| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 13
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
2.
VZROKI ZA OBLIKOVANJE REVIZIJSKIH KOMISIJ JAVNIH DELNIŠKIH DRUŽB V SLOVENIJI
Uroš Roter, 2012, master's thesis

Abstract: S pojmom revizijska komisija je mišljen nadzorni mehanizem, ki pomaga lastnikom družb spremljati in nadzirati delovanje uprav v dvotirnih in upravnih odborov v enotirnih korporativnih sistemih upravljanja. Revizijske komisije so bile uvedene kot dodaten mehanizem za nadzor nad poslovanjem in finančnim poročanjem družbe, in sicer kot posledica računovodskih prevar in goljufivega oziroma nepravilnega finančnega poročanja svetovnih korporacij. Delovanje revizijske komisije je v dvotirnem sistemu upravljanja podrejeno nadzornemu svetu, ki jo tudi imenuje. Revizijska komisija je odgovorna za celovit nadzor družbe in o svojem delu poroča nadzornemu svetu. Delovanje revizijskih komisij pomeni dodaten organ nadzora nad poslovanjem in poročanjem družbe. Njene pomembnejše naloge so: - nadzor nad delovanjem sistema notranjih kontrol, - nadzor nad delovanjem sistema obvladovanja tveganj, - komuniciranje z notranjimi revizorji, - komuniciranje z zunanjimi revizorji, - priprava pogodb med revizorji in družbo, - podajanje ocene glede sestave letnih poročil.
Keywords: revizijska komisija, revizor, korporativno upravljanje, nadziranje, javna delniška družba, agencijska teorija, delničarji, recesija, finančna kriza.
Published: 23.08.2012; Views: 1346; Downloads: 192
.pdf Full text (857,08 KB)

3.
UPRAVLJANJE, OBVLADOVANJE TVEGANJ IN SKLADNOST V ZAVAROVALNICI MARIBOR
Karmen Semler, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Nov sistem upravljanja zavarovalnic, ki ga prinaša direktiva Solventnost II zagotavlja večjo stabilnost in transparentnost poslovanja zavarovalnic in s tem tudi boljšo zaščito zavarovancev, ki so uporabniki zavarovalnih storitev. Kot negativno posledico uvedbe direktive Solventnost II lahko štejemo višje administrativne stroške ob vpeljavi direktive. Dolgoročno pa bi naj direktiva vplivala na ugodnejše poslovanje zavarovalnic. Korporativno upravljanje zavarovalnic pa v sektor zavarovalništva prinaša več etike, s tem pa tudi večje zaupanje v zavarovalne storitve in produkte.
Keywords: zavarovalništvo, Zavarovalnica Maribor, Zakon o zavarovalništvu, korporativno upravljanje, obvladovanje tveganj, tveganja, skladnost, Solventnost II, Lamfalussyjev proces, EIOPA, zahtevani solventnostni kapital, minimalni zahtevani kapital, zavarovalno-tehnične rezervacije, vrednotenje lastnih sredstev ORSA, kakovost podatkov, prenos informacij, sposobnost in primernost, ključne funkcije, notranje kontrole, izločeni posli, poročanje in razkritja
Published: 23.10.2015; Views: 994; Downloads: 231
.pdf Full text (1,57 MB)

4.
