1. Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko deloDaša Štalc, 2023, master's thesis Abstract: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi. Keywords: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica. Published in DKUM: 25.05.2023; Views: 611; Downloads: 55
Full text (5,08 MB) |
2. Morfološka variabilnost ventralne strani lobanje belonogih miši, Apodemus Kaup, 1829 (Rodentia, Muridae) v jugozahodni AzijiVanesa Knez, 2021, master's thesis Abstract: Namen raziskave je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije ovrednotiti morfološko variabilnost lobanj belonogih miši, Apodemus spp. iz jugozahodne Azije. Variabilnost smo ovrednotili v velikosti in obliki ventralne strani lobanje belonogih miši iz 11 večjih geografskih regij Jugozahodne Azije, ki se skladajo z ozemlji Irana, Afganistana, Indije, Kirgizije, Jordanije, Libanona, Izraela, Pakistana, Gruzije, Sirije in Nepala. Vzorec je vseboval 223 lobanj, od katerih jih je bilo 75 (približno 33 %) že uvrščenih v tri vrste: Apodemus flavicollis, A. uralensis in A. witherbyi.
Dokazali smo prisotnost geografske in medvrstne variabilnosti na ventralni strani lobanj belonogih miši. Preverjali smo prisotnosti Bergmannovega pravila, ki ni jasno izraženo. Predpostavili smo, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj kot na obliko. Ocena medvrstne variabilnosti je bila težavna, zaradi majhnega vzorca vrstno identificiranih lobanj in njihove geografske heterogenosti. Na podlagi rezultatov lahko z gotovostjo trdimo, da na variabilnost lobanje vzajemno vplivata tako geografsko območje kot vrstna pripadnost. Nedvomno gre za dva močno prepletena vira variabilnosti, a smo predpostavili, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj, oblika pa je bolj vrstno pogojena.
Za neidentificirane lobanje iz posameznih držav (Afganistan, Nepal in Indija) smo na podlagi velikosti in oblike lobanje uspešno naredili taksonomske zaključke oz. morfotipe poenotili z obravnavanimi vrstami rodu Apodemus. To pomeni, da med analiziranimi skupinami in determiniranimi vrstami obstajajo podobnosti. Kljub vsemu pa ne moremo z gotovostjo potrditi pravilnih identifikacij vrst. Poleg medvrstne variabilnosti moramo upoštevati tudi geografski vpliv oz. ekologijo in pa geografsko razširjenost posamezne vrste. Za dokončne sklepe bo potrebna genetska analiza. Uporabljena morfometrična analiza predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje raziskave. Keywords: Apodemus, geometrijska morfometrija, lobanja, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost. Published in DKUM: 13.10.2021; Views: 987; Downloads: 89
Full text (4,43 MB) |
3. Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijoAna Žunkovič, 2020, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami.
Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov. Keywords: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija. Published in DKUM: 30.07.2020; Views: 1092; Downloads: 81
Full text (2,26 MB) |
4. Variabilnost spodnje čeljustnice navadnega jelena Cervus elaphus v Sloveniji; ontogenetski razvoj, spolni dimorfizem in geografska raznolikostPolona Rupnik, 2019, master's thesis Abstract: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO. Keywords: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost Published in DKUM: 20.11.2019; Views: 1611; Downloads: 97
Full text (2,77 MB) |
5. Geografska variabilnost lobanje močvirske rovke, Neomys anomalus (Cabrera, 1907) v SlovenijiSabina Titan, 2019, master's thesis Abstract: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost lobanje močvirske rovke Neomys anomalus v Sloveniji. Predstavnike močvirske rovke najpogosteje najdemo ob stoječih vodnih telesih. V Sloveniji je splošno razširjena, saj jo najdemo od nižin do visokogorja. V tej raziskavi smo domnevali, da se selekcijski pritiski razlikujejo med okolji, kar se odraža kot medpopulacijska morfometrična heterogenost. Geografsko variabilnost močvirske rovke smo merili na lobanjah, pridobljenih iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V analizo smo vključili 164 osebkov s petih geografskih območij (Kočevja, Kranja, Lendave, Ljubljanskega barja in Postojne). Z metodami geometrijske morfometrije smo ovrednotili variabilnost v velikosti in obliko lobanj. Dokazali smo, da med različnimi