1. Kodificiranje Code Civil (1804) : med pravno tradicijo in revolucionarno reformo : magistrsko deloPatricija Ficko, 2025, master's thesis Abstract: Moderne civilne kodifikacije iz 19. stoletja, so v evropskem prostoru pomenile izjemen prelom v pravni znanosti in revolucijo na področju obravnave civilnega prava. Prva takšna kodifikacija civilnega prava je bil francoski Code civil (1804). Pred 18. stoletjem resnih poskusov kodifikacije na francoskem ozemlju ni bilo, šele z revolucionarnim prevratom so se pojavile težnje h kodificiranju prava, ki bi odpravila zmedo starega režima (ancien régime). Pravo tega obdobja, katero so v revolucionarni dobi, za potrebe razlikovanja med novim in starim režimom, imenovali l'ancien droit, je bilo razdeljena na regijo običajnega prava na severu in regijo rimskega prava na jugu. Ta delitev v povezi s kraljevo zakonodajo je predstavljala zmedo pravnih virov in oteževala poskuse kodificiranja.
V času revolucionarnega obdobja je bilo več poskusov kodifikacije prava, vendar zaradi turbulentnega časa v družbi in nestrinjanja glede temeljnih postulatov prava, do nje ni prišlo. Šele z Napoleonovim prevzemom oblasti in ustoličenjem konzulata so se začeli prvi pravi koraki k pripravi civilnega zakonika. Tako je po več letnih prizadevanjih Code civil bil sprejet 21. marca leta 1804. S sprejetjem civilnega zakonika so se uresničile sanje, ki so navdihovale francoske pravnike več stoletij.
Code civil je bil edinstven podvig, saj je predstavljal kompromis med tradicijo ancien régime in radikalizmom revolucije. V skladu s t.i. duhom zmernosti je ubral pot med njima in v svojih določbah uspeh ohraniti ravnotežje med reakcionizmom in radikalizmom.
V Code civil je moč čutiti vpliv običajnega prava, rimskega prava, kanonskega prava, revolucionarnega prava in kraljevih ordonanc. Po vzoru Gajevih institucij je zakonik razdeljen na tri knjige, v samih določbah pa prevladuje vpliv običajnega prava. Vendar je običajnopravni značaj zakonika bil oslabljen z vključitvijo rimskega prava in revolucionarno miselnostjo časa v katerem je nastal.
Določbe Code civil so oblikovane enotno, sistematično, natančno in jasno. Razlog tega je bil v želji po odpravi zmede l'ancien droit. Določbe oblikovane v razumljivem slogu so olajšale implementacijo zakonika v praksi in zagotavljale splošno razumljivost. Tako so na ustrezen način omejili izjeme in nejasnosti. K prefinjenosti zakonika priča tudi njegov vpliv na razvoj prava po svetu. Avtoriteta, prestiž in domet zakonika je primerljiv le z rimskim pravom.
Keywords: kodifikacija, civilni zakonik, Code civil (1804), francoska revolucija, običajno pravo, rimsko pravo, pravna zgodovina
Published in DKUM: 02.10.2025; Views: 0; Downloads: 26
 Full text (1,98 MB) |
2. |
3. VLOGA GENERALNE SKUPŠČINE OZN PRI RAZVOJU MEDNARODNEGA PRAVADejan Tulimirović, 2016, undergraduate thesis Abstract: 23. septembra 2015 so v New Yorku obeležili 70-letnico delovanja Organizacije Združenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1945 v San Franciscu kot mednarodni mehanizem, da se ne bi ponovile grozote 2. svetovne vojne. V teh letih je organizacija pomembno vplivala na učinkovitejše in aktivno reševanje političnih in drugih pravnih sporov med državami članicami in tudi nečlanicami OZN.
