Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava odgovornost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu v zvezi s kršitvami avtorskih pravic. Zaradi hitrega napredka digitalnih tehnologij se pojavljajo novi načini izkoriščanja avtorskih del, hkrati pa se pojavljajo tudi nove možnosti kršitve avtorskih pravic. Nenehno spreminjanje regulativnega okvirja na področju avtorske in sorodnih pravic je zato vselej pomembno. K temu je prispevala Direktiva 2019/790, ki je na področju avtorskega prava na digitalnem trgu v EU osrednji predpis. S členom 17 je določila nov režim odgovornosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu. V nalogi je prikazano, kako je sodna praksa Sodišča EU s široko razlago pojma priobčitve javnosti že pred sprejetjem Direktive 2019/790 pripisovala odgovornost PSDVS za kršitve avtorske in sorodnih pravic, ki so jih izvedli uporabniki platform. Ti so takrat še zmeraj imeli možnost, da se razbremenijo na podlagi določbe varnega pristana iz člena 14(1) Direktive 2000/31 (zdaj urejene v členu 6 Akta o digitalnih storitvah). Nova ureditev po Direktivi 2019/790 pa PSDVS omogoča razbremenitev odgovornosti za dejanja priobčitve njihovih uporabnikov le, če delujejo v skladu s predpisanimi obveznostmi. Te obveznosti so prizadevanje za pridobitev dovoljenja od imetnikov pravic, vzpostavitev avtomatiziranega sistema filtriranja vsebin, in da ob prejemu utemeljenega obvestila imetnika ravnajo hitro, da kršitve odstranijo ter preprečijo dostopnost prijavljenih vsebin v prihodnje. V povezavi z izpolnjevanjem slednjih obveznosti naletimo na določene ovire. Zakonodajalec EU je z obveznostjo prizadevanja za pridobitev dovoljenja želel preprečiti nastajanje vrednostne vrzeli med PSDVS in imetniki pravic. Ker standard „prizadevanja za pridobitev dovoljenja“ ni pojasnjen, cilj po zmanjševanju vrednostne vrzeli ni učinkovito izpolnjen. Konkretizacija standarda je zato pri prenosu Direktive 2019/790 vselej potrebna. Največ polemik se pri novi ureditvi pojavlja glede obveznosti vzpostavitve sistema avtomatiziranega filtriranja vsebin. Ta namreč lahko privede do situacije prekomernega blokiranja vsebin, kar ogroža pravico uporabnikov do svobode izražanja na spletu. Magistrsko delo zato preučuje pravne mehanizme, s katerimi je mogoče takšne situacije preprečiti. Podani sta dve rešitvi, in sicer možnost predhodnega označevanja (pre-flagging) in izjema za krajša dela. Ti mehanizmi so bili vzpostavljeni v nemškem pravnem sistemu ob prenosu Direktive 2019/790 in so prepoznani kot učinkovita sredstva za preprečitev prekomernega posega v svobodo izražanja. Obveznost vzpostavitve avtomatiziranega sistema filtriranja je lahko problematična tudi z vidika prepovedi splošne obveznosti spremljanja, zato naloga obravnava tudi problem pravne negotovosti, ki se pojavlja pri razmerju med obveznostjo vzpostavitve sistema filtriranja in prepovedjo splošne obveznosti spremljanja. V nalogi je obravnavana tudi sodba Youtube/Cyando ter odgovor na vprašanje, kako nova ureditev odgovornosti PSDVS vpliva na izid v zadevnem primeru. Ugotovljeno je, da se je že pred sprejetjem Direktive 2019/790 Sodišče EU nagibalo k vzpostavitvi režima odgovornosti kot ga poznamo danes, kljub temu pa lahko opazimo tudi določene spremembe.
Keywords: odgovornost za kršitve avtorskih pravic na spletu, ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, priobčitev javnosti, vrednostna vrzel, avtomatizirani sistemi filtriranja vsebin, izjeme in omejitve avtorskih pravic na spletu, svoboda izražanja na spletu.
Published in DKUM: 02.10.2025; Views: 0; Downloads: 39
Full text (1,50 MB)

