, primere ipd. Namen opisne likovne kritike je podati vrednostno sodbo umetniškega dela in je edini tip kritike, ki vključuje to obvezno strukturno enoto. Z analizo smo dokazali, da se način izražanja estetske vrednostne sodbe spreminja glede na register in tip kritike, saj v kataložnem eseju in poetični likovni kritiki prevladujejo čustveno obarvani izrazi, v opisni likovni kritiki pa je razmerje med strokovnim izrazjem in čustvenim izrazjem poenoteno. Likovna kritika Pandurjeva dela pozitivno vrednoti. Spričo razstav smo ugotovili, da kritika Pandurjevih del ni regionalno zamejena, kritike Pandurjevih del spreljamo po celotni Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru.
Keywords: likovna kritika, slovensko slikarstvo, Ludvik Pandur, ekspresivna figuralika, abstrakcija, kataložni esej, žanrska analiza, register, razstavni katalog, avtoportreti.
Published in DKUM: 20.09.2017; Views: 1929; Downloads: 290
Full text (11,49 MB)

Abstract: Diplomsko delo 'Kiparska instalacija v prostoru' odkriva situacije umetniške instalacije in izhodiščne motive pojava žanra, pri čemer izpostavlja sestavne komponente instalacije in razmerja med njimi, ki ustvarjajo nove kontekste prostorov. Na pojavnost oblik instalacije so vplivali mnogi dejavniki, ki so pripeljali do večjega poudarka na participatornosti gledalca, kar je sčasoma postal ključni element vsebine instalacijskih umetniških del. V prvem delu diplomske naloge je opredeljeno področje umetniške instalacije in pojavnost razporejanja 'tridimenzionalnih' sestavnih delov po prostoru, kar gledalec – prav tako kot sestavni del instalacije – neposredno izkuša z vsemi svojimi čuti. Umetnostna teoretičarka Claire Bishop zgodovinski razvoj instalacije razlaga glede na tip izkušnje, ki ga umetniško delo ustvari za gledalca. Predstavitev njene analize je v tej diplomski nalogi prikazana tudi s konkretnimi primeri instalacijskih umetniških del. Poglavje 'site-specific' art govori o različnih interpretacijah prostora, kar predstavlja enega od ključnih konceptov v umetniški instalaciji. Lokacijsko vezana umetnost obravnava prizorišče kot element platforme umetniške instalacije, torej kot realen prostor. Lokacijsko specifična umetnost, ki se je pojavila kot odziv na kapitalizem in institucionalno umetnost, ima pri razvoju instalacije pomembno vlogo zaradi spremembe kontekstov prostora, zato so v tem poglavju obravnavani tudi umetniški pristopi do urbanih in javnih prostorov. V slovenskem kontekstu se instalacija pojavlja v manjšem obsegu tako na notranjih kot zunanjih prizoriščih. Strategije slovenskih umetnikov v žanru instalacije so predvsem dekonstrukcija objekta, razširitev umetniškega dela na prostor in nato na situacijo. Na koncu diplomske naloge je raziskana narava izkušanja situacij, ki jih instalacija strukturira za gledalca. Situacije čutne potopitve, razsrediščenje gledalca in socialne komponente instalacije, igre umetnikov in metode interakcij so pristopi, ki zasedajo ključne aspekte pri postavljanju estetske sodbe instalacijskih del.
Keywords: instalacija, lokacijsko specifična umetnost, kritika institucije, konteksti prostora, participatorne prakse, neposredna izkušnja gledalca, aktivirano gledanje, razsrediščenje subjekta, interakcija.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 2605; Downloads: 395
Full text (3,43 MB)

Abstract: Magistrska naloga obravnava slovenskega literarnega ustvarjalca Mirana Jarca, ki je označen kot eden vidnejših predstavnikov ekspresionizma. Raziskana je avtorjeva kratka proza, ki temelji na ekološki tematiki. Opazovala sem odnos subjekta do narave in kulture ter kritiko razvoja moderne tehnike in industrije. V ospredju teoretičnega dela naloge je predstavitev temeljnih teoretskih in metodoloških izhodišč ekokritike, literarne vede, ki se je razvila šele v 90. letih. Ekološka tema je značilna za sodobno literaturo, vendar se pojavlja že prej, tudi v delih Mirana Jarca, ki je opozarjal na problem uničevanja narave zaradi razmaha industrije in razvoja civilizacije. V nalogi so skozi izbrane pripovedi predstavljeni pisateljev pogled na svet, naravo in na umetnost ter kritika moderne tehnologije. Pozornost je namenjena tudi metaforam in simbolom iz območja narave.
Keywords: Miran Jarc, ekspresionistična kratka proza, koncepti narave, ekokritika, odnos do narave, kritika industrije.
Published in DKUM: 03.11.2015; Views: 1493; Downloads: 218
Full text (809,24 KB)