Pomembno vlogo pri tem je igrala ravno Generalna skupščina OZN, ki pa je edini organ, pri katerem so zastopane vse članice OZN. Pristojnosti Generalne skupščine so ratione materiae k pomembnim vprašanjem mirnega reševanja sporov med državami na podlagi VI. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Generalna skupščina OZN Izdaja predvsem neobvezujoče akte (priporočila), katera so le smernica za ravnanje držav, vendar se nekaterim deklaracijam in resolucijam daje izjemno velika teža pri vprašanjih, kako naj države ravnajo v primeru medsebojnih konfliktov v mednarodnih odnosih. Eden izmed poglavitnih virov mednarodnega prava so ravno mednarodne pogodbe (bilateralne, multilateralne) in mednarodnopravni običaji, vendar lahko umestimo tudi nekatere deklaracije in resolucije Generalne skupščine med novejše vire mednarodnega prava. Tako bo vloga Generalne skupščine v prihodnje vedno bolj vplivala na razvoj mednarodnega prava kot vira prava , hkrati pa kot svetovalka državam članicam OZN in s tem preprečevala nove krize med državami ter varovala celoten sklop človekovih pravic.
V diplomski nalogi ravno obravnavam to večplastnost delovanja Generalne skupščine OZN in s tem vlogo tega osrednjega organa pri razvoju mednarodnega prava.
Keywords: Združeni narodi, Generalna skupščina OZN, deklaracije, resolucije, mirno reševanje sporov, progresivni razvoj in kodifikacija, odgovornost zaščititi
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1704; Downloads: 218
Full text (3,99 MB) |
4. MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN ORGANIZACIJBojana Blazhevska, 2015, undergraduate thesis Abstract: Mednarodno pravo je pomemben del strukture naše mednarodne družbe.
Svojo pomembnost dolguje učinkovitosti ter sposobnosti se odzivati na spremembe.
Z diplomskim delom smo prišli do zaključka, da je bila KMP tista, katera se je med prvimi začela zavzemati za razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo. V diplomskem delu smo zajeli tudi pojem oziroma temo mednarodne odgovornosti ter smo ob tem ugotovili, da države niso edini subjekti mednarodnega prava, čeprav so primarni subjekti.
Države imajo, kot primarni subjekti najobsežnejši rang pravic, vendar ne smemo pozabiti, da pravice pomenijo tudi odgovornost. Zraven držav so naštete še MO, posamezniki ter drugi subjekti, kateri za razliko od držav svoje pravice pridobivajo preko določenih inštitutov, izvedeno. Kot je navedeno v diplomskem delu obstajata dva osnovna načina pripisovanja ravnanja državi.
Po prvem načinu se odgovornost pripiše na podlagi institucionalne povezave in velja za ravnanje osebe, skupine oseb ter se razširja na ravnanje oseb, ki formalnopravno niso organi, vendar izvršujejo državna pooblastila. Razlog za to obravnavo se opira na stališče, da država mora nadzorovati svoje organe, ker je njihova samostojnost le navidezna.
Drugi način temelji na nadzoru ali vplivu, ki ga država vrši in se dejanski nadzor mora dokazovati za vsako ravnanje individualno. Če pogledamo v istem poglavju bomo ugotovili, da za MO veljajo precej drugačna pravila. Da bi lahko pripisali odgovornost MO mora biti sporno ravnanje izvedeno s strani njenega agenta, organa ter mora biti povezano z izvrševanjem uradnih funkcij. Ob koncu diplomskega dela lahko zaključimo, da se pravice držav in MO, čeprav so podobne, precej razlikujejo in to predvsem zaradi načina pridobitev pravic. Države svoje pravice pridobijo originarno in kot take imajo večji rang pravic, dokler MO svoje pravice pridobivajo derivativno preko inštrumentov prava.
Posledica manjšega ranga pravic je manjši obseg odgovornosti, ki sledi MO-am, kjer za države kot primarne subjekte velja nasprotno in imajo s tem znatno večji obseg odgovornosti.
Keywords: Mednarodno pravo, Komisija za mednarodnega prava, Generalna Skupščina, kodifikacija, mednarodna odgovornost, države, mednarodne organizacije, pripisljivost.
Published in DKUM: 22.04.2016; Views: 1849; Downloads: 249
Full text (169,95 KB) |