geografskimi območji obstajajo statistično značilne razlike tako v velikosti kot obliki lobanje. Na splošno sekundarni spolni dimorfizem ni bil statistično značilen ne v velikosti in ne obliki lobanje. Izjema so samice z Ljubljanskega barja, ki so imele nekoliko večje lobanje. Velikost osebkov se je večala od severa proti jugu in je bila v negativni korelaciji s povprečno temperaturo okolja ter je tako izkazovala pozitiven Bergmannov odziv. Odkrili smo, da sta za območji z največjimi (Postojna) in najmanjšimi lobanjami (Lendava) bili značilni tudi skrajni nadmorski višini (556 m in 161 m). Odkrili smo tudi, da se variabilnost v velikosti lobanje močvirske rovke v Sloveniji ujema z ugotovitvami, da so osebki močvirske rovke manjši v območjih, kjer živijo simpatrično z vodno rovko Neomys fodiens. Keywords: geometrijska morfometrija, selekcijski pritisk, geografska variabilnost, spolni dimorfizem, Bergmannovo pravilo Published in DKUM: 04.04.2019; Views: 1559; Downloads: 139
Full text (1,75 MB) |
6. Variabilnost lobanje mišjih hrčkov (rod Calomyscus): pristop z geometrijsko morfometrijoBarbara Grm, 2018, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje treh vrst mišjih hrčkov: pakistanskega mišjega hrčka (C. baluchi), plemenitega mišjega hrčka (C. grandis) in hotsonskega mišjega hrčka (C. hotsoni). V raziskavo sem vključila tudi osebke katerih binarno ime ni znano – Calomyscus sp. Med 120 osebki, ki so del muzejskih zbirk, sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, geografsko in medvrstno variabilnost, ter alometrijo v velikosti in obliki ventralne strani lobanje. Z analizo morfološke variabilnosti pri C. baluchi nisem zaznala sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti in obliki lobanje. Iz tega sklepam, da je stopnja kompeticije med istospolnimi osebki majhna. Geografsko in medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem analizirala pri šestih geografskih vzorcih (OTU-jih) treh vrst: C. baluchi, C. grandis in C. hotsoni. Variabilnost v velikosti lobanje med posameznimi vrstami sem preverila z analizo variance, ki je bila visoko signifikantna. Predstavniki C. baluchi iz Kabula so imeli največje lobanje, nekoliko manjši so bili C. hotsoni iz Kermana, presenetljivo najmanjši pa C. grandis iz Tehrana. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti so pokazale, da so razlike med vsemi skupinami signifikantne, z izjemo C. hotsoni, ki z večino drugih OTU-jev ni dosegel signifikantne razlike. Nesignifikantnost rezultatov sem pripisala nizkemu številu osebkov v vzorcu (n = 3). Glede na prvo diskriminantno funkcijo sta se formirali dve skupini, C. baluchi in C. grandis. Obe vrsti sta se razlikovali v dolžini slušnega kanala, širini ličnega loka in dolžini gobčnega dela lobanje. Najdaljšo Prokrustovo razdaljo sem zabeležila med C. baluchi in Calomyscus sp., kar pomeni, da je med njima bila oblikovna variabilnost lobanje največja. Istovrstna primerjava lobanje je pokazala, da se velikost in oblika lobanje C. baluchi iz različnih OTU-jev statistično značilno razlikujejo. Posteriorno testiranje je izkazalo signifikantno razliko med osebki iz provinc Kabul in Kandahar. Provinci sta precej oddaljeni druga od druge in sklepam, da so osebki najverjetneje izpostavljeni različnim okoljskim pritiskom. V zadnjem delu naloge sem z analizo alometrije ugotovila tesno povezanost oblike in velikosti lobanje mišjih hrčkov. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh vrstah linearen. Ob izključitvi alometrije se je prekrivanje morfoprostorov bistveno povečalo. Iz tega sklepam, da ima alometrija pomembno vlogo v morfologiji lobanj mišjih hrčkov. Keywords: Calomyscus, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska in medvrstna variabilnost, alometrija Published in DKUM: 13.12.2018; Views: 1601; Downloads: 153
Full text (1,59 MB) |
7. Morfometrična analiza mandibul velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)Nuša Nezman, 2018, master's thesis Abstract: Tema magistrske naloge je bila morfometrična analiza variabilnosti mandibule pri velikem voluharju, Arvicoli terrestris (Linnaeus, 1758). Raziskovani material je zajemal 597 osebkov z različnih geografskih območij: iz Avstrije, Bolgarije, Nemčije, Španije, Švice, s Češke, Madžarske in Slovaške. Material izvira iz različnih muzejskih zbirk.
