4.
OBDAVČITEV STORITEV V SISTEMU DAVKA NA DODANO VREDNOSTMilenko Trninič, 2010, undergraduate thesis
Abstract: Davek na dodano vrednost se je začel razvijati leta 1967 in gre za posredni davek, kjer je obdavčen promet blaga in storitev v vseh fazah prometa, zato se imenuje tudi vsefazni neto davek.
Zaradi harmonizacije DDV-ja so se sprejemale Direktive, med katerimi je najpomembnejša Direktiva 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki ureja natančne opredelitve teritorialnega načela, davčne osnove, predmet obdavčevanja, kraj opravljenega prometa, nastanek davčne obveznosti in davčnih oprostitev, poračunavanja davka ter opredelitve kdo je davčni zavezanec in kdo je zavezanec za plačilo.
Značilnosti DDV-ja so nevtralnost, preferenčnost in regresivnost, s tem pa sistem DDV sodi med moderen način obdavčitve, katerega je Slovenija uvedla z vstopom EU in je urejen v Zakonu na dodano vrednost (ZDDV — 1). V tem zakonu je določeno, da je obdavčen ves promet blaga in storitev (dobave blaga in storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije, ter uvoz blaga iz EU.
Za pravilno izvajanje zakona je potrebno poznavanje pojma storitev, saj samo na tak način lahko ugotovimo, ali gre za transakcije, ki so predmet obdavčitve z DDV, pa tudi, da bi jih lahko ločili od dobav blaga, za katere veljajo drugačna pravila glede nastanka obveznosti obdavčitve, oprostitev, kraja obdavčitve, pravice do odbitka vstopnega DDV-ja. Med promet storitev lahko uvrstimo vse, kar ne moremo opredeliti kot promet blaga in gre za opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki je opravljeno na območju Slovenije in za katerega je prejeto plačilo.
Zaradi potrebe po učinkovitem delovanju skupnega trga so se pojavila vprašanja v zvezi s čezmejnimi transakcijami, in sicer kje obdavčiti posamezno transakcijo oziroma katera država je opravičena do obračunavanja DDV-ja.
Predhodna ureditev je temeljila na splošnem pravilu, ki se je uporabljalo subsidiarno in je pomembna okoliščina za kraj obdavčitve sedež izvajalca, ki storitev opravi.
Ob tem pa še je zajemala vrsto pravil, ki so izjeme od splošnega pravila in je kraj obdavčitve glede na lego nepremičnine (storitve, ki so povezane z nepremičnino) kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, kraj uporabe, kraj, kjer ima naročnik sedež ali poslovno enoto, kraj, kjer so storitve dejansko uporabljene ali kjer se dejansko uživajo.
Pravila, ki so urejala kraj obdavčitve storitev, so bila urejena v Direktivi o DDV na skupnem trgu 2006/112/ES (v nadaljevanju DDV Direktiva), ki pa je spremenjena z Direktivo Sveta 2008/08/ES in je začela veljati 1. januarja 2010 ter zajema vse storitve, ki jih davčni zavezanec opravil drugemu davčnemu zavezancu iz druge države, obdavčitve v državi sedeža kupca oz. njegove poslovne enote, njegovega stalnega ali običajnega prebivališča in ne več po sedežu zavezanca (dobavitelja). S tem se nadomešča dosedanje splošno pravilo obdavčitve po izvoru storitve (država dobavitelja) s pravilom o obdavčitvi po kraju porabe. Spremembe, ki jih je uvedla nova Direktiva, so vplivale na obdavčitev posameznih storitev, kot so storitve posrednikov, prevozne storitve, storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobnih storitev, elektronske storitve, telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja TV programov, storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež izven Skupnosti, prav tako pa uvaja storitve najema prevoznih sredstev, gostinske storitve in storitve cateringa.
Namen sprejetih sprememb je preprečitev pogostega spreminjanja Direktive zaradi pojavljanja novih storitev, ob tem pa se pojavljajo tudi posamezne dileme.
Keywords: KLJUČNE BESEDE: davek na dodano vrednost, storitve, davčni zavezanec, davčni nezavezanec, kraj obdavčitve.
Published in DKUM: 24.02.2010; Views: 5845; Downloads: 462
Full text (367,25 KB)
