Search the digital library catalog

Abstract: Večino zaporske populacije v vseh državah predstavljajo moški, vendar se število zaprtih žensk v zadnjem obdobju viša hitreje kot pri moških. Ženske so v zaporskih sistemih obravnavane drugače, kar izhaja iz razlik v demografiji, resnosti storjenega kaznivega dejanja ter prepričanja, da so bolj dojemljive za rehabilitacijo. Kljub temu, da so pred zakonom v večini demokratičnih držav obravnavane enako kot moški, pa imajo specifične zdravstvene, higienske in psihološke potrebe, pogosto so bile žrtve zlorab ali pa trpijo zaradi odvisnosti. Posledično morajo zapori zagotavljati ustrezne terapevtske programe za zapornice. Zaključno delo se osredotoča na primerjavo ženskih zaporov v Združenih državah Amerike (ZDA), Kanadi, na Japonskem in Novi Zelandiji. Med izbranimi državami obstajajo razlike v prostorskih razmerah, samih pogojih za prestajanje kazni, kot tudi obravnavi zapornic. Vse države se soočajo s prezasedenostjo zaporov, slabimi pogoji za zapornice ter omejenim dostopom do tretmajskih programov, čeprav je rehabilitacija prepoznana kot ključen dejavnik za zmanjšanje povratništva. ZDA izstopa po neprimernih pogojih za zapornice, omejenih rehabilitacijskih možnostih in izrazitih rasnih neenakostih. Kanada večji poudarek daje na rehabilitacijo in pravice zapornic, vendar ostajajo izzivi pri obravnavi domorodnih žensk. Nova Zelandija vključuje kulturno občutljive pristope, vendar se sooča s sistemskim rasizmom, saj Maorke predstavljajo nesorazmerno visok delež zaporske populacije. Na Japonskem je poudarek na reintegraciji, a omejen dostop do oskrbe in močna socialna stigma otežujeta vrnitev zapornic v družbo. V zaključku izpostavljamo nujnost reform, ki bi ženskam v zaporih omogočile bolj humano in celostno obravnavo, izboljšanje življenjskih pogojev, dostop do zdravstvene oskrbe in tretmajskih programov s ciljem uspešne reintegracije in zmanjšanja povratništva.
Keywords: ženski zapori, zapornice, zaporna kazen, Združene države Amerike, Kanada, Japonska, Nova Zelandija, diplomske naloge
Published in DKUM: 19.03.2025; Views: 0; Downloads: 63
Full text (1,90 MB)

Abstract: Zaključno delo obravnava pojav prestopništva med obsojenci v času prestajanja zaporne kazni. Osredotočili smo se na vpliv različnih dejavnikov na prilagajanje obsojencev na zaporsko življenje in prestopniško vedenje tekom prestajanja kazni. Zaključno delo temelji na dveh osnovnih teorijah: deprivacijski teoriji, ki izpostavlja, da zaporsko okolje samo po sebi povzroča stres in neprilagojeno vedenje zaradi izgube in pomanjkanja bistvenih potreb in svoboščin posameznikov, ter importacijski teoriji, ki izpostavlja, da izkušnje in osebne značilnosti obsojencev pred vstopom v zapor pomembno vplivajo na njihovo prilagoditev in vedenje v zaporu. Izhajajoč iz pregleda znanstvene in strokovne literature smo opredelili ključne vidike, ki vplivajo na prilagajanje obsojencev in njihovo prestopništvo tekom prestajanja zaporne kazni. Ugotovili smo, da je vedenje posameznikov v zaporu kompleksno, pri čemer smo izpostavili medsebojni vpliv okoljskih in individualnih značilnosti. Ključni ugotovljeni dejavniki, ki vplivajo na prestopništvo obsojencev so osebne in predinstitucionalne značilnosti (demografski dejavniki, zgodovina mentalnega zdravja in kriminalna zgodovina), značilnosti kazni in institucionalni dejavniki (zaporska infrastruktura, strogost režima in stopnja zasedenosti institucije) ter interakcije med obsojenci. Ugotovili smo, da se mlajši obsojenci, moški, pripadniki rasnih in etničnih manjšin, osebe z nižjim socioekonomskim statusom in slabšim mentalnim zdravjem ter posamezniki, ki so predhodno že prestajali zaporno kazen in/ali so bili pred prihodom v zapor člani tolp ali kriminalnih združb, v zaporu bolj pogosto vedejo prestopniško. Višjo stopnjo prestopništva smo identificirali v zaporih s strožjim režimom in z višjo stopnjo (pre)zasedenosti. Prav tako smo ugotovili, da vključevanje v negativne socialne mreže v zaporu, kot so tolpe in organizirane kriminalne združbe vpliva na povečano prestopništvo njihovih članov.
Keywords: obsojenci, zaporna kazen, prestopništvo, zaporsko življenje, diplomske naloge
Published in DKUM: 28.08.2024; Views: 58; Downloads: 26
Full text (1,45 MB)

Abstract: Zapori so ustanove, v katerih so nameščeni obsojenci, ki so obsojeni na zaporno kazen. Ko govorimo o zaporni kazni, gre za kazen, ki obstaja že dolgo. Včasih je kaznovanje potekalo na različne, manj humane načine, od bičanja, sežiganja, obešanja in podobno do današnje kaznovalne politike, ki je doživela velik preobrat. V diplomski nalogi smo se osredotočali na prostorsko stisko v zaporih, ki je še danes aktualen globalen problem. Vse kaže na to, da se tako resen problem ni prav veliko spremenil čez leta. Tako drugod, kot tudi v Sloveniji je v zavodih za prestajanje kazni zapora velik problem, prezasedenost oziroma prenatrpanost zaporov, neustrezni bivalni pogoji, pomanjkanje zaporskega osebja, omejene pravice zapornikov in pripornikov ter neustrezna zgradba zavoda za prestajanje kazni zapora. V Sloveniji imamo šest zavodov za prestajanje kazni zapora, ki smo jih na kratko tudi opisali. Globalna prenatrpanost zaporov predstavlja tako za zaprte osebe kot tudi za osebje, zaposleno v zaporih pomemben izziv, saj vpliva na neustrezno spoštovanje temeljnih pravic, prikrajša zapornikom možnost določenih ugodnosti, predstavlja tudi izziv za zdravje, razpoloženje ter negativno vpliva na duševno zdravje oseb, ki bivajo v zavodih. Tudi upraviteljem zapora prinaša prostorska stiska v zaporih, slabše in težje obvladljive izzive na področju varnosti, upoštevanja humanih pogojev in standardov. S preprečitvijo prenatrpanosti lahko dosežemo boljše vzdušje v zaporu, ustrezne bivalne pogoje ter boljše delovanje celotnega zaporskega sistema. Tudi zapornikom bi bilo zagotovljeno opravljanje raznih rekreacijskih dejavnosti v dodatnih prostorih ter možnost obiskov in še kaj več. Ključna rešitev za boljše pogoje v zaporih je prenova in izgradnja zaporov, bolj natančno v slovenskem prostoru govorimo o prenovi ženskega zapora na Igu ter izgradnji novega moškega zapora v Dobrunjah.
Keywords: diplomske naloge, zapor, zaporniški sistem, zaporna kazen, prostorska stiska v zaporih, bivalne razmere
Published in DKUM: 20.10.2021; Views: 1079; Downloads: 182
Full text (997,35 KB)

Abstract: V zaključnem delu je naslovljen problem uporabe smrtne kazni, ki v 21. stoletju še vedno igra precejšnjo vlogo v številnih državah sveta. Z razvojem abolicionizma je tematika postala pomembna razprava na globalni ravni, v katero so se vključile tudi mnoge mednarodne organizacije in sprejele poglavitne dokumente ter deklaracije, s pomočjo katerih je gibanje doseglo družbene spremembe. Številne države so opustile smrtno kazen ter spodbudile njeno odpravo z znanstvenimi prispevki o negativnem učinku smrtne kazni. Temeljna človekova pravica do življenja je bila sprva poglavitna pri boju za odpravo smrtne kazni, nato pa so se abolicionisti osredotočili tudi na ostale problematike tovrstne kazni. V zaključnem delu smo z metodo komparacije preverili povezavo med smrtno kaznijo in stopnjo umorov ter stopnjo kriminalitete med abolicionističnimi državami in državami z uzakonjeno smrtno kaznijo. Vzorec je obsegal 50 držav, za katere smo pridobili podatke o številu usmrtitev v letu 2020, stopnji umorov in kriminalitete v letu 2020. Ugotovitve so pokazale, da ni jasne povezave med učinkom smrtne kazni na zmanjšanje oziroma povečanje kriminalitete, saj se pojavijo določene specifike, kjer ima država, ki redno izvršuje usmrtitve, eno izmed najnižjih stopenj kriminalitete in obratno. Podobno so pokazali tudi zaključki pri primerjavi stopenj umorov med državami.
Keywords: diplomske naloge, smrtna kazen, abolicionizem, človekove pravice, generalna prevencija, kriminaliteta
Published in DKUM: 02.09.2021; Views: 1236; Downloads: 290
Full text (1,23 MB)

Abstract: Diplomska seminarska naloga se dotika vprašanja 'svetosti življenja' na primeru smrtne kazni. 'Svetost življenja' predstavlja eno temeljnih načel morale, ki uči, da bi moralo biti vsako človeško življenje nedotakljivo – njegova 'svetost' namreč izvira iz brezpogojnega spoštovanja dostojanstva človeške osebe. Iz tega pa sledi prepoved uboja slehernega človeškega bitja. Človeško življenje bi naj predstavljalo absolutno vrednoto in pravico vsakega posameznika. Ta pravica je zapisana tudi v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Smrtna kazen, ki je zakonsko urejena oblika kaznovanja, v kateri je obtoženec za svoj zločin kaznovan s smrtjo, pa predstavlja kršitev temeljne človekove pravice do življenja in zanika njegovo 'svetost', nedotakljivost in življenje posameznika kot vrednoto. Večina držav je smrtno kazen že odpravila (evropske države), vendar pa je le-ta še vedno v uporabi v mnogih vodilnih državah sveta (ZDA, Kitajska, idr.). Naloga na podlagi spreminjanja odnosa do smrtne kazni ugotavlja pogled javnosti na 'svetost človeškega življenja'. V empiričnem delu so vključeni rezultati slovenskih javnomnenjskih raziskav od leta 1986 do 2008 na temo smrtne kazni, s katerimi se je ugotavljalo odnos slovenske javnosti do smrtne kazni, pa tudi rezultati dveh raziskav izvedenih med študenti varstvoslovja, študenti prava in policisti, ter njihovih stališčih o smrtni kazni.
Keywords: 'Svetost življenja', nedotakljivost življenja, življenje kot vrednota, človekove pravice, smrtna kazen, kaznovanje, slovensko javno mnenje, mediji.
Published in DKUM: 01.02.2021; Views: 1111; Downloads: 175
Full text (1,18 MB)