Zaradi izredne ekološke plastičnosti velikega voluharja, največje evropske voluharice, prihaja med populacijami do izrazite variabilnosti v telesni velikosti in obliki. Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije odkriti, ali obstajajo razlike v velikosti in obliki spodnje čeljustnice (mandibule) med živalmi z različnih geografskih območij, in oceniti razlike med spoloma.
Po določitvi 13 oslonilnih točk na mandibulah smo opravili uni- in multivariatne analize. Preverjanje morebitnih razlik v velikosti in obliki je potekalo ločeno. Pri preverjanju sekundarnega spolnega dimorfizma smo ugotovili, da ne prihaja do razlik med spoloma, zato smo v nadaljevanju raziskave oba spola obravnavali skupaj. V nadaljevanju smo pri preverjanju geografske variabilnosti v velikosti mandibul znotraj vrste Arvicola terrestris prepoznali tri velikostne razrede. V najmanjši razred so se uvrščale mandibule vseh osebkov iz Avstrije in večine osebkov iz Švice, največje mandibule pa so imeli osebki, ulovljeni na območju Bolgarije, Madžarske in Nemčije. Izstopal je material iz Španije, ki je zajemal devet osebkov vrste Arvicola sapidus. Tudi pri preverjanju geografske variabilnosti v obliki smo opazili razlike. Te smo zaznali tako na sprednjem predelu z meljaki kot tudi na veji mandibule s tremi odrastki. Celotna mandibula postaja krajša in kompaktnejša. Pri analizi kopičenja na osnovi oblike smo prepoznali sedem skupin, ki so bile geografsko ustrezne. Keywords: veliki voluhar, Arvicola terrestris, spodnja čeljustnica, mandibula, oslonilna točka, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost Published in DKUM: 13.12.2018; Views: 1446; Downloads: 122
Full text (2,82 MB) |
8. Morfometrična analiza mandibul treh vrst debelorepih skakačev, Pygeretmus (Rodentia: Mammalia)Nejc Raj, 2018, master's thesis Abstract: Debelorepi skakači (rod Pygeretmus) iz reda glodavcev (Rodentia) živijo predvsem v glinenih puščavah in polpuščavah centralne Azije (Nowak, 1999). Zanimala nas je morfološka evolucija pri treh vrstah tega rodu: Pygeretmus platyurus (Lichtenstein, 1823), Pygeretmus pumilio (Kerr, 1792) in Pygeretmus zhitkovi (Vinogradov, 1937). Morfometrično analizo smo izvedli na mandibuli (spodnji čeljustnici), raziskovalna vprašanja pa smo naslovili na preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma, geografske variabilnosti posameznih vrst ter
njihove medvrstne variabilnosti. Osnovni cilj je bil prepoznati filogenetski signal od ekološke pogojeno komponente morfometrične variabilnosti.
Obstoj sekundarnega spolnega dimorfizma in prisotnost prostorske heterogenosti smo preverjali s statistično analizo podatkov. Dobljene rezultate smo primerjali z obstoječo klasifikacijo.
Naši rezultati niso bili v nasprotju s trenutno klasifikacijo treh vrst. Pri dveh vrstah (P. pumilio in P. platyurus) smo potrdili visoko signifikantno geografsko heterogenost, katero smo razložili z dvema ključnima okoljskima dejavnikoma, količino padavin in temperaturo v puščavskem habitatu.
Zaradi fragmentarnih genetskih analiz rodu Pygeretmus rezultatov nismo mogli komentirati v širšem filogenetskem okviru. Keywords: debelorepi skakači, Pygertmus pumilio, Pygeretmus platyurus, Pygeretmus
zhitkovi, mandibula, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija Published in DKUM: 11.12.2018; Views: 1404; Downloads: 75
Full text (2,91 MB) |
9. Geografska variabilnost mandibule črne podgane, Rattus rattus (Linnaeus, 1758)Maja Hozjan, 2016, undergraduate thesis Abstract: Tema diplomskega dela je bila analiza geografske variabilnosti črne podgane, Rattus rattus. Analiza je obsegala 206 mandibul pridobljenih iz treh muzejskih zbirk, Naturhistorisches Museum Wien, Univerze Krakow in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Namen mojega dela je bil, da s pomočjo geometrijske morfometrije analiziram geografsko variabilnost med trinajstimi geografskimi vzorci in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste. Najprej sem določila štirinajst oslonilnih točk na čeljustnicah, nato pa sem opravila uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovila sem, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti, niti v obliki mandibule. Ugotovila sem tudi, da so prisotne razlike v velikosti in obliki mandibule pri črnih podganah iz različnih geografskih območij. Oblika mandibule podgan, ki živijo v centralni Afriki se razlikuje od oblike podgan, ki živijo v Evropi. Razlike v obliki mandibule so najbolj vidne na konici kavljastega podaljška ter na konici angularnega izrastka. Razlike v velikosti so najbolj izražene med osebki iz Cipra in osebki iz južne Afrike. Osebki iz Cipra imajo največje, osebki iz južne Afrike pa najmanjše mandibule. Keywords: Rattus rattus, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija Published in DKUM: 11.11.2016; Views: 1793; Downloads: 205
Full text (1,35 MB) |
10. Medvrstna variabilnost lobanje cokorjev, Mylospalax (Mammalia: Rodentia)Blaž Ferlič, 2016, undergraduate thesis Abstract: Tema diplomskega dela je bila analiza variabilnosti lobanj treh vrst cokorjev: M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Vir podatkov je predstavljalo 250 fotografij lateralne strani lobanje cokorjev razdeljenih v 6 operacijskih taksonomskih enot oz. OTU-jev. S pomočjo metod geometrijske morfometrije in statističnih analiz smo preverjali, ali se lobanje razlikujejo med vrstami, glede na sekundarni spolni dimorfizem in glede na geografski izvor. Najprej smo določili 19 oslonilnih točk na lateralni strani lobanje, nato pa opravili uni- in multivariatne analize. Pri geometrijski morfometriji obravnavamo in analiziramo podatke o velikosti in obliki objektov ločeno, kar smo storili tudi mi. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem v velikosti ni izražen, v obliki lobanje pa obstajajo razlike, ki pa niso zelo izrazite. Potrdili smo, da so med različnimi vrstami cokorjev iz različnih geografskih lokalitet prisotne razlike v velikosti lobanj. Največje lobanje so imeli M. myospalax iz Tomska, najmanjše pa M. aspalax iz Zabajkalje. Z analizo glavnih komponent (PCA) in diskriminantno analizo smo preverjali variabilnost v obliki lobanj. Prišli smo do zaključka, da se lobanje različnih vrst prav tako razlikujejo po obliki. Opazno pa je tudi razlikovanje med lobanjami iste vrste iz različnih geografskih območji. Razlike smo nato predstavili z vizualizacijo regresije točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovili smo, da se med seboj najbolj razlikujeta OTU-ja M. myospalax-Tomsk in M. aspalax-Zabajkalje. To ustreza pričakovanjem, saj gre za dve različni vrsti, ki prihajata iz različnih geografskih območji. Lobanje znotraj vrste M. myospalax med različnimi geografskimi območji se najbolj razlikujejo glede na višino lobanje, pozicijo anteriornega dela zigomatičnega loka, dolžino predčeljustnice, ter pozicijo osnove zatilnega čvršča in bobničnega mehurja. OTU Kazahstan izkazuje najmanjše odstopanje od povprečne vrednosti, OTU Novosibirsk pa največje. Keywords: Myospalax aspalax, Myospalax myospalax, Myospalax psilurus, lateralna stran lobanje, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost Published in DKUM: 11.11.2016; Views: 1441; Downloads: 162
Full text (1,53 MB) |