Abstract: Integriteta političnih oseb je temeljno načelo delovanja v demokratični družbi. Pomeni spoštovanje etičnih in pravnih načel, odgovornost, preglednost in poštenost pri izvajanju javnih funkcij. Politična integriteta je bistvena za zaupanje državljanov v demokratične institucije, stabilnost političnega sistema in legitimnost procesov odločanja. Kršitve integritete političnih oseb se kažejo v različnih oblikah, kot so goljufija, klientelizem, korupcija, nasprotje interesov, zavajanje javnosti, najem odvetniških storitev ter kršitev etičnih načel in zakonodaje. Takšna ravnanja spodkopavajo verodostojnost politike in negativno vplivajo na zaupanje javnosti. V diplomski nalogi smo analizirali pomen integritete v politiki, oblike kršitev integritete, ki jih storijo politiki, ter dejavnike in mehanizme, ki vplivajo na preprečevanje teh kršitev. Z analizo poročil Komisije za preprečevanje korupcije smo identificirali kršitve različnih političnih oseb, od ministrov, državnih sekretarjev, do županov. Ugotovili smo, da se največ kršitev zgodi pri najemanju odvetniških storitev in pri ravnanju, s katerim funkcionarji privilegirajo določenega ponudnika. Ugotovili smo tudi, da kljub obstoječi zakonodaji in nadzorom institucije prihaja do številnih primerov neetičnega ravnanja političnih oseb, in sicer smo pri pregledu literature ugotovili, da do takšnih primerov ravnanja pride tudi zaradi pomanjkanja ozaveščenosti o pomenu integritete, preobremenjenosti nadzornih institucij, slabšem izvajanju načrta integritete, neustrezne zaščite prijaviteljev ter nizke ravni zaupanja državljanov v učinkovitost sistema. Pomembno vlogo pri preprečevanju kršitev imajo ozaveščanje in izobraževanje splošne javnosti, izvajanje načrta integritete, dosledna prijava o sumih kršitev integritete ter krepitev politične odgovornosti.
Keywords: integriteta, kršitve, diplomske naloge
Published in DKUM: 04.09.2025; Views: 0; Downloads: 13
Full text (987,11 KB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 204
Full text (5,53 MB)

Keywords: policija, pritožbe, človekove pravice, kršitve
Published in DKUM: 29.03.2024; Views: 198; Downloads: 10
Full text (338,05 KB)

Abstract: V diplomski nalogi smo ugotavljali, na kakšen način mediji s svojim poročanjem o navijaških skupinah ter z njimi povezanih incidentih in neredih vplivajo na delovanje in prepoznavnost teh navijaških skupin v družbi. V današnjem svetu so mediji del našega vsakdanjega življenja, ki ga usmerjajo in nam ustvarjajo osebno mnenje. Mediji so prisotni vsepovsod in na vsakem koraku poskušajo s svojim poročanjem pritegniti čimveč občinstva. Bolj so pri tem uspešni, če objavljajo o stvareh, ki občinstvo privlačijo. Nasilje je zagotovo eno izmed področij, ki privablja pozornost ljudi, saj gre pri tem za željo posameznika po informiranju. Ljudje se najbolj zanimajo za stvari, ki jih lahko na kakršenkoli način ogrožajo. Mediji predvsem o kriminaliteti poročajo na senzacionalističen način; navadno poročajo o najbolj spektakularnih obikah nasilja. Zato se radi osredotočajo na incidente, ki jih povzročijo navijaške skupine in se dogajajo na športnih prireditvah ali v nekaterih primerih tudi izven stadionov in športnih dvoran. Na drugi strani tovrstno poročanje izkoriščajo navijaške skupine za svoj temeljni cilj, in sicer za (samo)promocijo. Ko določen medij poroča o nasilju navijaške skupine, se o njem veliko govori in razpravlja. S tem se navijaške skupine dokazujejo drugim navijaškim skupinam in preostalemu občinstvu, saj so zelo rade v središču pozornosti. Ugotovili smo, kakšno je stanje v Evropi na tem področju in kako se različne države spopadajo s tovrsnim problemom, primerjali smo države celinske Evrope z Veliko Britanijo, ki je ubrala poseben način v boju proti huliganizmu in nasilju na športnih prireditvah, in sicer s strogim pristopom velikih zapornih in denarnih kazni ter izkaznicami za vse udeležence športnih prireditev. V Sloveniji problem huliganizma ni tako problematičen, kot je bil na Otoku, in sicer zaradi manjšega zanimanja za nogomet, so pa tudi pri nas uvedli ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah in prekinitev potovanja nasilnim posameznikom. Mediji največ pozornosti namenijo nasilju v nogometu, kajti gre za najbolj priljubljen šport na svetu, kar še dodatno poveča možnost za zanimanje občinstva, to pa seveda vodi v večji dobiček, ki je eden izmed glavnih ciljev množičnih medijev.
Keywords: navijanje, kršitve javnega reda in miru, vpliv medijev, navijaške skupine, navijaška kultura, huliganizem, diplomske naloge
Published in DKUM: 26.09.2022; Views: 515; Downloads: 83
Full text (802,22 KB)