Search the digital library catalog

Abstract: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Keywords: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 7012; Downloads: 529
Full text (1,10 MB)

Abstract: Zemljiški kataster s svojim razvojem skozi zgodovino prinaša preglednost stanja zemljišč in njihovo lastnino. S svojo vsebino predstavlja osnovo za delovanje davčnega sistema, urejanje prostora in pravnega prometa z zemljišči. V diplomskem delu smo izdelali primerjavo med digitalnim katastrskim načrtom iz leta 2014 in ortofoto posnetki iz posameznih let: 1997, 2000, 2005, 2006, 2013 in 2014. Temu sledi primerjava vodnih površin za vsako leto posebej. Vzrok njihovega spreminjanja je pospešeno izkopavanje lignita in s tem posledično posedanje tal. Na koncu smo dobljene rezultate iz različnih obdobij med seboj primerjali.
Keywords: zemljiški kataster, parcela, zemljišče, digitalni katastrski načrt, temeljni topografski načrt, ortofoto posnetki, gospodarska javna infrastruktura, vodne površine, QGIS
Published in DKUM: 31.03.2017; Views: 3399; Downloads: 193
Full text (2,48 MB)

Abstract: Povzetek Med izvirne pristojnosti občine sodi tudi načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov. V tej zvezi je bil v Sloveniji v letu 2002 sprejet prvi sistemski zakon, Zakon o urejanju prostora /ZUreP-1/ (Uradni list RS, št. 110/2002), ki je urejal prostorsko načrtovanje in uveljavljanje prostorskih ukrepov za izvajanje načrtovanih prostorskih ureditev, zagotavljanje opremljanja zemljišč za gradnjo ter vodenje sistema zbirk prostorskih podatkov. Ta zakon v praksi ni zaživel, saj se je takoj po njegovem sprejemu začel pripravljati nov zakon. Tako je bil v letu 2007 sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju /ZPNačrt/ (Uradni list RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVO-1B, 108/09, 80/2010-ZUPUDPP (06/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C). ZPNačrt ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter postopke za njihovo pripravo in sprejem. Zakon ureja tudi opremljanje stavbnih zemljišč ter vzpostavitev in delovanje prostorskega informacijskega sistema. To so izredno pomembne pristojnosti občin, saj občine z načrtovanjem prostora in opremljanjem stavbnih zemljišč usmerjajo gospodarski in družbeni razvoj. Navkljub novi pravni ureditvi se je skozi čas v praksi pokazala problematika pravne ureditve opremljanja stavbnih zemljišč in komunalnega prispevka. ZPNačrt na področju opremljanja stavbnih zemljišč opredeljuje dva ključna instituta in sicer program opremljanja stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Oba instituta se vsebinsko povezuje in kot celota integrira v sistem urejanja prostora in prostorskega načrtovanja ter vodenja prostorske politike v občini. ZPNačrt jasno določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le za občinsko gospodarsko javno infrastrukturo na katero je priključitev obvezna. Med te sodi javno vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo in javno cestno omrežje. Druga javna gospodarska infrastruktura pa se lahko zaračuna v obliki komunalnega prispevka le, če je z občinskim predpisom določeno, da je priključevanje na to komunalno infrastrukturo obvezno. V to kategorijo ne sodi državna gospodarska javna infrastruktura. Z vidika vsebine so pomembne določila, ki se nanašajo na pristojnosti in obveze občine, ki se nanašajo na opremljanje stavbnih zemljišč. Opremljanje stavbnih zemljišč je z ZPNačrt opredeljeno kot projektiranje in gradnja komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske javne infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oz. objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom (OPN) ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom( OPPN), izvedejo in služijo svojemu namenu. To pa pomeni, da je gradnja objektov dovoljena le na območjih, ki so komunalno urejena s komunalno infrastrukturo, ki jo določajo občinski prostorski akti. Nadalje ZPNačrt določa, da lahko občina zaračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja z obstoječo komunalno opremo na celotnem območju občine. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec za plačilo plača občini. V komunalni prispevek niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. S plačilom komunalnega prispevka občina zagotavlja zavezancu priključitev na že zgrajeno komunalno opremo ali da bo lahko v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo zavezanec nanjo lahko priključil svoj objekt. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Ker ZPNačrt ni določil določljivega roka, v katerem morajo občine sprejeti nove prostorske akte in programe opremljanja z obstoječo komunalno opremo za celotno območje ob
Keywords: gospodarska javna infrastruktura, grajeno javno dobro, prostorska ureditev, prostorski izvedbeni pogoji, prostorski razvoj, prostorsko načrtovanje, stavbno zemljišče, opremljanje stavbnih zemljišč, program opremljanja, obračunsko območje, pogodba o opremljanju, objekti komunalne infrastrukture, komunalna oprema, komunalni prispevek, zavezanec za komunalni prispevek.
Published in DKUM: 16.11.2011; Views: 6343; Downloads: 645
Full text (1,08 MB)