ODGOVORNOST ZA USTREZNO SESTAVO NADZORNIH SVETOV
Miha Kerin, 2015, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga izhaja iz ugotovitve, da je korporativno upravljanje v Sloveniji v krizi. Glede na naloge in pristojnosti organa vodenja oziroma njegovih članov so najprej njihova dejanja tista, ki povzročajo krizo v gospodarskih družbah in krizo korporativnega upravljanja nasploh. Vendar imajo svoj prispevek k nastanku krize tudi nadzorni sveti ter njihovi člani, ki ne opravijo svojih nadzorstvenih nalog. Magistrska naloga nadalje izhaja iz predpostavke, da je slovenska korporativna pravna ureditev načeloma dobra. Ta predpostavka se nanaša tudi na položaj nadzornega sveta v gospodarski družbi in na njegove pristojnosti. Nadzorni svet družbe je organsko neodvisen od drugih organov družbe in od članov družbe (delničarjev in družbenikov), kar enako velja za člane nadzornega sveta. Položaj in pristojnosti, ki jih ima, mu zagotavljajo, da je njegovo delo lahko učinkovito. Ob teh predpostavkah pa vzroki za neučinkovitost nadzornega sveta niso zunaj konkretnega nadzornega sveta, ampak gre vzroke za neučinkovitost konkretnega nadzornega sveta iskati znotraj nadzornega sveta samega, to je zlasti v njegovi sestavi in pri njegovih članih. Ustrezna kadrovska sestava nadzornega sveta je zato eden pomembnejših ukrepov za preprečevanje nastanka krize v gospodarski družbi in krize korporativnega upravljanja nasploh. V nalogi analiziram, kdo je dolžan skrbeti za ustrezno kadrovsko sestavo nadzornega sveta in kakšna je njegova odgovornost. Ti dve vprašanji in iskanje odgovora nanju je glavna tema magistrske naloge, za katero uporabljam izraz odgovornost za ustrezno sestavo nadzornega sveta. V gospodarski družbi se članstvo v nadzornem svetu zagotavlja preko dveh osnovnih funkcij, in sicer preko predlagalne funkcije in preko odločevalske funkcije, zato so za ustrezno sestavo nadzornega sveta odgovorne osebe oziroma organi družbe (in njihovi člani), ki in ko predlagajo kandidate za člane nadzornega sveta, ki in ko odločajo o članih nadzornega sveta ter ki in ko predlagajo odpoklic in odločajo o odpoklicu članov nadzornega sveta. Predlagateljev je v gospodarski družbi več, prav tako pa tudi odločevalcev. Najpomembnejši predlagatelji oziroma odločevalci so tisti, ki v praksi najbolj vplivajo na ustrezno sestavo nadzornega sveta. To sta v (nedržavni) družbi nadzorni svet kot predlagatelj kandidatov in skupščina kot odločevalec o članih nadzornega sveta. V državnem podjetju je najpomembnejši predlagatelj SDH, ki ima preko večine glasov na skupščini družbe v bistvu tudi odločevalsko funkcijo. V magistrski nalogi je opredeljen pojem odgovornosti za ustrezno sestavo nadzornega sveta in glede na tako opredeljen pojem analizirana odgovornost posameznih predlagateljev in odločevalcev v tej zvezi. Nadzorni svet kot predlagatelj kandidatov za člane nadzornega sveta ima zelo konkretne naloge v zvezi z zagotavljanjem ustrezne sestave nadzornega sveta in kršitev teh nalog je lahko tudi pravno sankcionirana. Sankcije se vselej nanašajo na posamezne člane nadzornega sveta, ne pa na organ. Pomembne naloge nadzornega sveta v tej zvezi so tudi letno ocenjevanje lastne učinkovitosti, ugotavljanje, pri kakšni sestavi bi bil nadzorni svet najbolj učinkovit in na tej podlagi tudi oblikovanje predlogov za odpoklic članov nadzornega sveta, katerih delo negativno vpliva na učinkovitost nadzornega sveta. Odgovornost skupščine za ustrezno sestavo nadzornega sveta izvira iz okoliščine, da je pristojna za izvolitev članov nadzornega sveta in za odločanje o njihovemu odpoklicu. V pravu obstaja dovolj opore za razlago (za izluščenje pravnega pravila), da je skupščina soodgovorna za ustrezno sestavo nadzornega sveta, ko ima na voljo dovolj informacij, da sprejme ustrezno kadrovsko odločitev, pa zavestno ne izvoli ustrezno sestavljenega nadzornega sveta. Njena soodgovornost se kaže v uporabi instituta deljene odgovornosti, katerega posledica je, da se za delež prispevka skupščine k neučinkovitosti nadzornega sveta zmanjša odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta.
