Search the digital library catalog

Abstract: Delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov je ključnega pomena za samo uresničevanje ustavne pravice do sodelovanja delavcev pri odločanju kot tudi sindikalne svobode. Konvencija MOD št. 135, ki zavezuje Republiko Slovenije, ter na njeni podlagi tudi slovenska delovnopravna ureditev, predvideva zagotovitev ustreznega delovnopravnega položaja in posebnega delovnopravnega varstva delavskih predstavnikov pred morebitno represijo delodajalcev ter pred neugodnostmi, ki lahko nastanejo zaradi izpolnjevanja zaupanih jim nalog. Zaradi funkcij, ki so zaupane tako sindikatom, kot tudi voljenim delavskim predstavništvom v zvezi z zastopanjem interesov delavcev, ti posegajo v pravice delodajalcev in ga lahko omejujejo v njegovem delovanju. Zato se brez njihove ustrezne delovno pravne zaščite, ki naj bi bilo močnejše od varstva, zagotovljenega delavcem, dialog z delodajalcem ne bi mogel učinkovito razviti. Učinkovito delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov je torej predpogoj za uspešno, učinkovito ter pravočasno zaščito interesov in pravic delavcev v praksi. Naloga analizira delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov v slovenski pravni ureditvi: opredeljuje subjekte posebnega delovnopravnega varstva, analizira vsebino posebnega pravnega varstva delavskih predstavnikov pred odpovedjo pogodbo o zaposlitvi, vsebino varstva pred poslabšanjem delovnopravnega položaja delavskih predstavnikov, vsebino varstva delavskih predstavnikov v primeru spremembe delodajalca in vsebino olajšav za njihovo delo. Delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov v RS primerja s pravno ureditvijo delovnopravnega varstva delavskih predstavnikov v Nemčiji, na Švedskem in v Veliki Britaniji ter upoštevaje relevantno slovensko sodno prakso ter prakso sodišča EU, podaja odgovore na nekatera pravna vprašanja in izzive veljavne ureditve v RS.
Keywords: delavski predstavniki, voljeni delavski predstavniki, sindikalni delavski predstavniki, delovnopravno varstvo, delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov, imuniteta delavskih predstavnikov
Published in DKUM: 21.10.2016; Views: 1655; Downloads: 145
Full text (2,08 MB)

Abstract: Poslanska imuniteta je bila v Sloveniji že mnogokrat v središču medijske pozornosti zaradi priznanja imunitet poslancem, ki so storili različna kazniva dejanja, ki ne spadajo v okvir opravljanja njihove funkcije. Javno mnenje, po anketah sodeč, večinsko nasprotuje poslanski imuniteti, saj velja prepričanje, da služi poslancem zgolj kot neke vrste privilegij. Tezi te diplomske naloge sta bili, da poslanska imuniteta ne ščiti dovolj poslancev pri kritiziranju in izražanju svojega mnenja ter, da so se imunitete preteklosti priznavale za kazniva dejanja, ki niso imela nobene povezave z opravljanjem funkcije poslanca. Pri proučevanju tega področja sem prišel do ugotovitve, da se poslanska imuniteta ne priznava v takem obsegu kot velja splošno prepričanje. Največ imunitet je bilo priznanih v prvem mandatu Državnega zbora v letih 1992-1996, ko je bila Slovenija še mlada demokracija s slabo razvito politično kulturo ter tudi s slabo urejeno zakonodajo glede imunitete. Od sprejetja novega Poslovnika Državnega zbora leta 2002, v katerem so določili jasna merila, kdaj se lahko poslancu prizna imuniteta, se je priznavanje slednjih praktično ustavilo, saj so v obdobju od leta 2002 do 2016 priznali zgolj dve imuniteti, od tega je bila zadnja priznana leta 2004. Glede zakonske ureditve sem med obravnavanjem te tematike prišel do ugotovitve, da ni primerna z vidika poslancev, saj poklicna imuniteta, ki varuje poslance pred kazensko odgovornostjo za izrečene besede in mnenja na sejah Državnega zbora, ne varuje tudi pred civilno, kar se je potrdilo s sodbo v primeru razžalitve nekdanjega državnega sekretarja s strani nekdanjega poslanca Iva Hvalice. Zato bi bilo verjetno primerno, da se materialno imuniteto spremeni v tej smeri, da se jo razširi še na civilno odgovornost, medtem ko se določbe o nepoklicni imuniteti primerno urejene, seveda pod predpostavko, da se Državni zbor še naprej striktno drži vseh meril v postopkih priznanja imunitete.
Keywords: poslanska, materialna, procesna, imuniteta, državni zbor, parlament, poslovnik
Published in DKUM: 28.06.2016; Views: 2499; Downloads: 217
Full text (837,67 KB)

Abstract: Mednarodno kazensko pravo se je dolgo osredotočalo predvsem na zagotavljanje kazenske odgovornosti storilcev mednarodnih hudodelstev, a mora to zagotoviti tudi v okviru poštenega kazenskega postopka. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali za zagotavljanje zakonitosti postopka potrebujemo tudi zunanji nadzor. To je postalo relevantno predvsem z ustanovitvijo stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča. Prispevek preverja hipotezo, da Rimski statut pozna ustaljene možnosti uveljavljanja pravic obdolženca, da pa bi bil kljub temu potreben zunanji nadzor. Na začetku obravnava obstoječe možnosti uveljavljanja oziroma sankcioniranja kršitev človekovih pravic v postopku pred MKS; preko vlaganja pravnih sredstev, kazenske, civilne ali odškodninske odgovornosti ali izločitve nedopustnih dokazov. Drugi del prispevka pa vsebuje razmislek o vključitvi MKS v obstoječe univerzalne, regionalne ali nacionalne nadzorne mehanizme.
Keywords: Rimski statut, izločitev nedopustnih dokazov, pravice obdolženca, procesna kršitev, kazenska odgovornost, odškodninska odgovornost, imuniteta, človekove pravice
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 2424; Downloads: 724
Full text (333,61 KB)
This document has many files! More...

Abstract: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Keywords: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Published in DKUM: 22.01.2010; Views: 4892; Downloads: 604
Full text (1,03 MB)