| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Analiza kalivosti starih semen halofitov slovenske obale
Maja Dragšič, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo temelji na analizi kalivosti starih semen petindvajsetih vrst halofitov, ki uspevajo pretežno v slanih obalnih habitatih slovenskega primorja. Srčika diplomskega dela je empirične narave. Analiza kalivosti zajema več metodoloških korakov, kot so priprava semen in pogojev za kalitev, razporejanje semen v petrijevke in postavitev v rastno komoro, opazovanje in sprotno beleženje rezultatov v določenem časovnem razponu, statistična obdelava podatkov, prikaz rezultatov kalivosti v grafični obliki in izdelava dendrogramov. Sledi diskusija o rezultatih in preverjanje predhodno zastavljenih hipotez. Rezultati, dobljeni z analizo kalivosti starih semen halofitov, so primerjani z rezultati kalivosti istih semen, ko so bila le ta sveža oziroma stara nekaj mesecev. Cilj je ugotoviti, ali stara semena še ohranjajo sposobnost kalitve, s čimer lahko sklepamo tudi na njihovo dolgoživost oziroma kratkoživost. Med drugim sem želela raziskati razlike med sposobnostjo kalitve starih semen halofitnih enoletnic in halofitnih trajnic ter drobnih, številnih semen in velikih, manj številnih semen. Pri vrstah, ki so vzkalile, sem primerjala njihovo stopnjo kalivosti v odstotkih, potek oziroma hitrost kalitve ter dan, ko je bila opažena prva kalica. Rezultati analize so v splošnem pokazali, da sposobnost kalitve semen upada sorazmerno s starostjo. Prav tako sem ugotovila, da stara semena halofitnih trajnic kalijo bolje kot stara semena halofitnih enoletnic. Med slednjimi ni vzkalila nobena vrsta. Kljub ugotovitvi, da stara semena mnogih halofitnih trajnic ostanejo viabilna več let, njihova sposobnost kalitve z leti upada. Med kalivostjo drobnih in številnih semen ter kalivostjo velikih in manj številnih semen nisem opazila razlik, glede na katere bi lahko sklepala o večji sposobnosti kalitve prvih ali drugih. Vzkalilo je devet vrst od petindvajsetih, pri čemer sem lahko našla podobnosti v poteku in dnevih pričetka kalitve, prav tako so vse vzkaljene vrste dosegle svojo maksimalno stopnjo kalitve v obdobju treh tednov.
Keywords: halofiti, slani habitati, slovensko primorje, semena halofitov, kalivost semen, klastrska analiza
Published: 26.11.2012; Views: 1202; Downloads: 209
.pdf Full text (1,27 MB)

2.
Prostorsko-časovne premene habitatov obmorskih mokrišč kot posledica primarne sukcesije in dvigovanja morske gladine
Danijel Ivajnšič, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Razumevanje vzrokov za prostorsko razporeditev rastlin je eden od glavnih ciljev ekologije. Prav slednje je zelo pomembno, kadar želimo ustvariti novo podlago za razvoj vegetacije v naravovarstvene namene. V primeru Škocjanskega zatoka so bili novi poloji pazljivo načrtovani in ustvarjeni v različnih oblikah na različni mikro-nadmorski višini z namenom doseči spontani razvoj vsaj dveh ali treh ciljnih habitatnih tipov (muljasti in peščeni poloji brez vegetacije, halofitne enoletnice in halofitne trajnice z vsemi vmesnimi oblikami) ob upoštevanju procesa sukcesije. Na ta način je študija v Škocjanskem zatoku po eni strani predstavljala poseben prostorski eksperiment (spremljanje primarne sukcesije na novo ustvarjenih polojih) in po drugi strani praktičen naravovarstveni ukrep za renaturacijo degradiranega območja. Ta