| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
DOLOČANJE VITAMINA D (25-OH) V KRVNEM SERUMU Z ELEKTRO-KEMILUMINISCENČNIM KOMPETITIVNIM IMUNSKIM TESTOM
Marko Kocuvan, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Namen raziskave bil je oceniti natančnost in pravilnost določitve koncentracije hidroksilirane oblike vitamina D ((25(OH)D) v serumskih vzorcih in podati čim bolj pravilno oceno merilne negotovosti izmerjene koncentracije 25(OH)D z rutinskim testom na analizatorju Roche v serumu preiskovancev. Natančnost in pravilnost testa smo ocenili v različnih klinično pomembnih koncentracijskih območjih: na meji določljivosti analizatorja (22,5 nmol/L), pri klinično pričakovani vrednosti (75 nmol/L) in pri višjih koncentracijah (120 nmol/L). Uporabljena metoda določanja 25(OH)D je elektro-kemiluminiscenčni kompetitivni vezavni imunski test. Pri tej metodi določamo koncentracijo označene beljakovine, ki veže vitamin D, in ki z neoznačeno vezno beljakovino tekmuje za vezavo na hidroksiliran vitamin D. Rezultati so pokazali, da je razširjena merilna negotovost pri 95 % stopnji zaupanja pri meji določljivosti ±6,2 nmol/L, pri klinično pričakovani vrednosti ±12,6 % in pri višjih koncentracijah ±14,4 %. Te vrednosti so manjše od napake, ki jo dovoljujeta zunanja kontrola kakovosti RfB (±30 %) in zunanji program za oceno vsebnosti vitamina D DEQAS (±25 %).
Keywords: vitamin D (25-OH), krvni serum, elektro-kemiluminiscenca, merilna negotovost
Published: 22.09.2014; Views: 1390; Downloads: 264
.pdf Full text (2,75 MB)

2.
POLIMERNO VEZANI OKSALATI KOT OBNOVLJIVI VIRI KEMILUMINISCENCE
Selena Bošnjak, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo raziskali možnosti sinteze derivatov diaril oksalatnih estrov vezanih na polimerne nosilce. Diaril oksalati so zanimive spojine za kemiluminiscenčne reakcije, saj pri reakciji z vodikovim peroksidom nastane visoko-energijska molekula, ki se ob prisotnosti primernega občutljivca pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Arilni del molekule pomembno vpliva na kemiluminiscenčne lastnost, zato smo raziskali možnosti vezave elektron-privlačne skupine, kot je brom, ki bi podaljšal čas oddajanja svetlobe. Raziskali smo, kakšne so možnosti v strukturi arilnega dela molekule, da bi lahko omogočila pripravi diaril oksalatov na trdnih nosilcih. Ugotovili smo, da mora benzenski del molekule vsebovati fenolno skupino, preko katere se lahko veže oksalatna skupina ter aminsko skupino, ki bi služila za vezavo na benzilno mesto v polimernem nosilcu. Iz tega razloga smo raziskali reakcijo bromiranja 4-metoksibenzilamina in 4-hidroksibenzonitrila z okolju sprejemljivejšo metodo oksidativnega bromiranja z bromovodikovo kislino in vodikovim peroksidom kot oksidantom v različnih topilih pod različnimi pogoji. Nadalje smo raziskali reakcijo vezave na polimerni nosilec in kot modelno spojino uporabili benzil klorid, na katerega smo vezali benzilaminski derivat. V zadnjem koraku svojega raziskovanja, sem pozornost posvetila raziskovanju reakcije vezave oksalatne skupine na fenolni derivat kot modelno reakcijo za uporabo na polimernem nosilcu. S tem smo pripravili metodo, s katero lahko apliciramo kemiluminiscenco v trdni fazi, npr. PoliHIPE polimer. Z vezavo fenola v PoliHIPE polimer bi dobili obnovljivi vir kemiluminiscence, saj bi lahko fenol na ta način enostavno regenerirali v diariloksalatni ester in edini stranski produkt bi bil ogljikov dioksid.
Keywords: kemiluminiscenca, diariloksalatni estri, reagenti na trdnih nosilcih, PoliHIPE
Published: 22.09.2014; Views: 1029; Downloads: 113
.pdf Full text (1,56 MB)

3.
Kemiluminiscenca kot vir fotopolimerizacije
Petra Utroša, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V tem diplomskem delu je raziskana možnost uporabe kemiluminiscence kot vira fotopolimerizacije. Pri fotopolimerizaciji sproži svetloba kemijsko, običajno radikalsko reakcijo, kar vodi v nastanek polimera. Za številna področja so zelo uporabni hiperzamreženi polimeri, pomembna metoda pri njihovi sintezi pa so emulzijske polimerizacije. Za pripravo takih materialov pri sobni temperaturi lahko uporabimo svetlobo kot iniciator, vendar le-ta težko prodre v emulzijo, zaradi česar je manj učinkovita. Zanimalo nas je, ali lahko za to uporabimo kemiluminiscenco, ki označuje proces, pri katerem pride zaradi kemijske transformacije do emisije svetlobe – na ta način bi in situ generirali svetlobo znotraj emulzije. Najbolj učinkovite so reakcije peroksalatnega tipa, kjer pri reakciji vodikovega peroksida in oksalata nastane visokoenergijski intermediat, energija pa se prenese na molekulo občutljivca, ki oddaja vidno svetlobo. V ta namen smo pripravili bis(2,4,6-triklorofenil) oksalat in poiskali najbolj učinkovito sintetsko pot s spreminjanjem topila, časa in temperature. Za reakcijo kemiluminiscence je potreben tudi občutljivec, od katerega je odvisna intenziteta in valovna dolžina izsevane svetlobe, zato smo preizkusili različne občutljivce in s pomočjo optičnega mikroskopa spremljali njihovo emisijo. Nadalje smo preizkusili tudi številne monomere in fotoiniciatorje ter poiskali ustrezen sistem, v katerem vidna svetloba sproži polimerizacijo. Sistem smo nadgradili s tvorbo stabilne emulzije za sintezo hiperzamreženih polimerov. Nazadnje smo stremeli k združitvi reakcije polimerizacije z reakcijo kemiluminiscence, pri čemer bi v emulziji generirana svetloba sprožila nastanek polimera.
Keywords: kemiluminiscenca, fotopolimerizacija, bis(2, 4, 6-triklorofenil) oksalat, vodikov peroksid
Published: 22.10.2015; Views: 836; Downloads: 92
.pdf Full text (1,54 MB)

4.
OKSALATI, IMOBILIZIRANI NA VINILBENZIL KLORIDNI NOSILEC
Selena Bošnjak, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo želeli sintetizirati oksalatne estre vezane na polimerni nosilec poli(vinilbenzil klorid-ko-divinil benzen). Oksalati namreč pri reakciji z vodikovim peroksidom in ob prisotnosti občutljivca, tvorijo visoko-energijsko molekulo, ki se pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Ta reakcija je izredno zanimiva za morebitno detekcijo vodikovega peroksida. Za želen rezultat smo morali najprej uvesti alkoholne skupine, preko katerih smo nato vezali oksalat. Začeli smo s pripravo monolita poli(VBC-ko-DVB) z radikalsko polimerizacijo. Nastali monolit je imel specifično BET površino relativno nizko – 5,2 m2/g. Želeli smo polimer v hiperzamreženi obliki, saj bi tako dobili precej večjo specifično BET površino, kar smo dosegli s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Reakcija je bila uspešna, saj je površina narasla na kar 796,5 m2/g. Preostala vinil kloridna skupina, ki ni reagirala v reakciji hiperzamreženja, je služila v nadaljnji reakciji za vezavo 2-amino-2-hidroksimetil-propan-1,3-diol alkoholne skupine. Reakcija je potekala 24 ur na povišani temperaturi – 90 °C v dušikovi atmosferi. BET specifična površina se je zmanjšala na 512,8 m2/g, kar pa je vendarle, v primerjavi z osnovnim monolitom, precej več. Sledila je vezava oksalata na polimer in nato še reakcija s pentafluorofenolom, s čim smo uvedli fenolno skupino z elektron privlačnimi fluorovimi atomi. Največjo težavo nam je povzročala reakcija z oksalil kloridom oz. uvedba oksalne skupine na polimer, saj je reakcija zelo agresivna in nam je porušila morfologijo polimera – BET površina je bila 6,4 m2/g, kar je primerljivo z začetno površino osnovnega monolita. Tukaj smo zato poskusili z različno temperaturo – iz 80 °C smo temperaturo spremenili na sobno temperaturo, vendar pa izboljšanja s polimerno strukturo ni bilo. Nato smo naredili reakcijo še z različno količino reagenta – 5 ekvivalentov oksalil klorida in 1 ekvivalent oksalil klorida. 5 ekvivalentov oksalil klorida je ponovno porušilo polimerno strukturo, medtem ko je 1 ekvivalent oksalil klorida uspešno ohranil strukturo in BET specifična površina je znašala 448,2 m²/g. Toda FTIR spekter je pokazal, da je 1 ekvivalent oksalil klorida premala količina, da bi reakcija potekla v tolikšni meri kot smo pričakovali. Reakcija s pentafluorofenolom, ki je potekla na sobni temperaturi, je nato nazaj zamrežila polimer, vendar pa ne moremo vedeti ali je struktura enaka kot pred reakcijo z oksalil kloridom. Na koncu smo na polimeru opravili še reakcijo kemiluminiscence, pred katero smo najprej testirali v katerem topilu sintetiziran polimerni material nabreka.
Keywords: polimerni nosilci, poliHIPE, kemiluminiscenca, oksalat, vodikov peroksid
Published: 16.09.2016; Views: 839; Downloads: 87
.pdf Full text (2,27 MB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica