3.
NESREČE PRI DELU IN ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCAJanja Jurič, 2010, undergraduate thesis
Abstract: Vsaka nezgoda ima svoj vzrok, ki je sestavljen iz več dejavnikov. Najdemo jih v človeku in v delovni okolici, v splošnem pa razlikujemo dve vrsti vzrokov, in sicer objektivne (materialne) in subjektivne (človeške) vzroke.
Da bi se število nezgod v največji možni meri zmanjšalo, ima delodajalec številne obveznosti za zagotovitev varnega in zdravega dela. Ena izmed teh je izdelava in sprejem izjave o varnosti, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in jo mora dopolnjevati ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja, sestavni del pa je ocena tveganja, katere cilj je vnaprej zagotoviti, da se nihče ne bo poškodoval ali zbolel zaradi dela. Vse pravice in obveznosti tako delodajalca kot tudi delavca so jasno opredeljene v Zakonu o delovnih razmerjih in v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu.
Z ekonomskega vidika je pomemben vpliv varstva pri delu na gospodarjenje podjetja in na narodno ekonomijo. Tako lahko na ravni države, na ravni podjetja in na ravni delavca opazujemo različne interese za učinkovito in uspešno varnost in zdravje pri delu ter primerjamo, kakšen je vpliv posledic poškodb pri delu za posamezno raven. Ločimo dve vrsti stroškov, ki so povezani z varstvom in nezgodami, in sicer neposredni stroški in posredni stroški, izgube. Manj nezgod in poškodb pri delu pomeni tudi manjše narodno gospodarske stroške, kar pomeni, da odgovornost in finančne obremenitve nosi tudi država poleg delodajalcev. Le zdrav delavec na urejenem delovnem mestu je najbolj produktiven delavec in zato so vlaganja v varnost in zdravje pri delu postala tudi eden od parametrov za ocenjevanje uspešnosti podjetja.
Posebej pomembna je odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je delavcu nastala zaradi poškodbe pri delu ali v zvezi z delom. Za nastanek te vrste odgovornosti morajo biti izpolnjene splošne predpostavke splošnega civilnega delikta (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru najprej ugotoviti ali se je delavec poškodoval pri delu ali v zvezi z delom in če so podani pogoji za subjektivno ali objektivno odškodninsko odgovornost. Najpogostejši ugovor delodajalca je, da je tudi delavec sam delno prispeval k nastanku škode (neskrbno ravnanje) in v tem primeru delodajalec nosi dokazno breme, na določitev deleža odgovornosti delodajalca pa vpliva več dejavnikov. Lahko pa je podana tudi kazenska odgovornost delodajalca zaradi ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu KZ-1.
V Sloveniji je za odločanje v individualnih delovnih sporih med delodajalcem in delavcem pristojno delovno sodišče. Delavec lahko od delodajalca oziroma zavarovalnice v odškodninskem zahtevku zahteva povrnitev vse škode, ki nastane v zvezi z nesrečo pri delu, ki lahko obsega tako premoženjsko (navadna škoda in/ali izgubljeni dobiček) kot tudi nepremoženjsko škodo. Namen teh zahtevkov je, da se za vsako nastalo škodo posebej odmeri pravična oziroma t.i. popolna odškodnina. Na tem področju je praksa slovenskih sodišč kar obsežna.
Iz statističnih podatkov o nesrečah pri delu v Sloveniji za leto 2009 izhaja, da je bilo prijavljenih 15.011 nezgod. Inšpektorji so bili obveščeni o 23 nezgodah pri delu, v katerih se je smrtno poškodovalo 25 delavcev, obravnavali pa so jih 22. Glavni vzrok smrti je bilo prevozno sredstvo, sledi padec z višine, delovanje električnega toka in porušitev gradbene konstrukcije. Inšpektorji so opravili 7.716 pregledov in ugotovili 15.542 kršitev s področja varnosti in zdravja pri delu. Zadnja leta ugotavljajo iste nepravilnosti, precej več kot v preteklih letih pa je bilo ugotovljenih vsebinskih pomanjkljivosti pri izjavah o varnosti.
Keywords: nesreča pri delu, izjava o varnosti, ocena tveganja, stroški varstva, odškodninska odgovornost, odškodnina
Published in DKUM: 04.11.2010; Views: 11825; Downloads: 1251
Full text (1,62 MB)