Keywords: korporativno upravljanje, ustrezna sestava nadzornega sveta, strokovna usposobljenost, neodvisnost, (potencialni) konflikt interesov, kandidacijski postopek, volitve članov nadzornega sveta, odgovornost članov organov vodenja in nadzora družbe, volenti non fit iniuria, culpa in eligendo, deljena odgovornost
Published: 07.04.2016; Views: 1187; Downloads: 261
.pdf Full text (1,56 MB)

5.
Razmerja med odgovornim računovodenjem, računovodjo ter vodenjem in upravljanjem v Sloveniji
Andreja Kolar, 2015, master's thesis

Abstract: Razmerja med odgovornim računovodenjem, računovodjo, vodenjem in upravljanjem v podjetjih se izražajo v medsebojnih vplivih in povezanosti. Raziskava analizira odnose med računovodji in direktorji ter vpliv upravljanja in vodenja na računovodenje, vpliv vodstva na računovodjo ter vpliv računovodje na vodenje v sodelujočih podjetjih. Podjetja se že desetletja soočajo z odgovornostjo v korporativnem upravljanju. Številne znanstvene raziskave potrjujejo vplive korporativnega upravljanja na neustrezno računovodstvo. Etika posameznih direktorjev, celotnega vodstva, podjetja in družbe je lahko v nasprotju, kar se izraža v etičnih dilemah pri odločanju direktorjev, ki se pri opravljanju svojih nalog srečujejo z različnimi interesi deležnikov podjetja. Odgovornost je lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme ter izpolnjevati zahteve in dolžnosti, je možnost odzivanja. V računovodstvu je odgovornost porazdeljena na vse udeležence v procesu računovodenja, vključno z vodstvom. Informacije finančnega računovodstva omogočajo lastnikom nadzor nad delovanjem vodstva, drugim deležnikom podjetja pa razkrivajo poslovanje, na osnovi katerega lahko pričakujejo uresničevanje svojih interesov v podjetju. Vodstva podjetij se zaradi različnih interesov in motivov zatekajo k prevaram in prevarantskemu računovodskemu poročanju, čeprav se odgovornosti za pravilnost podatkov in informacij, ki jih zagotavljajo računovodski izkazi, nikakor ne morejo izogniti. Za obvladovanje in spremljanje poslovanja podjetij je potrebno vzpostaviti sistem notranjih kontrol, ki omogočajo strokovno in moralno sprejemljivo delovanje vseh procesov poslovanja. Kontrolno okolje je odnos direktorjev, nadzornikov, lastnikov in ostalih zaposlencev do poslovne etike, poslovnih tveganj in vzpostavitve ter delovanja sistema notranjih kontrol v organizaciji.
Keywords: računovodenje, računovodja, vodenje, korporativno upravljanje, interesi deležnikov, odgovornost, poslovna etika, računovodske informacije, notranje kontrole, analiza primerov.
Published: 30.11.2015; Views: 751; Downloads: 106
.pdf Full text (1,09 MB)

6.
VPLIV KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA NA POSLOVANJE BANK V DRŽAVAH SREDNJE IN VZHODNE EVROPE
Polona Pašić, 2016, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski disertaciji proučujemo korporativno upravljanje in vpliv korporativnega upravljanja na poslovanje bank v osmih državah Srednje in Vzhodne Evrope (Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovaška, Slovenija), in sicer v obdobju od 2005–2013. Za pridobitev odgovora na osrednjo raziskovalno vprašanje smo oblikovali štiri raziskovalne hipoteze, pri čemer je prva hipoteza sestavljena iz treh delnih hipotez. Prve tri hipoteze se nanašajo na proučevanje vpliva lastniške strukture, sestave nadzornega sveta in uprave in velikosti bank na korporativno upravljanje. Pri proučevanju vpliva lastniške strukture na poslovanje bank se raziskava osredotoča na vprašanje vpliva koncentracije lastništva in tujega ter državnega lastništva na korporativno upravljanje (tri delne hipoteze). Druga hipoteza se nanaša na proučevanje vpliva sestave nadzornega sveta in uprave na korporativno upravljanje, medtem ko se tretja hipoteza nanaša na proučevanje vpliva velikosti bank na korporativno upravljanje. Četrta hipoteza se nanaša na proučevanje vpliva korporativnega upravljanja na poslovanje bank. Na osnovi opravljene raziskave ugotavljamo, da lastniška struktura bank, in sicer koncentracija lastništva in tuje lastništvo, predvsem pozitivno vplivata na korporativno upravljanje, medtem ko vpliv državnega lastništva na korporativno upravljanje ni potrjen. Prav tako ugotavljamo, da sestava nadzornega sveta in uprave ter velikost bank pozitivno vplivajo na korporativno upravljanje. Pri preverbi vpliva korporativnega upravljanja na poslovanje bank je bil ugotovljen omejen vpliv na uspešnost poslovanja bank, predvsem kadar le-to merimo z donosnostjo povprečnih sredstev in donosnostjo povprečnega kapitala. Pri preverjanju vpliva na neto obrestne prihodke je bil ugotovljeni vpliv bolj statistično značilen. Rezultati se med državami precej razlikujejo. Za večino držav (razen Latvijo) je bil ugotovljen pozitiven vpliv korporativnega upravljanja na uspešnost poslovanja bank, merjeno z neto obrestnimi prihodki. Ugotovljeni vpliv korporativnega upravljanja na donosnost povprečnih sredstev in donosnost povprečnega kapitala je bil v glavnem negativen. Poleg indeksa korporativnega upravljanja, ki ga uporabljamo kot neodvisno spremenljivko, smo kot neodvisne spremenljivke izmenično uporabili tudi stopnjo rasti BDP na prebivalca, vladavino prava, učinkovitost vlad in prisotnost finančne krize. Na osnovi opravljene analize in dobljenih rezultatov ugotavljamo, da je vpliv rasti BDP na prebivalca v večini proučevanih držav pozitiven in statistično značilen pri ROAA in ROAE in da spremenljivka pojasni dodaten delež variabilnosti uspešnosti poslovanja bank. Spoštovanje pravnih določil v nekaterih državah pozitivno vpliva na uspešnost poslovanja bank, medtem ko je ponekod ta vpliv negativen. Za večino proučevanih držav velja, da vpliv učinkovitosti vlade na tri kazalnike uspešnosti poslovanja ni enosmeren in v večini ni statistično značilen. Prisotnost finančne krize ima v večini izmed proučevanih držav na poslovanje bank negativen vpliv (ki je statistično značilen v nekaterih državah), kar je v skladu s pričakovanji, da banke v obdobju krize poslujejo slabše.Prihodnje raziskave naj se osredotočajo na podrobno proučevanje vsebinskih in kvalitativnih aspektov korporativnega upravljanja. Vzpostaviti bi veljalo enotni in celovit merilni instrument in nabor ključnih dejavnikov upravljanja, kar bi omogočalo kvalitetno primerjavo podatkov in rezultatov med leti, kakor tudi med državami in različnimi družbami. V raziskavo bi veljalo vključiti še dodatne spremenljivke in uporabiti druga merila uspešnosti poslovanja bank.
Keywords: Korporativno upravljanje, poslovanje bank, Srednja in Vzhodna Evropa, lastništvo, nadzorni svet, uprava, velikost bank, indeks korporativnega upravljanja, donosnost povprečnih sredstev, donosnost povprečnega kapitala, neto obrestni prihodki.
Published: 21.06.2016; Views: 1059; Downloads: 181
.pdf Full text (2,29 MB)

7.
Korporativno pravna in upravljavska sprejemljivost zavarovanja odgovornosti organov vodenja in nadzora
Zoran Živko, 2016, master's thesis

Abstract: Glede na zgodovino razvoja gospodarstva, lastniško strukturo in korporativno kulturo prevladuje v Sloveniji mnenje o zelo nizki verjetnosti odškodninskih tožb proti managerjem družb. Zato se ti večinoma niti ne zavedajo svoje odgovornosti in posledično ne poznajo možnih rešitev odškodninske zaščite premoženja družbe in svojega osebnega premoženja. Po razvpitih primerih več sto milijonskih in milijardnih odškodninskih tožb po letu 2000 v ZDA in EU je postalo aktualno vprašanje kazenske in tudi odškodninske odgovornosti. Z globalno gospodarsko krizo se je tudi v Sloveniji izjemno povečalo število prisilnih poravnav in stečajev podjetij. Temu je sledilo preverjanje zakonitosti in pravilnosti odločitev ter odgovornosti članov organov nadzora in vodenja v teh družbah. Posledica so tudi vložene številne kazenske ovadbe in odškodninske tožbe zoper odgovorne osebe. Kljub ustrezni zakonodajni ureditvi, primerljivi z Avstrijo in Nemčijo, v Sloveniji še nimamo skoraj nobene sodne prakse pri uveljavljanju odgovornosti za nastalo škodo. Zato tudi ni zavedanja niti povpraševanja po zavarovanju tovrstne odgovornosti, tako je zavarovanje članov organov vodenja in nadzora v slovenskih družbah bolj izjema kot pravilo. Strokovnjaki korporativnega prava in upravljanja se zavedajo, da družbe in managerji zelo potrebujejo D&O zavarovanja zaradi zaščite premoženja delničarjev in managerjev. Z analizo primerov slovenskih odškodninskih tožb v zadnjih 15-ih letih smo v tej raziskavi nedvoumno dokazali, da izpostavljenost družb in njihovih članov organov vodenja in nadzora do odškodninskih zahtevkov ni več nizka in se vsak dan povečuje, posledično je tveganje tožb vedno večje. Zato družbe in njihovi managerji nujno potrebujejo D&O zavarovanje. To zavarovanje v prvi vrsti ščiti družbo, da vsaj delno nadomesti škodo managerjev.
Keywords: gospodarska družba, kapitalska družba, uprava, nadzorni svet, korporativno upravljanje, obligacije, odškodninsko pravo, odškodninske tožbe, odškodninska odgovornost, zavarovalnica, zavarovanje, zavarovanje odgovornosti, zavarovanje odgovornosti članov organov nadzora in vodenja, zavarovanje D&O
Published: 06.02.2017; Views: 1011; Downloads: 108
.pdf Full text (488,94 KB)

8.
RAZVOJ KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA DRUŽB V DRŽAVNI LASTI V SLOVENIJI V LUČI TEORIJE DRŽAVE
Matevž Frangež, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Korporativno upravljanje je relativno nova ekonomska in pravna disciplina, ki po svoji naravi posega v več vej prava. V diplomskem delu opredeljujem teoretsko naravo korporativnega upravljanja in njegovo pravnosistemsko umeščenost. Pri tem me zanima utemeljevanje širše teoretske koncepcije korporativnega upravljanja kot zbira mehanizmov in procesov za oblikovanje korporativne volje ter razmerij in odnosov med deležniki, kot so lastniki in delničarji, management podjetja, njegovimi zaposlenimi, pa tudi poslovnimi partnerji, institucijami gospodarskega in pravnega okolja. Posebej me zanima korporativno upravljanje družb v državni lasti, zato ga obravnavam v luči vprašanja, zakaj je država ustanovljena in kako se cilji organiziranja državljanov v državno skupnost preslikavajo v lastniško politiko družb v državni lasti. Pri tem analiziram posebnosti, ki terjajo posebno zakonsko ureditev korporativnega upravljanja družb v državni lasti in ugotavljam, da je Slovenija v dolgotrajnem, nestabilnem procesu oblikovanja zakonodaje na tem področju dobila natančen in dober pravni okvir, ki daje obete za dobro uresničevanje najboljših mednarodnih praks. Uresničevanje tega pa je ob postavljenem pravnem redu odvisno predvsem od oblikovanju ustrezne politične, pravne in poslovne kulture, ki bo razumela, da je upravljanje državne lastnine v podjetjih pravzaprav agentski odnos med državljani, ki smo državo ustanovili za to, da odgovorno in v našem skupnem imenu upravlja z državno, to je skupno lastnino. Oblikovanje takšne kulture pa ne more biti odvisno le od pravnega sistema, pač pa predvsem od stopnje angažirane demokratične kontrole nad procesi, ki jim je preglednost upravljanja namenjena. Korporativno upravljanje definiram kot sistem medsebojne interakcije med kapitalom, družbo in njenimi deležniki, skozi katerega se ustvarja in krepi zaupanje. To zaupanje se ustvarja s sistemom oblikovanja skupnih, merljivih ciljev, preglednostjo poslovanja in ravnanja, uveljavljanjem odgovornosti in sistemom nadzora.
Keywords: korporativno upravljanje, družbe v državni lasti, pravne institucije in pravna razmerja, gospodarsko pravo, teorija države, preglednost, odgovornost, neodvisnost, gospodarnost
Published: 28.06.2016; Views: 1490; Downloads: 196
.pdf Full text (420,19 KB)

9.
PREDNOSTI IN SLABOSTI ENOTIRNEGA SISTEMA UPRAVLJANJA
Nina Majcen, 2016, master's thesis

Abstract: Družbe, ki imajo enotirni sistem, imajo poleg skupščine delničarjev še upravni odbor kot organ vodenja in nadzora, medtem ko imajo družbe z dvotirnim sistemom poleg skupščine še upravo kot organ vodenja in nadzorni svet kot organ nadzora. V svetu in EU prevladuje enotirni sistem upravljanja, ki je značilen za trge z razpršeno strukturo lastništva, dobro razvitim kapitalskim trgom in majhnim vplivom države na upravljanje družb. Delniške družbe z enotirnim sistemom upravljanja v Sloveniji niso pogoste. Za slovenski pravni red je imela velik pomen Uredba o statutu evropske družbe, saj je na podlagi njenih določb Slovenija uvedla in dala možnost družbam, da same izberejo sistem upravljanja, s čimer je enotirni sistem postal enakovreden dvotirnemu. Ključna prednost enotirnega sistema izhaja iz njegove zasnove, da se funkciji vodenja in nazora opravljata v okviru istega organa, to omogoča učinkovitejše upravljanje družbe. Člani odbora se sestajajo pogosteje, neizvršni direktorji so v primerjavi s člani nadzornih svetov bolje informirani o poslovanju družbe, sprejemanje odločitev poteka kot rezultat dialoga in omogoča hitrejše odločanje. Enotirni sistem omogoča delničarjem tudi večjo avtonomijo pri ureditvi razmerij med vodenjem in nadzorom družbe ter pri določanju pristojnosti posameznih organov in jim daje tudi večji vpliv na upravljanje družbe. V enotirnem sistemu namreč delničarji imenujejo in odpokličejo člane upravnega odbora, to v dvotirnem sistemu, kjer člane uprave imenuje nadzorni svet, ni možno. Pri odpoklicu je razlika med sistemoma tudi v tem, da lahko delničarji člane upravnega odbora kadarkoli odpokličejo brez utemeljenega razloga, medtem ko so v dvotirnem sistemu razlogi določeni z zakonom. Poleg tega so v enotirnem sistemu dopustni tudi posegi skupščine delničarjev na področje vodenja poslov, to v dvotirnem sistemu ni dovoljeno. Uprava v dvotirnem sistemu namreč vodi posle samostojno in na lastno odgovornost in razen za posle, za katere je potrebno soglasje nadzornega sveta, in v primeru, če uprava to zahteva, nadzornemu svetu in skupščini ni dovoljeno odločati o vprašanjih vodenja poslov. V enotirnem sistemu pa skupščina lahko daje upravnemu odboru (in izvršnim direktorjem) navodila in omejitve, ki jih morajo le-ti pri opravljanju svojih nalog upoštevati, postavlja pa se vprašanje, kakšen obseg njenega vpliva je dopusten, če ni opredeljen v statutu družbe. Člani nadzornega sveta v dvotirnem sistemu so bolje pozicionirani za izvajanje nadzora, saj so oblikovani v posebnem organu, to jim omogoča, da so neodvisni od uprave. V enotirnem sistemu se zaradi združljivosti funkcije vodenja in nadzora v okviru enega organa pojavlja vprašanje, kdo je pristojen za vodenje poslov in kdo za nadziranje. V praksi se je zaradi težav, povezanih s pomanjkljivim nadzorom v enotirnem sistemu, izoblikovala takšna razmejitev pristojnosti, da izvršni direktorji vodijo posle, neizvršni direktorji pa nadzirajo poslovanje. Zaradi konflikta interesov se vedno bolj poudarja zagotavljanje neodvisnosti neizvršnih direktorjev in ustreznega razmerja med izvršnimi in neizvršnimi direktorji, to delničarjem daje večje zagotovilo za boljši nadzor. V enotirnem sistemu je (bilo) namreč mogoče, da je imela ena oseba široke pristojnosti in veliko moč, če je opravljala funkcijo predsednika upravnega odbora in glavnega izvršnega direktorja hkrati. Nezdružljivost teh funkcij je zdaj določena v kodeksih ali že z zakonodajo. Prav te aktivnosti za odpravo pomanjkljivosti nadzorne funkcije v enotirnem sistemu dejansko pomenijo približevanje enotirnega sistema dvotirnemu sistemu. Ker ima vsak od predstavljenih sistemov svoje prednosti in slabosti je pomembno, da jih delničarji pri izbiri sistema upravljanja poznajo in upoštevajo, da lahko izberejo v danih okoliščinah najbolj ustreznega.
Keywords: korporativno upravljanje, enotirni in dvotirni sistem upravljanja, upravni odbor, izvršni in neizvršni direktorji, javne delniške družbe, korporacijsko pravo, uprava, nadzorni svet, vodenje poslov in nadzor
Published: 24.10.2016; Views: 3077; Downloads: 475
.pdf Full text (1017,11 KB)

10.
POLOŽAJ ZAPOSLENIH V PRIVATIZACIJSKIH POSTOPKIH Z VIDIKA PRAVA EVROPSKE UNIJE
Karla Pinter, 2016, master's thesis

Abstract: Neoliberalna politika, ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postala vodilna politika in ekonomska doktrina, ima danes še vedno zelo močan vpliv na regulacijo ekonomskega, finančnega in pravnega sistema. Svetovna gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je pustila svoj pečat v skoraj vseh državah, ki so morale zaradi poslabšanja javno-finančne slike izpeljati vrsto ukrepov za konsolidacijo javnih financ, pri čemer je privatizacija samo eden izmed načinov neoliberalne politike za reševanje finančne krize ter del politike upravljanja z državnimi oz. kapitalskimi deleži. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o javni politiki, ki presega meje javnofinančnih in gospodarskih posledic, saj ima tudi številne druge. Javni interes v postopkih privatizacije ima pomembno težo, a je ta omejen tudi z določili prava Evropske unije, saj mora prodajalec državnega premoženja – javni subjekt ravnati tako, kot bi ravnal skrben zasebni vlagatelj ob enakih tržnih pogojih in voditi postopek za t.i.«aid free« privatizacijo. Ob tem je pomembno izpostaviti, da privatizacija poleg pravil o državnih pomočeh trči tudi ob pravila, ki urejajo položaj zaposlenih v privatizacijskih postopkih (na privatizacijo vplivajo tudi pravila o prevzemih in svobodni konkurenci, vendar teh pravil magistrska naloga ne obravnava). Postopek privatizacije ter pravila o državnih pomočeh ne bi smeli biti argument za nevključevanje in izločanje zaposlenih iz postopkov prodaje kapitalskih deležev v lasti države in za krčenje njihovih pridobljenih pravic. Za delavca je bistveno vprašanje ohranitev njegovih pravic, predvsem varnost njegove zaposlitve, saj prenehanje pogodbe o zaposlitvi zanj predstavlja kratenje njegove socialne in ekonomske varnosti in pomeni (praviloma) tudi izgubo glavnega vira dohodka za preživljanje njega in njegove družine. A ta interes zaposlenih trči ob interes kupca in/ali prodajalca v privatizacijskih poslih, kajti prav svoboda določanja pogojev o uporabi delovne sile ter prilagajanje potrebam poslovanja je tista fleksibilnost, ki jo zagovorniki opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička potrebujejo in zagovarjajo. Neoliberalna politika zadnjih let je stremela k čim večji fleksibilizaciji delovnega prava, tudi zaradi vedno večje konkurenčnosti, ki pa ga je dodatno intenziviral prav proces globalizacije. V postopku privatizacije tako pride do kolizije interesov prodajalcev in kupcev državnega premoženja z interesi zaposlenih, ki želijo čim večjo varnost ohranitve obstoječih pravic. Kot sem navedla, so po sedanji ureditvi državne pomoči tudi neposreden del privatizacijske politike. Pravila državnih pomoči po eni strani vzpodbujajo utrjevanje regionalnih gospodarstev, saj so državne pomoči dodeljene neposredno posamičnemu podjetju, spet po drugi strani pa posegajo v tržno konkurenco ter tržna razmerja, zaradi česar lahko ovirajo tudi delovanje notranjega trga EU. Ob navedenem moram izpostaviti, da je pri prodaji državnega premoženja bistvena presoja pogoja gospodarske prednosti za vsaj eno podjetje, pri čemer pride do uporabe testa skrbnega zasebnega vlagatelja, ki želi pri prodaji doseči najvišjo možno ceno. V tej povezavi moram izpostaviti, da takšno stališče temelji tudi na argumentu varstva konkurence. V nasprotnem primeru bi privatizacija družbe, ki je v državni lasti, lahko vsebovala nedovoljene državne pomoči, v kolikor kupec ali prodajalec pridobita ugodnosti in koristi, ki jih pri siceršnji prodaji med zasebnimi subjekti ne bi dosegla. V postopkih privatizacije je pomemben tudi vpliv sodelovanja delavcev pri upravljanju kot tistega instrumenta, s katerim zaposleni sodelujejo v teh postopkih. Prodajalci oz. upravljavci državnega premoženja bi morali zasledovati cilj in načela družbeno odgovornega ravnanja, delavci, njihovi predstavniki ter socialni partnerji pa bi morali biti proaktivni in v največji možni meri sodelovati v teh postopkih preko institutov participativnega managementa.
Keywords: neoliberalizem, deregulacija, fleksibilizacija, privatizacija, odgovorno podjetništvo, korporativno upravljanje, delavci, sodelovanje delavcev pri upravljanju, individualna participacija, kolektivna participacija, soupravljanje, socialne zaveze, ohranitev pravic zaposlenih, državne pomoči, nedovoljene državne pomoči, necenovni pogoji in zaveze, pravo EU, združljivost z notranjim trgom, Evropska komisija in Sodišče EU
Published: 16.09.2016; Views: 1373; Downloads: 95
.pdf Full text (1,18 MB)

Search done in 0.26 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica