Search the digital library catalog

Abstract: Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Keywords: Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Published in DKUM: 15.07.2020; Views: 2049; Downloads: 833
Full text (1,30 MB)

Abstract: Diplomsko delo z naslovom »Zasebnost v pametnih mestih« se osredotoča na koncept pametnih mest. Trend ni nastal pred kratkim, ampak se je začel že pred približno desetimi leti. Glede na tehnologijo, ki nam je dostopna in glede na dejstvo, da se vse več ljudi seli iz ruralnega v urbano okolje, je pomembno da združimo ljudi in tehnologijo. Na tak način lahko pripravimo informacije, ki bodo upravljavcem oziroma odločevalcem pomagale pri ustvarjanju urbanih načrtov po meri in željah prebivalcev. Pri vsej tehnologiji in celovitih rešitvah za pametna mesta pa ne smemo pozabiti na zasebnost. Ta je na nek način ogrožena, kar skušamo pokazati v tem diplomskem delu. Da bi bolje razumeli koncept zasebnosti smo v teoretičnem delu podrobneje predstavili pametna mesta kot taka in njihove prednosti v primerjavi s »klasičnimi mesti«. Globalizacija in hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij sta dejavnika, ki sta privedla do novih groženj zasebnosti na eni strani in potrebo po dodatni pravni regulaciji na drugi strani. V ta namen smo na Evropskih tleh dobili novo Uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo na kratko predstavimo tudi v tem diplomskem delu. V nadaljevanju predstavimo še veliko podatkovje in z njim povezano upravljanje (kdo bo upravljavec podatkov?). Raziskovalni del diplomskega dela predstavlja anketa, v kateri smo ugotavljali, v kolikšni meri ljudje poznajo pametna mesta in kakšen je njihov odnos do zasebnosti. Teoretična dognanja in rezultati naše raziskave nakazujejo na dejstvo, da je koncept pametnih mest na področju Slovenije ljudem še dokaj neznan.
Keywords: pametna mesta, informacijsko-komunikacijska tehnologija, zasebnost, pravica do zasebnosti, osebni podatki, nadzor, diplomske naloge
Published in DKUM: 24.10.2017; Views: 4107; Downloads: 798  (1 vote)
Full text (1,16 MB)

Abstract: V zadnjih letih smo priča neštetim medijsko odmevnim primerom na sodišču, kjer se vedno večkrat pojavlja dvom v delo kriminalistične policije oziroma protizakonito pridobivanje operativno pomembnih podatkov, kateri so v nadaljevanju podlaga za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 149. a, 150., 155. in 155. a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in s tem posledično tudi nedovoljenih in protizakonitih posegov v človekove pravice. V omenjenih odmevnih primerih največkrat lahko slišimo za protizakonito delovanje kriminalistične policije med zbiranjem operativnih podatkov o telekomunikacijskih sredstvih osumljencev že pred izvajanjem ukrepov na podlagi odredbe pristojnega preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. V takih primerih največkrat že med samim sodnim postopkom lahko zasledimo pritožbe obrambe, da je policija za pridobitev podatkov o telekomunikacijskih napravah uporabljala specialno tehniko – IMSI lovilec oz. IMSI CATCHER. Z uporabo navedene naprave policija lahko pridobi pomembne in potrebne podatke o uporabniku določenega telekomunikacijskega sredstva – mobilnega telefonskega aparata. Prav tako v takih primerih obramba zagovarja protizakonito uporabo navedene naprave, katero policija poseduje in jo po navedbah informacijske pooblaščenke občasno uporablja. Uporaba navedene naprave za pridobivanje podatkov o določenem telekomunikacijskem sredstvu trenutno še ni zakonsko opredeljena, sicer je opredeljena v noveli ZKP-M, kateri še vedno čaka na obravnavo v državnem zboru Republike Slovenije. Glede na opisano bomo v diplomskem delu poskušali raziskati, ali policija dejansko uporablja omenjeno napravo protizakonito ter zavestno krši človekove pravice in temeljne svoboščine, prav tako bomo poskušali opredeliti ločnico med zakonsko dovoljeno uporabo naprave IMSI lovilca za raziskavo najhujših kaznivih dejanj, potreb po iskanju pogrešanih oseb, ter nevarnih pobeglih zapornikov, in dopustno kršitvijo komunikacijske zasebnosti do ostalih državljanov, kateri se v določenem trenutku uporabe naprave nahajajo na območju delovanja oz. določenem kraju.
Keywords: prikriti preiskovalni ukrepi, tehnike, človekove pravice, zasebnost, komunikacijska zasebnost, kršitve, diplomske naloge
Published in DKUM: 27.01.2015; Views: 2584; Downloads: 626
Full text (784,55 KB)

Keywords: mednarodni sistemi zvez, telekomunikacije, spremljanje, nadzor, komunikacijska zasebnost, SOVA
Published in DKUM: 04.06.2012; Views: 1437; Downloads: 192
Link to full text

Abstract: Diplomska naloga obravnava varstvo pravice do zasebnosti z vidika civilnega prava, kjer se najbolj množično uporablja prav institut denarne odškodnine. Pomemben vidik zasebnosti predstavlja tudi pisemska tajnost, ki pomeni podlago za razvoj modernih načinov komuniciranja, kot je sporazumevanje preko telekomunikacijskih in internetnih omrežij. Tako se je začel že pojem pisem in drugih občil razširjati do te mere, da lahko v sodobnem hitro razvijajočem se tehnološkem napredku pravno zajamemo vse sedanje in bodoče oblike komuniciranja, v katere vdor bo povzročil kršitev pravice do t.i. komunikacijske zasebnosti. Pravica do zasebnosti je ustavno zavarovana človekova pravica, kakor tudi ena izmed temeljnih osebnostnih pravic civilnega prava in je priznana tudi v številnih mednarodnih dokumentih. Enotne definicije za pravico do zasebnosti ni mogoče podati, vzrok temu pa je, da ima vsakdo drugačna pričakovanja glede zasebnosti, pogledi nanjo pa se spreminjajo tudi glede na družbeno okolje, v katerem se osebe gibljejo. Ker je poseganje v to pravico v današnjem času relativno pogosto, je zelo pomembna ureditev njenega varovanja. Pričujoče delo nas tako popelje preko pojma pravice do zasebnosti in ureditve civilnopravnega varstva v drugih najpomembnejših svetovnih pravnih sistemih, kakor tudi v mednarodnem pravu, ki ima po zaslugi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice največji vpliv na pravno teorijo in prakso držav članic Sveta Evrope. Zasebnost je torej pomembna predvsem zato, ker ščiti svobodo posameznika ter mu omogoča svobodno odločanje brez posega tretjih, če pa slučajno kdo poseže v njegovo pravico, pa ima ta na voljo razna pravna sredstva, ki mu v določeni situaciji najbolj ustrezajo. Žal je sistem v današnjem svetu narejen tako, da pri ljudeh, ki se jim na kakršnikoli način poseže v zasebnost, najbolj zaleže denarna odškodnina, saj imajo v tem lahko vsaj delno zadoščenje in materialno povračilo za pretrpljene bolečine. Osrednji del naloge zato predstavlja odškodninskopravno varstvo pravice do zasebnosti pri nas, ki je podkrepljeno še s primeri iz slovenske in tuje sodne prakse. Eden izmed aspektov zasebnosti je prav gotovo tudi poseg v zasebna pisanja, katerih neupravičeno prebiranje je lahko razlog za sprožitev civilnopravnega postopka. Dandanes je vse bolj prisoten tudi tako imenovani virtualni svet, ki se je začel razširjati z množično uporabo interneta, kjer je sfera med zasebnim in javnim močno zabrisana. Dostop do podatkov in pošiljanje sporočil je neprimerljivo hitrejše kot v preteklosti, je pa zato veliko bolj nevarno in tvegano, saj omogoča številne nove načine zlorab zasebnosti, zlasti vdor v komunikacijsko zasebnost preko elektronske pošte. Ker je to danes zelo občutljiva tematika, s katero se je praktično srečal že skoraj vsak posameznik, sem drugi del naloge posvetila varstvu komunikacijske zasebnosti in njeni predhodnici, pisemski tajnosti. Ugotavljam, da se v praksi, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in s tem poenostavitvi načinov vdora v človekovo zasebnost komunikacij, temeljna pravica do zasebnosti vse pogosteje krši. Tehnološkemu napredku se praktično ni mogoče izogniti, zakaj se mu tudi bi, saj prinaša dobrodošle spremembe in enostavnejšo uporabo na vseh področjih človekovega življenja, vendar pa to ne pomeni, da je treba s tem prezreti temeljne človekove pravice in se obnašati, kot da le-te sploh ne bi nikoli obstajale. Zato menim, da je treba toliko več truda vložiti v zaščito pred vdorom v zasebno življenje.
Keywords: osebnostne pravice, pravica do zasebnosti, odškodninskopravno varstvo, komunikacijska zasebnost, elektronska pošta, pisemska tajnost.
Published in DKUM: 07.04.2010; Views: 3368; Downloads: 744
Full text (525,60 KB)