Search the digital library catalog

Abstract: Gospodarske družbe oziroma poslovni subjekti, ki opravljajo pridobitno dejavnost, morajo zaradi javne objave Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence vsako leto oddati letno poročilo. Za slovenske gospodarske družbe je temeljni pravni vir za izdelavo letnih poročil Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). V diplomskem delu sem raziskovala, kakšna je odgovornost poslovodstva in revizorjev za resničnost in poštenost podatkov v letnih poročilih gospodarskih družb. Želela sem predstaviti zakonske podlage za pripravo letnih poročil gospodarskih družb, obvezo razkritja podatkov v letnih poročilih, zakonske določbe in načela, ki zavezujejo poslovodstvo in revizorje pri prikazu resničnih in poštenih podatkov v letnih poročilih, ter politiko predpisanih kazni za nezakonito delovanje poslovodstva in revizorjev v zvezi z resnično in pošteno predstavitvijo premoženjsko-finančnega položaja gospodarske družbe in poslovnega izida v letnih poročilih. Na začetku sem razložila, kaj je letno poročilo in kakšna sta postopek ter zakonska podlaga pri njegovi izdelavi. Podrobneje sem predstavila tudi ZGD 1, Slovenske računovodske standarde, Mednarodne standarde računovodskega poročanja, Zakon o revidiranju in Zakon o računovodstvu. Predstavila sem, kdo so uporabniki letnih poročil in kakšna je pomembnost informacij v letnih poročilih, ki so obvezni deli letnega poročila, ter katera so obvezna razkritja ter značilnosti izkazov. Raziskala sem tudi, kako je z revizijo računovodskih izkazov. Poslovodstvo in revizorji morajo dobro poznati zakonske določbe, saj kršitve zakonskih določb povzročajo uporabo primernih sankcij. Napake so lahko zavedne ali nezavedne. Vsa letna poročila mora pregledati revizor. Zato sem nadalje ugotavljala, kakšne so dolžnosti in naloge poslovodstva in revizorjev v zvezi z izkazi v letnih poročilih. Preverila sem tudi, kako je z napačnimi navedbami dejstev v letnih poročilih in kaj se zgodi, če poslovodstvo zagreši prevaro.
Keywords: Letno poročilo, ZGD-1, gospodarska družba, prevara, poslovodstvo, revizija.
Published in DKUM: 18.03.2020; Views: 1549; Downloads: 150
Full text (3,65 MB)

Abstract: Delavsko soupravljanje se je začelo pojavljati v začetku 20. stoletja. Zaradi prve in druge svetovne vojne je vmes nekoliko zamrlo, a se je ponovno pojavilo v petdesetih letih 20. stoletja. V tem času se je oblikoval prvi zametek EU (Evropska skupnost za premog in jeklo) in tudi želja po nadnacionalni obliki gospodarske družbe. Zaradi problematike in predvsem zelo različnih sistemov delavskega soodločanja v državah članicah je delavsko soupravljanje predstavljalo največji problem pri sprejemu Statuta SE, ki je bil dokončno sprejet po več kot tridesetih letih pogajanj 8. oktobra 2001. Statut Societas Europaea sestavljata Uredba št. 2157/2001 o statusno-pravnih značilnostih Societas Europaea-e in Direktiva št. 2001/86 o udeležbi delavcev. Na področju delavske participacije do popolne harmonizacije ni prišlo zaradi preveč raznolikih nacionalnih sistemov. Pomembno dejstvo pri Direktivi je, da veliko vprašanj glede delavskega soodločanja napotuje na nacionalno pravo udeleženih družb. Osrednji cilj magistrskega dela je preučitev in analiza sodelovanja delavcev pri upravljanju v evropski delniški družbi (SE). Pri ustanovitvi je izbira o načinu upravljanja (eno- ali dvotirni sistem) prepuščena ustanoviteljem. Dvotirni sistem z nadzornim svetom je povezan s sodelovanjem delavcev v upravljanju družb. Na izbiro države statutarnega sedeža SE vpliva tudi dejstvo, ali ima država uzakonjeno obvezno soodločanje delavcev ali ne, kar vpliva na dodeljevanje pravic participacije delavcev na ravni SE, saj nivo delavskega soodločanja v SE ne sme biti nižji, kot je bil pred ustanovitvijo SE (načelo ohranitve pravice). Skladno s tem Direktiva SE vsako zožitev obstoječih pravic delavcev pogojuje s kvalificirano večino pri odločanju o modelu udeležbe. Ko ni dosežen dogovor med pogajalskimi stranmi glede modela delavskega soodločanja, pridejo v poštev standardna pravila, ki so vezana na najvišji standard delavske udeležbe v družbah ustanoviteljicah SE. Ravno zavedanje delavcev, da se v primeru neuspešnih pogajanj uveljavi najširši model soodločanja, omejuje njihovo pripravljenost na pogajanja oz. jih otežuje, saj imajo delavci v tem primeru boljšo pogajalsko pozicijo; v primeru, ko se pogajalske strani ne morejo zediniti o modelu delavskega soodločanja in v primeru neuporabe standardnih pravil, do ustanovitve SE ne more priti. Z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) smo od leta 1993 v Sloveniji uporabljali le dvotirni sistem upravljanja po zgledu nemške zakonodaje. Po implementaciji Uredbe SE se je z novim Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) tudi za domače družbe omogočila izbira med eno- in dvotirnim sistemom upravljanja. Tudi zakonodaja s področja delavske participacije pri upravljanju družb se v Sloveniji zgleduje po nemški zakonodaji, kjer so pravice sodelovanja delavcev pri upravljanju zakonsko najširše zajete, čemur sledi tudi praksa. Z uveljavitvijo dveh modelov upravljanja je to področje postavljeno na preizkušnjo, pri čemer je potrebno upoštevati, da je pravica do soodločanja delavcev v Sloveniji ena izmed temeljnih pravic, zapisanih v Ustavi RS. V EU je pri upravljanju gospodarskih družb v ospredju deležniški model, kar pomeni, da v ospredje niso postavljeni le cilji delničarjev in družbenikov, temveč tudi socialni cilji širše družbe. Tako je EU zavezana k socialnemu dialogu že s Pogodbo o delovanju EU. Le-ta Evropsko komisijo zavezuje k spodbujanju dialoga med socialnimi partnerji, obema stranema nudi uravnoteženo podporo ter vzpostavlja možnost kolektivnega dogovarjanja. Področje delavskega soodločanja je zelo široko pojmovano tako v Sloveniji kot tudi na evropski ravni. Zaradi različnih tradicij, zgodovinskega razvoja, moči sindikatov, različnih stopenj industrijskega razvoja idr. je bil razvoj delavskega soodločanja od države do države zelo različen, z različno stopnjo intenzivnosti in podprtostjo s strani države.
Keywords: delavska participacija, delavsko soodločanje, nadnacionalna gospodarska družba, evropska delniška družba Societas Europaea, nacionalni sistemi delavske participacije
Published in DKUM: 15.11.2016; Views: 2630; Downloads: 215
Full text (631,91 KB)

Abstract: Akterji na trgu podjetništva praviloma ustanavljajo gospodarske družbe zaradi pridobivanja dobička. Najbolj priljubljena je družba z omejeno odgovornostjo. Primerna je za koncentracijo manjšega kapitala (srednja in manjša podjetja). Ni pa nujno, da je razlog za ustanovitev d.o.o.-ja pridobivanje dobička. Razlogi so lahko različni, eni so zakoniti in legitimni, drugi ne. Poslovna praksa vedno znova iznajde modele domnevne »nepoštene« prakse. Ti so predstavljeni v nalogi. Analizirajo se pojavi družb brez podjetja, neaktivne družbe – plaščne družbe in družbe na zalogo ter trgovanje z njimi in njihova uporabnost. Najbolj aktualna sta pojava veriženja »podjetij«: ustanavljanje družb na zalogo in prodaja le-teh ter feniksove družbe (prenos podjetij in poslovanja družbe iz »bolne« na »zdravo« družbo ter opuščanje stare družbe z obveznostmi in tako naprej). Pojav feniksove družbe je v slovenskem prostoru že znan iz časov uvedbe prvotnega ZGD-ja, ustanavljanje družb na zalogo ter trgovanje z njimi pa se je razširilo po uvedbi informacijske tehnologije na področju prava družb in vzpostavitvi brezplačnih eVem točk. Da bi učinkoviteje preprečevali škodljivost teh pojavov, obstaja vrsta instrumentov za njihovo zajezitev. Naloga jih na enem mestu poskuša strniti in predstaviti njihove bistvene lastnosti. Posebej se kritično opredeli do instituta izbrisa pravne osebe brez likvidacije ter osebne odgovornosti družbenikov predvsem glede razloga izbrisa nepredložitev letnih poročil v dveh zaporednih letih na AJPES. Naloga je kritična tudi do noveliranih določb ZGD-1I, ki bi naj preprečevale veriženje (časovne omejitve ustanavljanja d.o.o.-jev na tri mesece, ničnost tistih posojil v okviru načela ohranjanja osnovnega kapitala, ki so omejena le na zakonsko predpisan minimalni osnovni kapital …). Ugotavlja se tudi, da obstoji le malo judikatov glede uporabe prikazanih institutov, je pa več izbrisanih družb brez likvidacije. Izpostavlja se pomanjkanje preventivne kontrole sodnega registra v zvezi z registracijo d.o.o.-jev in razumevanje vloge notarja na področju prava družb. Poudarek notarjeve vloge pri d.o.o.-jih je v svetovalni in pojasnilni dolžnosti, posebej glede opozoril v zvezi s prebojem načelne neodgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Glede na to, da je Slovenija prevzela regulativo na področju družb z omejeno odgovornostjo ter sodnega registra iz Nemčije in Avstrije, se je pregledala njihova zakonodaja in sodna praksa. Naloga ugotavlja, da sta se obe državi soočali s podobnimi pojavi. Obe imata na razpolago tudi podoben instrumentarij institutov za zajezitev, kot je pri nas. Vendar pa izkazujeta bogato sodno prakso glede uporabe le-teh. Poznata tudi izbris družb po uradni dolžnosti brez likvidacije, ni pa najti zakonsko predpisane posebne osebne odgovornosti družbenikov. Nobena od držav nima časovne omejitve v zvezi z ustanavljanjem d.o.o.-jev, niti ne posebne zaščite le zakonsko predpisanega minimalnega osnovnega kapitala. Ugotavlja se, da imata obe državi učinkovito razdelano preventivno preprečevanje teh pojavov. Prvi v vrsti je to notar, ključno vlogo kontrole pa izvaja s svojo kreativnostjo predvsem v okviru preizkusa materialnopravnih predpostavk sodni register. Tako se je v registrski praksi razvil pojem razgrnitev družbe na zalogo/plaščne družbe, v Nemčiji tudi gospodarska nova ustanovitev. Zaradi pritiskov konkurenčnih sistemov ustanavljanja in delovanja družb z omejeno odgovornostjo po državah EU in težnjah po liberalizaciji in zniževanju stroškov, sta obe državi ubranili načelo varstva upnikov. Z uvedbo novih podoblik d.o.o.-jev (podjetniška družba in d.o.o. z ustanovitvenim privilegijem) sta hkrati sprejeli stroga pravila o zagotavljanju in ohranjanju (osnovnega) kapitala ter ohranili pristojnost notarja.
Keywords: plaščna družba, družba ustanovljena na zalogo, veriženje podjetij, feniksova družba, razgrnitev družbe na zalogo in razgrnitev plaščne družbe, gospodarska nova ustanovitev, notar, sodni register.
Published in DKUM: 24.10.2016; Views: 2078; Downloads: 219
Full text (1,45 MB)

Abstract: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Keywords: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Published in DKUM: 13.04.2016; Views: 6353; Downloads: 1174
Full text (1,15 MB)

Abstract: Nasilje v družini je plah, a zelo nevaren ptič. Živi v premnogih družinah. Skriva se za dobro varovanimi tančicami zasebnosti. Hrani se z revščino, neenakostjo (predvsem spolno), socialno izključenostjo, brezposelnostjo, družbeno ignoranco, negativnimi spolnimi stereotipi, patriarhalnimi družinskimi vzorci itd. Zato ga je izredno težko videti, prepoznati in preganjati. Pri tem so potrebna različna strokovna znanja, potrpežljivost, vztrajnost in sodelovanje mnogih akterjev iz državne in civilne sfere, ter ustrezna finančna sredstva. Slovenska družba in država sta v boju proti nasilju v družini prehodili dolgo pot. Začetki boja izhajajo iz feminističnih prizadevanj za enakopravnost spolov in za priznanje enakih pravic ženskam kot jih imajo moški. V naslednjih desetletjih sta razvoj zavedanja o vseh negativnih posledicah nasilja v družini in spoznanje, da je nasilje v družini družbeni in ne zgolj zasebni problem, vsaj na deklarativni ravni dosegla svoj vrhunec s sprejemom Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Z njim je država povedala, da nasilje v družini absolutno ni sprejemljivo in do njega napovedala ničelno toleranco in sistemski boj na vseh področjih. V letu sprejema Zakona je v državi izbruhnila gospodarska kriza. Z njo so se okrepili mnogi dejavniki, ki vplivajo na pojavnost nasilja v družini. Hkrati je država z vprašljivimi političnimi poudarki in varčevanjem pri napačnih programih vzela veter iz jader tudi vsem sistemskim akterjem, ki sodelujejo pri preprečevanju nasilja v družini. Celoten sistemski aparat je v svoji najboljši kondiciji v letih pred krizo, glede na ocene v raziskavah, uspel odkriti in pomagati le majhnemu delu žrtev nasilja v družini, velika večina se je še vedno uspešno skrila »med štiri stene«. V času krize je socialno-varstveni sistem »napaden« z dveh strani: na eni strani izrazito povečanje potreb po njegovih storitvah, na drugi strani varčevanje v javnem sektorju, ki tudi nosilcem odgovornosti za ukrepanje proti nasilju v družini znižuje finančno podporo in krči obseg kadra. S tem bledi vtis najboljših namenov države, ki so na ogled v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, in tako nosilci odgovornosti za ukrepanje kljub zadostni in sodobni zakonski podlagi ne zmorejo rešiti niti toliko primerov kot pred krizo, kaj šele v obsegu, ki ga nakazujejo vedno slabše socialne razmere v Sloveniji.
Keywords: gospodarska kriza, revščina, družba, ženske, spolna neenakost, družina, nasilje, nasilje v družini, nasilje nad ženskami, magistrska dela
Published in DKUM: 31.07.2014; Views: 2287; Downloads: 286
Full text (868,92 KB)