uspešno načrtovan, izveden in opazovan »ekološki eksperiment« v vrednosti 0.45 milijonov evrov lahko v splošnem velja za primer dobre prakse pri renaturaciji halofitnih rastlinskih združb oziroma prednostnih habitatov EU na sedimentnih obalah v obmorskih mokriščih širom Evrope. Pomembnost takšnih študij se znatno poveča ob upoštevanju vse resnejše grožnje, s podnebnimi spremembami pospešenega, dvigovanja morske gladine in vse večjega antropogenega pritiska na obalne predele – posledica tega je proces, ki ga v angleščini imenujemo »coastal squeeze«. Zaradi omenjenih groženj in pritiskov je halofitna vegetacija sedimentnih obal že sedaj pretežno omejena na obstoječa zavarovana območja, ki pa so obdana s številnimi cestami, z nasipi, s kanali, z intenzivnimi kmetijskimi površinami in urbanimi območji. Na ta način nadomestitev kopenske migracije ciljnih halofitnih habitatov evropskih obal s prihrankom območij, ki so brez fizičnih barier in omogočajo premik teh ekosistemov, ni preprosta. Študija v Škocjanskem zatoku je tako dokaz, da s pazljivo pripravo umetnih površin na ustrezni mikro-nadmorski višini, pod rednim vplivom plimovanja, dosežemo postopni razvoj ciljnih ogroženih habitatov po pretežno deterministični sukcesijski poti. Hkrati je model premene habitatov, ki temelji na mikro-nadmorski višini, pokazal bistvene spremembe v prihodnji prostorski razporeditvi obalnih habitatov v Škocjanskem zatoku in Sečoveljskih solinah zaradi dvigovanja morske gladine. Predviden je postopni umik muljastih in peščenih polojev ter halofitnih enoletnic ob upoštevanju ali lokalnega trenda ali globalnih modelnih napovedi dvigovanja morske gladine (IPCC AR4). Do srede 21. stoletja se lahko drastično zmanjša površina halofitnih trajnic. Po scenariju A1FI (tehnologija fosilnih goriv) bi le-te lahko v Škocjanskem zatoku do leta 2100 celo popolnoma izginile. Modelne napovedi tako kažejo 42-odstotno zmanjšanje vseh Natura 2000 habitatov do leta 2060 na obeh območjih raziskave. Posledično v študiji predlagamo tri protiukrepe za ohranjanje ciljnih habitatnih tipov. Najbolj ''naravni'' omilitveni ukrep je premik obalnih habitatov z uporabo varovalnih pasov (1), kjer so le-ti na voljo. Druga rešitev, izvedljiva v obeh zavarovanih območij, je gradnja umetnih otočkov z uporabo lokalnega izkopanega materiala (2). V Sečoveljskih solinah bi 22 otočkov in okopnitvena cona na ustreznih legah, primernih za habitate, katerim model napoveduje zmanjšanje površine, lahko nudilo dodatnih 10 ha za halofitno vegetacijo. 21 otočkov in 2 polotoka (skupaj 13 ha) na dveh različnih mikro-višinah bi lahko zagotovilo preživetje trem različnim habitatom v Škocjanskem zatoku. Na območju Sečoveljskih solin bi lahko z umetno regulacijo morja v opuščenem predelu na način, podoben polderjem, pridobili ustrezno površino za ciljne Natura 2000 habitate (3). Z uporabo naštetih protiukrepov bi ohranili 32 ha zavarovanih habitatov. Sklepamo lahko, da je ustrezne strateške načrte v obalnih mokriščih, ki lahko vsebujejo naštete protiokrepe, potrebno pripraviti pazljivo in predvsem pravočasno.
Keywords: dvig morske gladine, halofiti, obalna mokrišča, podnebne spremembe, potencialna gnezditvena površina, Sečoveljske soline, sukcesija, Škocjanski zatok
Published: 10.06.2015; Views: 878; Downloads: 166
.pdf Full text (4,67 MB)

3.
Search done in 0.05 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica